Depolitizacija javnih medijev je nujna, da lahko izveste, kako lepo je živeti v Svobodi

Se spomnite trenutka, ko je Janez Janša dva meseca po nastopu prejšnje vlade na vladnih spletnih straneh objavil svoj literarni izdelek z naslovom Vojna z mediji? Kako bi vendar pozabili, ko pa so o tem poročali prav vsi mediji v državi, s »primerom« pa so se ukvarjali tudi Evropska unija in mednarodna novinarska združenja.

Premierju demokratične države ne pritiče ravno najbolj pisanje besedil s takšnimi naslovi. Čeprav je notri zapisan zgolj pogled na problematiko pristranskih medijev, ki zavajajo javnost in mnenje, da boja proti takšnim propagandnim trobilom ne gre kar predati, čeprav se zdi vnaprej izgubljen. Ne koristi najbolj imidžu demokratičnega voditelja. Četudi ni šlo za napad na konkreten medij ali konkretne nosilce kakšnih funkcij v kakšnem mediju. Prej bi rekli, da je šlo za izražanje frustracije človeka, ki je v svoji karieri doživel že nemalo medijskih umorov, pogosto tudi neupravičenih.

A frustriran nad mediji ni le Janez Janša. Prejšnji teden sta frustracijo nad njimi izražala tudi premier Robert Golob in kulturna ministrica Asta Vrečko. Do zdaj sta bila sicer pretežno deležna medijske hvale in težko bi našli kakšno povsem izmišljeno zgodbo zoper njiju. Frustrira ju, da javne RTV še nista uspela povsem prevzeti.

Ministrica tako poziva vodstvo, ki je sicer do poskusa prevzema prek novele zakona o RTVS imelo poln mandat, naj odstopi. Premier pa je zafrustriran, ker je verjel, da se da RTV »depolitizirati na civilen in legalen način in da zavod začne delovati v nacionalnem interesu […] mi bi morali najprej politično prevzeti RTV in potem začeti z depolitizacijo.«

 

Že samo ob tej izjavi bi morali zazvoniti vsi alarmi. Premier, ki bi moral po obstoječi ureditvi do poskusa delnega prevzema javne RTV počakati približno dve, do popolnega pa skoraj štiri leta, je ubral pot, po kateri bi vodstvo zamenjal takoj, sedaj pa je užaljen, ker mu to preprečujejo sistemi zavor in ravnovesij, ki jih v tej državi še imamo. Pustimo ob strani laž, da bi lahko RTV politično prevzel na kak drug način, saj mu tega ureditev in zakonodaja ne omogočata. Zato pa so se podali v spremembo zakonodaje, pri čemer jim tako »necivilno« (če parafraziramo Goloba) polena pod noge mečejo pravniki, ki opozarjajo, da to ni v skladu z ustavo.

»Depolitizacija« in »denacifikacija«, res obstaja bistvena razlika?

Ne samo, da je premier frustriran nad nezmožnostjo političnega prevzema javnega medija, oprostite, depolitizacijo. Namere, da želi aktualno vodstvo javnega medija preganjati, ni izrazil niti v pogojnem, ampak kar v povednem naklonu – bodo odgovarjali za domnevno škodo, ki jo povzročajo, pri čemer bo politična podpora temu pregonu, kot pravi, neomajna.

In slogu je ostal zvest vse do konca, ko je izjavil še, da je padanje javnomnenjske podpore Svobodi tudi posledica poročanja RTV, saj »v kolikor bi RTV dejansko bila neodvisna, bi tudi njeno poročanje bilo drugačno, hkrati bi ta RTV dala celotni družbi pozitivno sporočilo, kako dobro je, da imamo Svobodo,« a mu je žal, da je še vedno niso uspeli osvoboditi. Zveni znano?

Podobno retoriko smo pred dobrim letom dni poslušali od Vladimirja Putina, ki »denacificira« in »osvobaja« Ukrajino. Ali pa Ši Džinpinga, ki bi rad »osvobodil« Tajvan. V Rusiji in na Kitajskem osvobojeni mediji prinašajo celotni družbi pozitivno sporočilo, kako dobro je, da imajo svobodo ali pa Komunistično partijo ali Putina, Lukašenka ali kogarkoli že. Da gre za retoriko, podobno retoriki Slobodana Miloševića, je te dni opozoril Bojan Požar.

V teh državah voditelji tudi ne dovolijo, da bi se na oblast zavihtel kandidat katere druge stranke. Ker enostavno ni dovoljena ali pa so ti kandidati v zaporu. Zveni znano? »Zagotovo ne bomo dovolili, da se v predsedniško palačo zavihti kandidat SDS.« Tako je premier Robert Golob pospremil prvi krog predsedniških volitev.

 

Napovedovanje obračuna z vodstvom nacionalne televizije, ker ta ne sporoča celi slovenski družbi, kako dobro je, da imamo Svobodo, je bistveno hujši pritisk na neodvisno novinarstvo kot pa spis o žabi, ki se kuha

Glavno, da ne gre za zapis na strani vlade ali na Twitterju

Resda na spletnih straneh vlade ni literarnega dela z naslovom Vojna proti Urošu Urbaniji, Anžetu Logarju ali Andreju Grahu Wahtmoughu in da premier nima svojega Twitterja, a javno napovedovanje obračuna z vodstvom nacionalne televizije, ker ta ne sporoča celi slovenski družbi, kako dobro je, da imamo Svobodo, poskusi zamenjave vodstva s spremembo zakonodaje in javnimi pozivi vodstvu, naj odstopi, so bistveno hujši pritisk na neodvisno novinarstvo kot pa spis o žabi, ki se kuha, in težavah politika, ki je z mastnimi črkami po krivem napaden na naslovnicah, ko pa na sodišču dokaže nedolžnost, so popravki objavljeni v drobnem tisku.

Seveda, če govorimo o neodvisnem novinarstvu. Torej profesionalnih novinarjih, ki kakovostno opravljajo svoje delo, ne pa ploskajo politikom, ki na nedemokratičen način skušajo odstaviti vodstvo, ki jim ni po godu in premierja celo spodbujajo z vprašanji, kako bi lahko še hitreje prevzel javni servis v svoje roke.

Vse se da prodati, ko je medijska krajina povsem depolitizirana

V medijih je ključno, v kakšno zgodbo zapakiraš neki dogodek. V začetku druge svetovne vojne sta se miroljubni nacistična Nemčija in Sovjetska zveza borili proti zlobnemu poljskemu fašizmu. Komunistična revolucija je osvobodila Jugoslavijo, JLA se je spopadla s fašistoidno idejo samostojne Slovenije, Rusija denacificira Ukrajino in slovenska vlada depolitizira medije. Ob ustrezni medijski krajini je vse to mogoče.

Ko so odpravljeni vsi vzvodi zavor in ravnovesij v družbi, ni depeš v Bruselj, preiskovalnih komisij, kritičnih novic in neprijetnih medijskih vprašanj o sumljivih balkanskih transakcijah in spremenljivih časovnicah ter brezvsebinskosti napovedanih reform. Zato pa je tako pomembno, da se javno televizijo depolitizira. Čim prej in čim bolj temeljito. Da ljudje končno izvejo, kako lepo je živeti v Svobodi, in da vladajoči politiki končno premagajo svoje frustracije. Pri čemer je morda najbolj povedno to, da je premier svoje napovedi o prevzemu RTV-ja izrekel v intervjuju za spletni portal RTV-ja. Toliko o omejevanju novinarske svobode s strani aktualnega vodstva.