Direktor mariborske sinagoge o vnaprejšnjem zavračanju izraelske veleposlanice: »To ni človeško, to ni prav«

V Ljubljani se danes odpira izraelsko veleposlaništvo, levi nevladniki pa že zahtevajo njegovo zaprtje. Zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak ob tem postavlja vprašanje, ki v razgreti razpravi pogosto ostaja ob strani. Kako naj dosežemo spremembe izraelske politike, če zavračamo pogovor z Izraelci? Opozarja tudi na dvojna merila in nevarnost, da se nasprotovanje posamezni vladi sprevrže v obtoževanje vseh Judov.

Odprtje veleposlaništva je priložnost za neposrednejše odnose med državama, za pogovor in sodelovanje. Izrael danes takšno predstavništvo odpira tudi v Ljubljani, ob obisku zunanjega ministra Gideona Sara. Slovenija ima svoje veleposlaništvo v Izraelu že od leta 1994, izraelsko diplomatsko zastopanje pri nas pa je doslej potekalo prek nerezidenčnega veleposlanika.

Toda novo predstavništvo še pred odprtjem spremljajo zahteve po njegovem zaprtju. V ideološko levem Društvu Iskra zahtevajo tudi prekinitev trgovskega in gospodarskega sodelovanja z Izraelom ter izstop Slovenije iz Nata. Prihodnji dejavnosti veleposlanice že vnaprej pripisuje širjenje laži in zanikanje genocida. Organizatorji svoje zahteve utemeljujejo z nasprotovanjem izraelskemu ravnanju v Gazi in podpori zahodnih držav Izraelu.

Prav o takšnem vnaprejšnjem zavračanju, mejah politične kritike in posledicah za judovsko skupnost smo govorili z Borisom Hajdinjakom. Direktor mariborske sinagoge meni, da bi morali veleposlanici najprej dati priložnost. Prepričanje, da bo njeno delovanje nujno škodljivo, še preden ga sploh spoznamo, odločno zavrača. »To je nepravično. To ni človeško, to ni prav.«

Če želimo spremembe, se moramo pogovarjati

Hajdinjak ne trdi, da mora biti izraelska politika izvzeta iz kritike. Nasprotno, poudarja, da mora demokratična oblast kritiko sprejeti. Vendar opozarja, da Izraela ni mogoče razumeti brez upoštevanja njegovega položaja na Bližnjem vzhodu. Varnostne in politične okoliščine tam niso enake tistim, v katerih živimo v Srednji Evropi. Ob tem izpostavlja razliko med državo in njeno trenutno oblastjo. Sedanja izraelska vlada ni večna, država in njeni prebivalci pa niso zgolj podaljšek posameznega predsednika vlade.

Sedanja izraelska vlada ni večna, država in njeni prebivalci pa niso zgolj podaljšek posameznega predsednika vlade.

Če si kritiki želijo sprememb izraelske politike, je po njegovem prepričanju zavračanje dialoga z Izraelci med najmanj smiselnimi potmi do tega cilja. Pogovor je potreben prav takrat, ko se sogovornika ne strinjata.

Podobno razmišlja o priznavanju pravice države do obstoja. O zgodovinskih okoliščinah nastanka Izraela je mogoče razpravljati, toda država danes obstaja. Če ji sogovornik to pravico odreka, se Hajdinjak sprašuje, na kakšnih temeljih naj sploh steče pogovor. V slovenski javni razpravi zato pogreša predvsem jasnejše odgovore o rešitvah. Nasprotovanje izraelskim potezam je glasno, precej manj pa je po njegovem mnenju slišati o tem, kako naj bi dosegli drugačno prihodnost.

Kritika vlade ne sme postati obtožnica proti vsem Judom

Nasprotovanje izraelski vladi se po njegovem prepogosto razširi na vse Izraelce, nato pa še na Jude, ki z odločitvami te vlade nimajo ničesar. »Oni so vsi krivi,« povzame logiko, ki jo prepoznava v takšnem posploševanju. Tu zgodovinar vidi nevarno vzporednico z mehanizmi preteklega preganjanja. Posameznika ne presojamo več po njegovih dejanjih, temveč mu krivdo pripišemo zaradi njegove pripadnosti.

Ob vprašanju, kako so predsodki in propaganda tlakovali pot holokavstu, opozarja, da nacisti Judov niso preganjali zgolj zaradi vere. Opredeljevali so jih skozi svojo rasno ideologijo. Človekovih dejanj sploh ni bilo treba dokazovati, ker je bilo za preganjanje dovolj že to, kdo je bil. Hajdinjak zato zgodovine antisemitizma ne razume kot teme, ki zadeva samo Jude. V njej vidi opozorilo za celotno družbo. Odnos do maloštevilne judovske skupnosti v Sloveniji je tudi preizkus naše sposobnosti sobivanja z drugačnimi.

Demonizacija, dvojna merila in odrekanje pravice do obstoja

Pri razlikovanju med politično kritiko in antisemitizmom Hajdinjak izpostavlja preizkus treh D-jev, ki ga je oblikoval nekdanji sovjetski disident in izraelski politik Natan Šaranski. Gre za demonizacijo, dvojna merila in delegitimizacijo. Prva pomeni prikazovanje Izraela oziroma Judov kot poosebljenja zla. Druga opozarja na presojanje izraelskega ravnanja po merilih, ki jih za druge države ne uporabljamo. Tretja pa zadeva odrekanje legitimnosti obstoju izraelske države.

Zakaj pri drugih državah toliko lažje sprejemamo dejstvo, da njihova politika ni idealna, medtem ko se pri Izraelu razprava razširi na njegovo upravičenost do obstoja?

Pri dvojnih merilih Hajdinjak izpostavi usodo Armencev v Gorskem Karabahu. Ocenjuje, da je bila ta v slovenskem javnem prostoru deležna bistveno manj pozornosti kot dogajanje, povezano z Izraelom. Sprašuje se, zakaj pri drugih državah toliko lažje sprejemamo dejstvo, da njihova politika ni idealna, medtem ko se pri Izraelu razprava razširi na njegovo upravičenost do obstoja.

Tudi delovna definicija Mednarodne zveze za spomin na holokavst, IHRA, razlikuje med legitimno kritiko države in antisemitizmom. Kritike Izraela, primerljive s kritiko drugih držav, ne opredeljuje kot antisemitske. Med primeri antisemitizma pa navaja pripisovanje kolektivne odgovornosti Judom za ravnanje izraelske države.

Protest je pravica, za rešitev pa je potreben tudi pogovor

Hajdinjak pravice do demonstracij ne postavlja pod vprašaj. Ljudje smejo svoje nestrinjanje izraziti tudi na ulici. Vendar opozarja, da protest sam po sebi še ni prostor poglobljene razprave in ne prinaša nujno odgovora, kako naprej. Pogreša predvsem pripravljenost sesti za isto mizo z nekom, ki razmišlja drugače.

Kritičen je do javnega prostora, v katerem glasnost in priljubljenost na družbenih omrežjih prepogosto nadomestita poznavanje tematike. »Ni vsak, ki je najglasnejši na nekem področju, strokovnjak.« Več vsebinskega soočanja pričakuje tudi od akademskih krogov. Poslušanje nasprotnega argumenta ne pomeni strinjanja z njim. Pomeni pa pripravljenost, da nanj odgovorimo z znanjem in argumenti. Brez tega vsak ostaja v svojem krogu, prepričan, da ima edini prav.

Srednjeveška sinagoga ni odgovorna za izraelsko politiko

Kako hitro lahko sovraštvo zadene judovsko dediščino tudi pri nas, je pokazal napad na mariborsko sinagogo januarja 2025. Na njej so se pojavili antisemitski grafiti, med njimi poziv k smrti Judov. Napad je obsodil tudi Evropski judovski kongres. Hajdinjak ob spominu nanj opozori na absurdnost obračunavanja s kulturno dediščino zaradi aktualnih političnih sporov.

V Mariboru imamo ohranjeno srednjeveško sinagogo, dragoceno pričevanje judovske navzočnosti v našem prostoru. »Kaj ima srednjeveška sinagoga v Mariboru z aktualno politiko Izraela?« Njegovo vprašanje sega tudi v današnjo razpravo. Od izraelskih predstavnikov je mogoče zahtevati odgovore, jim nasprotovati in z njimi polemizirati. Toda za to jim je treba najprej dovoliti, da so sogovorniki. Odprtje veleposlaništva takšno možnost približuje tudi Sloveniji.