Dejan Steinbuch, Portal+: Moji spomini na Danila Slivnika

Na sedmo obletnico smrti Danila Slivnika je Dejan Steinbuch svojo kolumni na portalu+ posvetil prav njemu.

»Danilo Slivnik ima največ zaslug za mojo novinarsko kariero. Dal mi je priložnost. Ko sem mnogo let kasneje razmišljal, kdo vse mi je v življenju dal priložnost, sem bil presenečen, da tako malo ljudi. In bil hkrati toliko bolj vesel, da Danilo ni bil takšen kot drugi,« je v svoji kolumni zapisal Steinbuch.

Danilo je bil daleč pred vsemi drugimi uredniškimi kolegi, vendar je imel obenem tudi tisto drugo stran. Ni se mu zdelo prav nič nemoralno, če je obiskal katerega izmed direktorjev velikih (državnih) podjetij, mu pokazal že napisan, a še ne objavljen članek, in se pogodil za oglas. Ni bil edini urednik, ki je to počel. »Nekateri to počnejo še danes. Nekateri niso prodali samo strani v svojem mediju ali oglasa, pač pa ves medij. Nekateri so v tem času postali večina.«

Spominja se tudi njegovih občasnih koleričnih izbruhov na Magovih uredniških kolegijih. »Ko je izgubil živce, je bil Danilo povsem drug človek. Včasih je malo manjkalo, da bi koga dobesedno "na gobec",« zapiše avtor.

Slivnik je bil razočaran zaradi poloma dnevnika Jutranjik, čeprav je to spretno skrival. Prizadela sta ga izguba Maga in neuspeh v upravi Dela. Tudi razhod z dolgoletnim sodelavcem Janezom Markešem je pustil svojo sled. »Danilo je bil v resnici zelo občutljiva, labilna osebnost. Svoj notranji svet je znal tako dobro skrivati, da nihče ni zares vedel, kaj se dogaja v njem,« je prepričan Steinbuch.

Morda je bil res denar tisti, ki ga je pokopal. Slivnik ga je ljubil, to vemo vsi, ki smo ga poznali. Ljubil je tudi širino sveta, potovanja in daljne, eksotične kraje. »Iz poklica, ki ga je včasih opravljal preveč brezkompromisno, a hkrati hudičevo dobro, je pred desetletjem nenadoma izstopil in se skorajda umaknil iz medijev. Čedalje globlje je zahajal na teren, ki ga ni dobro poznal. Ko se je konec leta 2011 razvedelo, da utegne biti precej bolj povezan z afero svojih sorodnikov (zadeva Karner), sva se po dolgem času nekako nenavadno znova srečala. Nekdanji Slivnikov vajenec je videl le še osivelega starca blizu obupa, ki poskuša pojasniti nekaj, kar je bilo zanj bržčas usodnejše, kot se je zdelo,« je še zapisal Steinbuch v svoji kolumni za Portal+.