Dr. Alja Brglez: Trenutna konstelacija strankarskih razmerij daje prostor za nove poskuse (2. del)

dr. Alja Brglez, Foto: Klemen Lajevec, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja z vodjo kabineta nekdanjega predsednika Boruta Pahorja in soustanoviteljico Platforme sodelovanja Aljo Brglez, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo spregovorili o aktualni politični situaciji v Sloveniji, likih Roberta Goloba, Janeza Janše in Milana Kučana ter zakulisnih pritiskih v politki. V drugem delu pa smo govorili o prihodnosti Platforme sodelovanja, novih obrazih, napakah desne sredine, da ne pride na oblast, ter njenih načrtih za prihodnost. 

Kako preseči prakso novih obrazov, ki se pojavljajo praktično na vsakih od zadnjih nekaj volitev?

Zadnjih nekaj mandatov dejansko novi obrazi sestavijo vlado. To je nov in pomemben fenomen. Prej smo bili navajeni, da imamo dva bloka in glasujemo približno na pol. Če nekoliko poenostavimo in rečemo, da je pri nas vlado običajno sestavil nekdo, ki je imel približno tretjino glasov, ki jim je dodal nekaj manjših strank, je bilo to po svoje kar dobro: koalicija pomeni, da je slišanih čim več interesov znotraj neke skupnosti. Bolj kot je koalicija ideološko enovita, manj te raznolikosti družbe je nagovorjene.

Zadnjih nekaj volitev se je zgodilo, da je to prevladujočo tretjino glasov zagotovil t. i. novi obraz, pri čemer je bolj kot to, da je bil obraz nov, pomembno, da v resnici nismo vedeli, kakšna je njegova vsebina niti kam spada v vrednotnem, političnem in ideološkem smislu.

Mislim, da bi morali volivci bolje poznati vsebino, da bi lahko izbrali. Že zadnjih petnajst, dvajset let pa se o vsebini bolj malo govori, po moji oceni je je izrazito manj od našega vstopa v EU. Tukaj ima vsak svoj del odgovornosti: mediji, kandidati na volitvah in tudi državljani sami, ki očitno teh vprašanj ne postavljamo oz. ne zahtevamo odgovorov nanje. In potem hodimo trapasto volit, ker sploh ne vemo, kaj volimo.

V teh dvajsetih letih so se okoli nas zgodile spremembe. Kar navadili smo se, da se velike stvari urejajo same po sebi v okviru evropskega pravno-zakonodajnega reda. Morali bi se vprašati, zakaj vlado sploh imamo, kaj lahko od nje pričakujemo, kaj zahtevamo in kaj nam je dolžna dati.

Marsikaj dobro deluje brez vključevanja vlade. So pa reči, za katere smo v našem geografsko-kulturnem okolju vajeni, da mora zanje pač poskrbeti država. Denimo, ko se zgodijo poplave, pričakujemo, da se lahko zanesemo na državo z mehanizmi kot so civilna zaščita, vojska in drugi, vse do odpravljanja posledic in škod. Ni povsod po svetu tako. Ponekod je to vloga humanitarnih in zasebnih organizacij, drugod pa so ljudje prepuščeni sami sebi. Pri nas pa upravičeno pričakujemo reakcijo države in upam, da bo tudi po teh zadnjih poplavah tako.

Stranka, ki osvoji sredinsko tretjino glasov, običajno prihaja iz levosredinskega bazena. Kaj dela narobe desna sredina, da nikoli ne uspe nagovoriti teh volivcev? Zakaj se pri nas ne dogaja ta običajni premik, ko je nekaj časa na oblasti en, nekaj časa pa drug blok?

Morda ne bo vedno tako. Tokrat je to tretjino osvojilo Gibanje Svoboda. Ker je zaradi porazporeditve glasov veliko manjših strank izpadlo iz parlamenta oz. je nekatere celo kasneje priključilo Gibanje Svoboda, smo dobili nekako nenaraven rezultat.

Običajno sta imela ključna pola približno tretjino in potem je eden iz preostanka strank sestavil koalicijo. To se mi je zdelo dokaj vzpodbudno okolje. Manjše stranke med obema poloma so vedno omogočale, da eden in drugi pol lahko kdaj prideta do tega, da sestavita vlado. To se mi zdi boljše od klasičnega večinskega sistema, ki bi povzročil, da se na oblasti menjujeta dve prevladujoči sili.

Na zadnjih volitvah je nastal en blok, ki je bistveno večji od drugega, zato ne verjamem, da takšno stanje lahko vzdrži na dolgi rok. Mislim, da je med ljudmi toliko različnih interesov, da jih ne zmoreta pokriti zgolj dva monolita.

Na zadnjih volitvah je nastal en blok, ki je bistveno večji od drugega, zato ne verjamem, da takšno stanje lahko vzdrži na dolgi rok. Mislim, da je med ljudmi toliko različnih interesov, da jih ne zmoreta pokriti zgolj dva monolita.

Pol z Janezom Janšo je trenutno manjši od obeh in se utegne še zmanjšati. Janša je imel pred prejšnjimi volitvami za sabo zelo težavno vlado. Pozno v mandatu je prevzel vodenje in ni bilo enega dneva v času njegove vlade, ki bi bil brez pandemije. Imel je diametralno nasprotne okoliščine kot njegov naslednik in mislim, da mu ni bilo lahko.

Potegnil je tudi kakšno potezo, ki je jaz ne bi. Kot takratna vodja kabineta predsednika republike ne bom zlahka pozabila vztrajanja vlade pri neimenovanju evropskih tožilcev in spora med UKOM in STA, saj sem si pri slednjem precej prizadevala, da bi ga rešili. Če sva prej govorila, da afere trajajo nekaj dni – tisto sta bila resna zapleta in sta sta bila na naslovnicah cele tedne. Te stvari so nas, državljane, takrat jezile. Veliko se je govorilo o komuniciranju. V času epidemije in z njo povezanih omejitev in nenormalnih življenjskih pogojev je bilo ljudem še težje sprejemati omejitve, ki jih je postavljala oblast in se niso zdele nujne. Je pa takrat težko bilo biti pameten. Še danes, ko gledamo nazaj, je težko reči…  Marsikaj bi se najbrž dalo narediti bolje, a tako je vedno, takrat pa je bil sploh poseben čas. Hitro smo ga pozabili.

Skupek tega in objektivnih dejstev je Janšo postavil v slabši položaj proti nekomu, ki bremen teh okoliščin ni imel na sebi.

Ampak ne samo po covidu, desna sredina praktično nikoli ne pride na oblast, z izjemo leta 2004 ali kot posledica napak leve koalicije pred njimi. Tukaj tožilci in spor z STA ne morejo biti ključni.

Ti dve zadevi sta tipična primera vprašanj, ki po nepotrebnem iritirajo volivce, ki sploh niso izrazito levi, a jim je to kaplja čez rob. Na zadnjih volitvah niti niso imeli možnosti ostati na sredini. Trenutno imamo v parlamentu dve veliki in tri manjše stranke. Tako še ni bilo. To je res malo. Vse več državljanov to stanje politično ne nahrani več. Čutijo, da nas to ne pelje naprej, ne rešuje problemov, ki bi jih vlada morala reševati, povzroča bodisi medsebojno blokiranje med dvema ali pa ukvarjanje s samimi sabo znotraj enih.

Živimo sicer v relativnem blagostanju in imamo obilo reči, ki marsikje niso samoumevne. Živimo v obdobju zelo dolgega miru, ki se je še nedavno zdel skoraj večen. Pa tudi zdaj, ko je vojna na evropskih tleh, ne moreva reči, da jo pri nas močno čutimo, vsaj večina ne. Ni pa rečeno, da bodo pred nami vedno boljši časi. Ne moremo si privoščiti večnega nadaljevanja neučinkovitosti vodenja države, ki ne odgovori na ljudem pomembna vprašanja.

Alja Brglez, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Vidite odgovor na ta manko politične sredine v Platformi povezovanja?

Trenutno je dovolj, da začnemo govoriti, morda pa s tem ustvarimo pogoje, da se bo tudi politično kdo zganil in ustanovil stranko, ki bo nagovarjala prav te ljudi.

Ni pa to vloga platforme?

Iz enega nedavnih podkastov sem razumel vašo oceno, da se mora dr. Logar podvizati, če se namerava podati na samostojno politično pot. Koliko časa še ima?

Zato sem prepričana, da obstaja ta prostor. Ali pa imam samo jaz tako srečo, da se družim z ljudmi, ki mislijo, da je mogoče kaj narediti in se ne ukvarjajo s tem, da nekomu preprečijo, da kaj naredi. Morda je pred Slovenijo še kak ponesrečen poskus, preden izstopimo iz začaranega kroga, tega ne vem, ampak pfepričana sem, da bomo ta urok enkrat zagotovo strli.

So javne tribune dovolj ali bi morala iti platforma na kake konkretnejše korake in kateri bi to morali biti?

dr. Alja Brglez, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Kaj pa je tisto, kar bo odločilo, ali bo morebitni politični projekt Anžeta Logarja uspešen?

S tem se ta trenutek ne ukvarjam. Pred očmi imam platformo, katere soustanoviteljica sem. Zavedam se, da tam razmišljamo o politiki in urejanju javnih zadev ter kako biti aktivni državljani. Jasno je, da nismo filatelistično društvo.

Če bomo lahko pridobili ljudi, ki so dovolj odprti, dobronamerni in drzni, da si upajo sodelovati pri nekih prihodnjih rešitvah in jih bo to delovanje dovolj prepričalo, potem je tukaj nekaj energije, ki to lahko pelje naprej.

Platforma je bila povabljena na skupno listo za evropske volitve, kot je povedal Matej Tonin, pa je to odklonila. Pravite, da potrebujemo kvalitetne kadre v Evropi – zakaj platforma ne ponudi kakega takšnega kadra?

Evropa in Slovenija sta ta trenutek pred prelomnimi premisleki. Bistveno bolj mirno bi se počutila, če bi vedela, da v Evropo pošiljamo čim boljše ljudi. V Platformi smo razmišljali o tej ponudbi. Nismo se odločili zanjo, kot tudi ne za samostojen nastop na evropskih volitvah.

Precej logično je, da nekaj tednov ali mesecev po nastanku ne bomo skočili v prvo ponudbo, ki bi nas naredila zgolj za še eno od obstoječih političnih akterk. Imamo večje ambicije.

Kakšne?

Moj odgovor je: pokazati, da smo lahko v Sloveniji najboljši tudi v urejanju javnih zadev, če ne vseh, pa vsaj kakšne, npr. zdravstva ali šolstva oz. bomo že ugotovili – če imamo lahko tako izjemne ljudi v športu, biznisu, glasbi, če naši otroci zmagujejo na znanstvenih olimpijadah, se ne bi smeli zadovoljiti z nič manj.

Je za Anžeta Logarja pripadnost stranki SDS prednost ali ovira pri nadaljevanju politčne poti?

Anže Logar je celo politično pot preživel v SDS in tega prav nič ne skriva. Tudi kot predsedniški kandidat tega ni skrival. Kolikor pa ga poznam iz kampanje in še prej kot zunanjega ministra, pa tudi zdaj v Platformi vidim, da svet vidi širše, in v tem je njegova moč. Koliko mu pri tem stranka ali njen predsednik predstavljata pomoč ali oviro, ne znam oceniti.

Mislim, da gre tukaj za neke globlje premisleke kot zgolj za osebno razmerje med njim in predsednikom ali njim in stranko SDS. Tako v slovenskem kot evropskem prostoru nastajajo nova medstrankarska razmerja, ki ne zadovoljujejo več vseh interesom, sploh bolj sodobnih. Mnoge stranke so se izpele, nekatere se iščejo, nastale bodo nove … Za zdaj se mi sicer zdi, da so še brez prave vsebine, kaj šele ideologije ali pripadnosti kakšnim svetovnim razmislekom. Ljudje se danes drugače odločajo, kot so se včasih. Spreminjajo se vrednote in ideologije. 

Spomnite se, kako so se pred leti posmehovali Desusu, češ da to ni nobena stranka, ampak samo interesno združenje ljudi, ki so dosegli upokojitveno starost. Danes se mi zdi, da bo šlo prav za to, da se bodo ljudje združevali po interesih, ki jih želijo izpolniti skozi politiko, in ti interesi so se od dobe začetkov parlamentarizma močno spremenili. Ljudje se odzivajo na nove potrebe in mislim, da bo to povzročilo marsikatero premešanje.  

dr. Alja Brglez, Foto: Klemen Lajevec, Domovina

Bili ste vodja kabineta enega premierja in dveh predsednikov, dvakrat je bila sicer to ista oseba. Lahko bi rekli, da imate kar impresivno politično kariero. Predsedniku Pahorju se čez malo manj kot dva meseca izteče mandat nekdanjega predsednika in s tem mandat njegovega urada, tako da se izteka tudi vaša trenutna služba. Katere izzive vidite v prihodnje?

Še pred mesecem dni nisem poznala odgovora na to vprašanje, zdaj pa ga imam. Predsednik Pahor se je odločil ustanoviti zavod z imenom Prijatelji Zahodnega Balkana, pravkar ga je ustanovil. Posvečal se bo spodbujanju dialoga, sodelovanja, tudi sprave med državami v sosednji regiji Zahodnega Balkana in jim pomagal pri vključevanju v EU.

Mislim, da je to dobro premišljena odločitev. Predsednika Pahorja sem več kot desetletje spremljala pri njegovem delovanju za to regijo in vem, da ni nikogar, ki bi imel takšen položaj, toliko znanja in bi užival takšno zaupanje kot on.

Skupaj s hrvaško predsednico vlade je leta 2010 vzpostavil proces Brdo-Brijuni, ki ima zdaj že skoraj 15 let in je uveljavljen in vpliven. Zadovoljna in hvaležna sem, da je aktualna predsednica države dr. Nataša Pirc Musar to prepoznala in se odločila, da bo proces peljala naprej. Ta iniciativa ima veliko težo med kandidatkami za vstop v EU, pa tudi v evropskih državah in širše.

Kot bivši predsednik si lahko predsednik Pahor uspešno prizadeva k dialogu med članicami EU in tistimi, ki so to želijo postati. Zlasti v času po začetku vojne sredi Evrope je ta proces lahko bistveno bolj živahen. Prihodnost v EU je tako za Ukrajino kot za preostale kandidatke postala bistveno bolj realna.

V teh okoliščinah, ki prinašajo pomembne spremembe tudi za samo Evropsko unijo in Slovenijo v njej, se je predsednik Pahor odločil, da ustanovi mislišče, think-tank, in me povabil k sodelovanju. In tega prihodnjega sodelovanja sem zelo vesela. 

Dr. Alja Brglez je zgodovinarka, publicistka in strokovnjakinja za odnose z javnostjo. Ima znanstveni doktorat iz historične antropologije, magisterij iz zgodovine in magisterij iz poslovnega upravljanja (MBA). V zadnjem času jo v javnosti vidimo predvsem kot soustanoviteljico Platforme sodelovanja dr. Anžeta Logarja. Pred tem pa je bila vodja urada za informiranje in vodja kabineta premierja Janeza Drnovška. Leta 2004 se je potegovala za mesto evropske poslanke, zadnjih deset let pa vodja kabineta predsednika republike Boruta Pahorja. Trenutno je njegova svetovalka v pisarni bivšega predsednika.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike