Človek v kolesju sistema: bo maturitetni esej mlade zbudil iz zaslepljenosti?

Skušajo ti dopovedati, da je resnica strup. Skrivajo jo, ali še bolje, prepričajo te, da ne obstaja, da je relativna kot vse drugo. Želijo ti dobro, vedo, kaj je zate najboljše in skrbijo za tvoje potrebe.  Usmerjajo te. Nisi lačen, ne žejen, ne nag, ne brezdomec.

Si mnogo več; odličen potrošnik. Imaš telefon na dotik, tablico, lap top, Facebook, Instagram, Snapchat, Viber in druge aplikacije. Svoboden si. Imaš denar, dostop do porničev in tablet vseh vrst.

Delaš se, da je vse v redu, pa če je res ali pa ne. Si pač del družbe. Ne upiraš se, ker nočeš izstopati, nočeš biti drugačen kot ostali. Oblečen si podobno kot drugi, poslušaš podobno glasbo, obnašaš se podobno, ješ hitro (hrano), ne veš, kaj bi rad v življenju, večina stvari se ti zdi brezveze.

Mladi kot del problema in ne del rešitve

Sliši se klavrno, a je realnost mnogih mladih, ki bodo jutri pisali spomladanski rok mature, ki se bo začel z esejskim sklopom z naslovom Človek v kolesju sistema. Vse več jih ima duševne, vedenjske in druge motnje. Nimajo opore, ne vedo, kaj bi s seboj in ne vidijo smisla v prihodnosti. Nimajo temelja, ne identitete.

Ker se pripravljajo na maturo, preskočijo učenje o zgodovini lastne države. V večini nimajo zgodovinskega spomina, zato so kritični zaradi kritike same. Tako prihaja do paradoksov, kjer mladi v oblačilih multinacionalk s telefoni v rokah protestirajo proti kapitalizmu, (jugo)nostalgično po ulicah korakajo s titovkami, jointom v rokah in brez skrbi.

Brez zavedanja, da so sami del problema, ne rešitve. Da je esej le skupek besed, ki ne spremeni ničesar. Pomaga jim narediti maturo, da se bodo lahko vpisali na faks. Da bodo pridni in sledili potem sistema, ki jim ponuja štipendijo, subvencije pri stanovanju, hrani, prevozu in druge ugodnosti, morda celo službo. Uspešno vodeni so dobri potrošniki in nič manj zmanipulirani kot liki v delih Vladimirja Bartola (Alamut) in Aldousa Huxleyja (Krasni novi svet).

Jutrišnji esej je tako tudi priložnost, da mladi to ugotovijo. Okrog 6700 piscem daje vsaj možnost za razmislek. Vedno znova ujeti bodo razmišljali o ujetosti, del katere so in na katero jih spominjata deli, ki bosta za večino tudi eni redkih leposlovnih knjig, ki jih bodo letos vzeli v roke.

Uspešno vodeni so dobri potrošniki in nič manj zmanipulirani kot liki v delih Vladimirja Bartola (Alamut) in Aldousa Huxleyja (Krasni novi svet).

Umri zaslepljeno

Kot Krasni novi svet je tudi sodobnost negativna utopija. Če slovenski maturanti ne bodo brali, se ne bodo izobraževali, ne bodo iskali in se nikoli ne nehali učiti, potem ne bodo nič manj ubogi kot njihovi vrstniki, ki v iskanju smisla svojo svobodo in življenje podredijo islamskim skrajnežem in, kot v Alamutu, umirajo povsem zaslepljeni. Manipulacija je del realnosti; medijske, politične, družbene, kakršne koli.

Obe deli sta bili napisani pred II. svetovno vojno, vseeno pa se zdita še kako aktualni. Pri Alamutu vzporednic ni težko vleči z migracijami, vse večjim deležem muslimanov v Evropi in s tem povezanimi družbenimi spremembami.

Krasni novi svet pa pod geslom »Skupnost, istost, stalnost« kaže na nevarnosti zavračanja umetnosti in vere, kaže družbo, ki preko posameznih pobud tudi pri nas pridobiva na moči; družbo brez »očeta« in »mame«, kjer so otroci produkt tekočega traku, družina pa tabu.

Družbo popolne nesvobode, brez norm in vrednot, a z natančno določenimi »osnovami razredne zavesti« in zavedanjem pomena moralne in družbene vzgoje, tehnološko razvito in do potankosti vodeno in nadzorovano.

V Krasnem novem svetu droga, soma, zadovolji vse potrebe, ljudi pa ohranja odvisne in nadzorovane, spolnost je prosta, pri starosti 60 let pa človeka evtanazirajo in reciklirajo. Vse, kar spodbuja zvestobo in navezanost med ljudmi, je nevarno.

Vzporednice z žrtvovanjem umetnosti, znanosti in religije, družbo multikulturnosti, kastami v sodobni svetovni državi, sovražniki družine in drugimi totalitarnimi izviri manipulacije, ki zatirajo svobodo politične, narodne, verske in spolne opredelitve ter, kot v Huxleyevem delu, vdirajo v privatno sfero življenja, lahko poljubno iščete tudi sami. Morda jo bo našel tudi kdo izmed maturantov.

Maturitetni esej ne bo gradil prihodnosti, maturanti jo bodo. In če ob tem ne bodo zaznali, da so oni ključni zobnik v kolesju sistema, ki se vrti drugače, če se vrti drugače posamezno kolo, potem bodo le manipulirani, ki širijo manipulacijo.