Če je Bog, zakaj moramo (tudi) trpeti in se odpovedovati?

Če znamo kdaj iti vase ter pogledati na svoje življenje in na dogajanje okoli sebe nekoliko globlje, vidimo, da vse poteka po neki zakonitosti, katere gospodarji nismo mi sami.

Kdor ne veruje v obstoj Boga, pravi, da vodi naše življenje in vrtenje sveta usoda (tako ti je bilo usojeno, tako se dogaja). Verujoči človek pa je prepričan, da je nad njim Božja modrost ali previdnost, ljubezen, “ki čudno vodi k seb’ otroke ljube in ne želi nobenega pogube”, kot je lepo zapisal Prešeren.

Mi bi marsikaj naredili drugače in Bogu to tudi očitamo. Imamo ga za neusmiljenega, ker nas ne usliši, ko ga tako goreče prosim za kakšno stvar. Pozabljamo, da smo navsezadnje samo omejena bitja, da smo podobni otrokom, ki se trmasto jezijo na svoje starše, če ne ustrežejo kaki njihovi želji. Starši tega nočejo storiti, ker so bolj modri in vedo, da bi spolnitev te želje otroku, ki ga ljubijo, lahko škodovala.

Cesta odpovedi mora biti tlakovana z ljubeznijo, potem nas ne bo zbadalo. Če pa ljubezni ni, potem je vse težko.

Cesta odpovedi, tlakovana z ljubeznijo

Po naši človeški pameti bi moralo biti na svetu tako, da se ne bi bilo treba ničemur odpovedati, da bi se izpolnila vsaka naša želja. Beseda odpoved, ki je “motila” v današnjem evangeliju, zveni nekam tuje v svetu, kjer reklame obetajo same užitke in radosti.

Trezno razmišljanje pa nam pove, da po tej poti ne pridemo do sreče. Z drugimi besedami: ne moremo uresničiti svoje osebnosti, tistega najboljšega, kar je v nas, tiste sposobnosti, da bi se darovali, da bi z dejanjem izkazali ljubezen.

Povejmo to z besedami, ki jih je uporabljal Jezus: brez odpovedi in križa ne moremo hoditi za njim. Cesta odpovedi mora biti tlakovana z ljubeznijo, potem nas ne bo zbadalo. Če pa ljubezni ni, potem je vse težko. Naj vsakdo pogleda sam vase: koga ima rad, kaj bi storil zanj.

Jezus nam pravi, da smo njegovi prijatelji, če izvršujemo, kar nam on zapoveduje. Ne daje nam samo zapovedi, ampak tudi zgled odpovedi do konca, žrtvovanja do zadnje kaplje krvi.

Človeško modrovanje ima vse to za nespamet, Božja modrost pa vidi v tem edino pot do odrešenja. Jezus nam daje celo več kot zgled, daje nam samega sebe, da bi živeli iz življenjske povezave z njim. Daje se nam v molitvi, pri maši, pri zakramentih, zlasti obhajilu, daje se nam po stikih s soljudmi.

Mi pa smo pogosto podobni sebičnemu velikanu, o katerem pripoveduje Oscar Wilde v svoji pravljici: nočemo odpreti vrat in oken svojega srca, raje zmrzujemo v svoji sebičnosti.

Bog trka. Potrpežljivo čaka, da odpremo. Ne bo delal sile. Rad bi nam povedal, da nosimo v sebi zaklad, ki bo toliko večji, kolikor bolj ga bomo delili z drugimi.

Božja banka ima čudno poslovanje: več ko oddaš, več kapitala imaš, bolj ko stiskaš, manj ti ostane.

Ne smemo pozabiti, da smo ustvarjeni kot družabna bitja. Odgovorni smo eden za drugega. Naj bo ta misel posebno živa v naši zavesti te dni, ko se začenja novo šolsko leto, pomembno obdobje za vzgojo mladega rodu pa tudi nas samih. Pri vzgoji mislimo na to, kar je božjega, in ne le na to, kar je človeškega.