Dajmo se pogovarjat o nekonvencionalnih družinah

Ste se kdaj ustavili ob računalniški ikoni za shranjevanje in se spraševali, zakaj je to še vedno disketa? Kdo pa sploh še uporablja diskete? Kdaj ste nazadnje videli disketo v živo? Verjetno že leta ne, če se ravno ne družite z zagrizenimi hipsterji. Pa vendar je ikona, ki simbolizira shranjevanje, pri vseh operacijskih sistemih, še vedno disketa.

Prav tako je ikona za družino še vedno dva raznospolna starša in otroci, vsaj dva, če ne trije. Čeprav je že 4-članskih družin le okoli 30 %. Čeprav je ena četrtina družin z le enim staršem. Čeprav se polovica otrok rodi neporočenim staršem, od poročenih pa se jih skoraj polovica loči.

Nedavno je v Ljubljani potekal festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, na katerem je bila ena glavnih tem „Nekonvencionalne družine“. Seveda se izpostavljajo družine z istospolnimi starši, pa tudi poliamorične družine.

„Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem,„ piše v opisu pogovora Družine drugače, ki so ga imeli na festivalu.

Med tem, ko je v vsaki TV seriji, ki jo pogledate, prisoten homoseksualni lik, med tem, ko se istospolni starši pojavljajo v filmih, videospotih, literaturi in se je v preteklih štirih letih praktično ves čas v javne razprave vključevalo tudi istospolne družine. In pri tem, ko so po vseh statistikah izjemno nekonvencionalne predvsem družine s poročenima staršema in več kot 5 člani.

Ostaja dejstvo, da se – vsaj na družabnih omrežjih – lahko zgolj z enim čustvenčkom označiš, če si homoseksualni starš, če si starš treh, štirih, ali več, pa ne.

Kdo torej danes narekuje definicijo družine?

Ste v kratkem kaj brskali po „čustvenčkih“, recimo na Faceboooku? Ko pride do družin, je izbira res neverjetna – dvostarševska tričlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah. Dvostarševska štiričlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah. Enostarševska dvočlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah in enostarševska tročlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah.

Strpnost in odprtost do različnosti kolikor je hočeš. Pri nekaterih aplikacijah lahko izbiraš celo barvo kože ljudi. A pri vsem tem sprejemanju različnosti pa ni nikjer čustvenčka, s katerim bi lahko označila svojo dvostarševsko heterospolno pet člansko družino. Kaj šele vse tiste družine z desetimi otroki.

Lahko bi si seveda razložila, da z večanjem števila družinskih članov raste tudi število možnosti in da so nekje pač morali prenehati z vso to raznolikostjo in možnostmi izbire. A ostaja dejstvo, da se – vsaj na družabnih omrežjih – lahko zgolj z enim čustvenčkom označiš, če si homoseksualni starš, če si starš treh, štirih, ali več, pa ne.

Mimogrede, ste vedeli, da je bilo leta 2011 v Sloveniji 78 družin z 8 otroki ali več in 81 registriranih homoseksualnih parov. Številki sta si zelo blizu, pa sploh ni vprašanje, o čigavih pravicah se več razpravlja. Katere družine so torej bolj neobičajne in nekonvencionalne? In kdo torej to res narekuje?

Nek drug pogovor na festivalu, z naslovom Nove oblike družin, so priredili: „da bi razumeli te politične in geopolitične debate okoli spola, seksualnosti in družine, še posebej reakcijo religij proti (domnevni) »teoriji družbenega spola«“

Radi bi razumeli, a hkrati niso na pogovor povabili nikogar, ki bi jim o tem lahko kaj povedal. Nekoga vernega, ki bi lahko razložil, zakaj imajo religije tako „reakcijo“ proti teoriji spola. Zdi se, kot da v resnici ne želijo razumeti.

Vsi so naši

skratka, da se vrnem k uvodni metafori. S temi našimi „običajnimi“ družinami, z mamo, očetom in otroki (v množini), je izredno podobno, kot z disketami, za katere se nam zdi povsem običajno, ko jo vidimo v opravilni vrstici programa kot ikono za shranjevanje. Če pa bi jo videli v živo oziroma bi nam nekdo na njej celo prinesel kak dokument, bi debelo pogledali.

Prav tako običajne družine niso nič nenavadnega kot „ikona“ družine v raznih oglasih, na plakatih, v učbenikih, literarnih delih … A v resnici so postale že tako redke, da marsikdo dejansko izbulji oči, ko jih (nas) zagleda, včasih celo vpraša „A to so dejansko vsi vaši?“

S to razliko, da se USBji, zunanji diski, DVDji in spletni oblaki ne dobivajo na srečanjih, kjer razglabljajo, kako nepravično in konzervativno je, da je disketa še vedno simbol za shranjevanje podatkov. Niti se iCloud ne pritožuje, kako nepravično je, da enostavno ne funkcionira na Windowsovem operacijskem sistemu.