Človek, ko je osvobojen od suženjstva laži in greha, lahko najde poln smisel svojega bivanja

Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema. Potem ko je prejel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosis, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.

Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. 

V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave ... toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.

V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je, potem ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so Judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo. Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.

Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.

Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, 'stregli' Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. 'Angel' pomeni 'poslani'. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo. Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31). Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.

Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15), ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga. Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni.

Misli Benedikta XVI.