Do Kosijevega doma na Vogarju

Pred več kot dvajsetimi leti sem bil s svojo družino že nekajkrat na planini Vogar. Vedno smo šli naokoli po cesti, kjer lahko vozijo tudi avtomobili. Pot je malo daljša, a ne tako strma. Sredi avgusta, pred tretjim vročinskim valom, pa sva se z ženo in najmlajšim vnukom odpravila po drugi, sicer krajši, a tudi strmejši poti. A to sprva sploh ni bilo načrtovano.

Že dan prej smo se namreč dogovorili, da gremo do Blejske koče. S Pokljuke. Ker pa je bilo ravno tistega avgustovskega dne na Pokljuki precej hladno, le okoli 12 stopinj Celzija, in še pršilo je, smo se na hitro odločili za drugo pohodniško pot.

Proti planini Vogar

Vedeli smo, da je v dolini pod Pokljuko prijetneje, zato smo zavili proti Bohinju. Na poti v dolino nam je pot presekal volk; v naravi ga res še nisem srečal. Ni bil sam, v gobcu je držal prigrizek, a ne morem z gotovostjo zapisati, ali je bil to mali zajec ali kaj drugega. Še preden smo prišli do Bohinja, smo zavili proti Stari Fužini, kajti v avtu je padla odločitev, da se spoprimemo s strmino, ki pelje do planine Vogar.

Avto smo parkirali na urejenem parkirišču, kar nas je za štiri ure parkiranja stalo 12 evrov. Rečem si, znajo služiti. Sprva smo sicer razmišljali, ali bi se odpravili levo v hrib proti planinski koči na Vogarju ali bi jo ubrali desno, po dolini do korit Mostnice in doline Voje, ki so med najlepšimi in najbolj obiskanimi naravnimi znamenitostmi v tem bohinjskem koncu. Odločili smo se za napornejšo pot, tudi z upanjem, da nam na poti v dolino ostane kaj energije za pohod do tega čudovitega kotička.

Po začetnem lahkotnejšem vzponu nas je pot že kmalu peljala čez pašnik do obrobja gozda, skozi katerega je pot zahtevnejša. Vzpenja se po kamnitem kolovozu, ki pa je bil v času našega pohoda zelo lepo urejen. Na nekaterih delih je bila pot pred nalivi zavarovana tudi s »švelerji« oziroma železniškimi pragovi. Tudi če jih ne opazite, jih zavohate. To vsem tistim, ki ste se pogosto vozili z vlaki v službo ali v šolo, ostane v spominu – ali bolje, v nosu. Po nekaj dolgih in strmih serpentinah, ko se ti že zdi, da jih ne bo zmanjkalo, je proti vrhu pot vendarle malce bolj položna.

Na poti v dolino nam je pot presekal volk. V gobcu je držal prigrizek, a ne morem z gotovostjo zapisati, ali je bil to mali zajec ali kaj drugega.

Hrabri jadralni plezalci in ajdovi žganci

Velik greh bi bil ali pa je, če na poti do koče na Vogarju, po dobri uri hoje, ne zaviješ malce levo, do čudovite razgledne točke, od koder lahko z vrha občuduješ vso lepoto Bohinjskega jezera. Mi smo tega dne imeli še dodatno srečo, saj smo lahko občudovali jadralne padalce, ki so se z urejenega vzletišča hrabro spuščali proti dolini. Sami ali v tandemu. Čas je bil tudi za kratek pogovor s kakšnim od jadralnih padalcev, ki so čakali na pravo smer in moč vetra.

Lakota nas je prisilila naprej do Kosijeve koče na Vogarju, za katero smo vedeli, da obratuje. Nismo dolgo hodili, tudi pot se je skorajda poravnala. Čez slabe četrt ure smo že sedeli v koči, kjer smo naročili ričet, joto in zabeljene ajdove žgance. Drug drugemu smo malce »kradli«, tako kot vedno, ko naročimo različne jedi. Po obedu in počitku smo šli pred odhodom v dolino do roba planine, par minut stran od koče, kjer je z razgledne točke še en lep pogled na Bohinjsko dolino z jezerom.

Velik greh bi bil, če na poti do koče na Vogarju ne zaviješ malce levo, do čudovite razgledne točke, od koder lahko z vrha občuduješ vso lepoto Bohinjskega jezera.

Prijetna ohladitev v Bohinjskem jezeru

Sodim med tiste, ki se rajši vzpenjajo, kot spuščajo, zato mi je bila pot do planine Vogar bolj pisana na kožo (pravzaprav mojim kolenom) kot sestop nazaj do Stare Fužine. Palice in primerna planinska obutev skorajda ne smejo manjkati. Moram pa priznati, da so se mi jadralni padalci kar malce smilili, ko so otovorjeni s težkim padalom sopihali navzgor do vzletišča. A verjamem, da je njihov trud vsakokrat poplačan, ko na vse nas gledajo z modrega neba.

Še preden smo sedli v avto, smo opravili še kratek ovinek do prvega dela korit Mostnice. Ker je bil dan še mlad, smo se odpeljali do Bohinjskega jezera. A kopanje v jezeru bi nam skoraj »ušlo«, kajti najti parkirišče na višku turistične sezone ni preprosto. Zagotovo je bistveno težje kot pred dvajsetimi leti, ko sem zadnjikrat plaval v tem hladnem jezeru. Če parkirišča ne najdeš nikjer drugje, ga skoraj zagotovo pri kampu Bohinj, le znova je treba malce seči v denarnico. A je vsak evro poplačan, ko utrujene mišice ohladiš v čistem in hladnem jezeru.

(D165, 48-49)