Dr. Bojan Knific: Ko so čevljarji pozdravili pomlad in »živeli na veliki nogi«

Intervju: dr. Bojan Knific, etnolog in kustos

Dr. Bojan Knific je priznani slovenski etnolog in kustos v Tržiškem muzeju. Njegovo raziskovalno delo je nepogrešljivo za razumevanje slovenske kulturne dediščine, predvsem na področju oblačilne in obutvene kulture ter ljudskih šeg in navad. Svoje življenje je posvetil zbiranju, ohranjanju in interpretaciji zgodb, ki bi sicer utonile v pozabo. Ne ukvarja se zgolj s predmeti, temveč z ljudmi in njihovim načinom življenja v preteklosti, kar prenaša v sodobni čas na poljuden in zanimiv način.

Je mojster povezovanja pisnih virov s spominom ljudi, zaradi česar so njegove razlage vedno življenjske in polne zanimivih anekdot.

Marec je mesec prebujanja – prihaja pomlad, dnevi se daljšajo, narava se otresa zimske zaspanosti. Na Gorenjskem, še posebej v Tržiču, Kropi in Kamni Gorici, ima ta čas poseben zven. Tam še vedno živi gregorjevo, starodavna šega, ko se ptički ženijo in rokodelci simbolično vržejo »luč v vodo«. Zgodovina teh krajev ni le v šegah, temveč v trdem delu rokodelcev, usnju in mojstrstvu v čevljarskih delavnicah – kako so naši predniki stopali skozi čas, včasih bosi, včasih v visokih petah. Prav tu izvira tudi rek »živeti na veliki nogi«. Skozi zgodbe o gregorjevem, tržiških čevljarjih in slovenski obutvi nas vodi dr. Bojan Knific, etnolog in kustos, ki zgodovino bere skozi korake naših prednikov.

Zakaj ste se odločili, da raziščete in popišete zgodbo v svoji knjigi Gregorjevo: ko gre luč v vodo in se prične pomlad?

Ljudje v Tržiču, Kamni Gorici, Kropi, Železnikih in nekaterih drugih krajih o tem vedo presenetljivo veliko. Ta šega ni zgolj nek zaprašen spomin iz muzejskih vitrin, ampak je med ljudmi še vedno izjemno živa. Ne gre samo za pripovedovanja starejših, ampak se dejansko aktivno obuja vsako leto znova. Otroci v današnjem času še vedno z velikim veseljem in pričakovanjem izdelujejo gregorčke, barčice, hišice, cerkvice in jih spuščajo v vodo. S tem simbolno oznanjajo prihod pomladi, po drugi strani pa nezavedno ohranjajo spomin na čas, ko je denimo tržiški čevljar prenehal delati ob umetni luči, ker je bil dan že dovolj dolg.

Zanimivo pa je, če gledamo zgodovinsko, da že najstarejši viri, ki jih imamo iz Tržiča, govorijo, da je to šega, ki jo ljudje obujajo in se je spominjajo. Zato, ker se to spodobi in ker je to v navadi, ne pa nujno zato, ker bi bila to življenjska nuja. To so počeli v 20. stoletju, ko so imeli elektriko in čevljarji niso več potrebovali sončne svetlobe za delo, a so kljub temu ohranjali tradicijo metanja luči v vodo. Tako šega ostaja živa tudi v sodobnem času in je pomembna za razvijanje lokalne identitete.

Zakaj se praznovanje ohranja 12. marca (spuščanje gregorčkov 11. marca), če pomlad pride kasneje? Zakaj niso premaknili gregorjevega za deset dni, da bi se ujelo s soncem?

Tukaj trčimo ob moč tradicije in cerkvenega koledarja. Papež Gregor I. Veliki je umrl 12. marca 604, Cerkev pa svetnike časti na dan njihove smrti, ki velja kot rojstvo za nebesa. V julijanskem koledarju (do 1582) se je spomladansko enakonočje zaradi razlik s sončevim letom počasi premikalo nazaj. Sv. Gregor je sprva godoval na prvi dan pomladi, tik ob enakonočju. Ko so leta 1582 uvedli novi koledar in izbrisali deset dni, se je enakonočje vrnilo na pravi datum, 21. marec. Cerkev pa je pustila god sv. Gregorja na 12. marcu. Ljudje so bili bolj navezani na svetnika kot na astronomijo: niso rekli, da praznujejo 21. marca, ampak na sv. Gregorja, 12. marca. Tako je prišlo do paradoksa. Gregorjevo je ostalo na 12. marcu (luči kurimo in spuščamo na predvečer, 11. marca), čeprav po novem koledarju do prave pomladi še čakamo deset dni. Kljub temu so ljudje stoletja ohranjali govorico, da sv. Gregor prinaša pomlad.

Sv. Gregor goduje 12. marca, tako je bilo že v starem julijanskem koledarju. Po reformi, ko so letu odvzeli deset dni, pa sv. Gregor goduje pred dejansko astronomsko pomladjo. Kako je to vplivalo na ljudi?

Zanimivo je, da ljudi to ni zmotilo. Še naprej so govorili, da na gregorjevo pride pomlad in da gre luč v vodo. Šego so ohranili na ta datum, čeprav sonce tisti dan še ni čisto tam, kjer je bilo nekoč ob tem prazniku. Ljudska vera v tradicijo je bila močnejša od astronomske natančnosti.

Ravno v tem obdobju, marca, se dnevi najhitreje daljšajo. Za tiste čase, ko ni bilo elektrike, je bilo teh nekaj minut svetlobe več verjetno zelo pomembnih za rokodelce, nedvomno za čevljarje, imeli so tudi čisto posebno »čevljarsko luč«?

Na simbolni ravni zagotovo, pa tudi praktično. Pozimi, ko je bil dan kratek in noč dolga, so si morali pomagati z umetno lučjo, če so hoteli preživeti oziroma dovolj zaslužiti. Poleti luči niso potrebovali. Ključna inovacija iz 15. stoletja pa je čevljarska luč, v Tržiču imenovana luč na gavge. Pri njej so uporabljali steklene krogle, napolnjene z vodo. Obešene so bile na posebna stojala zraven sveče ali petrolejke in so delovale kot leče. Skoznje se je svetloba okrepila in usmerila točno na tisto točko, kjer je čevljar šival ali zabijal cveke v čevlje. Čevljarji so za svoje delo potrebovali le močan snop svetlobe na delovni površini. To je bila velika tehnološka inovacija, ki se je razširila po vsej Evropi in omogočila natančno delo tudi tedaj, ko je sonce zašlo.

Opravili ste veliko raziskovalnega dela na področju obutve in oblačil. Vaše knjige, kot so Obutvena dediščina na Slovenskem, Tržiški šuštarji in Usnje vseh barv, kažejo na globoko spoštovanje naše dediščine. Kako poteka delo etnologa?

Etnologi imamo specifičen način raziskovanja, ki lahko spominja na kakšno detektivsko delo. Seveda so ključni ustni viri, torej pogovori z ljudmi, ki se spominjajo nekdanjih časov ali pa še živijo s tradicijo vse do danes. Ti pogovori so sila dragoceni, ker dajo suhoparnim dejstvom čustveno noto. Etnolog mora prav tako pogledati v strokovno literaturo, prečesati arhivske vire, stare zapise, matične knjige in preveriti, kaj je bilo o določeni temi že zapisanega. Z ustnim izročilom pokrijemo približno zadnje stoletje – vse, česar se ljudje še spominjajo ali so slišali od staršev in drugih. Za globlji vpogled v preteklost pa brez arhivov in materialnih virov, kot so ohranjeni čevlji ali orodja, preprosto ne gre.

Kako bi bralcem razložili ti dve različni zgodbi, ptičjo ohcet in spuščanje luči po vodi?

Gre za dve ločeni stvari, ki sta se skozi stoletja prepletali in ostali povezani na gregorjevo: ptički se ženijo in luč gre v vodo. V Tržiču so včasih rekli, da se ptički ženijo že na sv. Vincenca v januarju, ponekod so to povezovali z valentinovim, danes pa večina Slovencev to povezuje z 12. marcem, godom sv. Gregorja. Navada je bila zelo srčna: starši ali stari starši so otroke peljali v grmovje ali na jaso, kjer so predhodno na skrivaj nastavili piškote, pogačo ali suho sadje, nato pa rekli: »Poglejte, če je kaj ostalo od ptičje ohceti!« Otroci so v svoji nedolžnosti verjeli in se tega zelo veselili. To je bil zanje praznik, nekaj sladkobe v časih, ki niso bili vedno lepi.

Pozimi, ko je bil dan kratek in noč dolga, so si morali pomagati z umetno lučjo, če so hoteli preživeti oziroma dovolj zaslužiti.

Čas, »ko se ptički ženijo« – ta rek in zgodba segata verjetno še v poganske, slovanske čase?

Ta »ptičja svatba« ima verjetno zelo stare, predkrščanske korenine in je povezana s slovansko mitologijo. Simbolizira nekdanjo svatbo med božanstvi, verjetno med Perunom (gromovnikom) in Mokošjo (boginjo plodnosti), kasneje v ljudskem izročilu med Jurijem in Maro. Gre za »pramit«, ki je bil ključen za skupnost, saj je zagotavljal plodnost, prebujanje zemlje in nov cikel narave.

Omenili ste Jurija in Maro. Je kakšna povezava s svetim Jurijem in jurjevanjem v Beli krajini?

Tako je. Slovanske mite je težko razlagati, saj nismo imeli pisnih virov, a domneve in fragmenti iz izročil, pesmi in šeg dajejo vpogled. Ti prastari miti o svetosti narave in božanskih porokah so preživeli tisočletja in se zasidrali v kasnejše krščanske praznike ter šege, kot so kurentovanje, jurjevanje in gregorjevo.

Dandanes v Tržiškem muzeju ali v času gregorjevega v Kurnikovi hiši vidimo čudovite hišice z lučkami, pogosto gre za prave arhitekturne modele. Je bila hišica vedno osnovni motiv?

To, kar vidimo danes, so dodelane hišice, cerkvice, barčice. Vse to je plod razvoja in estetskih teženj. Če pogledamo v preteklost, ugotovimo, da je bil začetek veliko bolj preprost. Najstarejši vir iz Železnikov iz sredine 19. stoletja pravi, da so na običajno deščico namazali smolo, jo prižgali in spustili po vodi. V Tržiču so bili še bolj praktični. Vzeli so stare košare, »peharje« ali »cambohe«, ki so bili zanič, raztrgani. Napolnili so jih z oblanci, polili s smolo in zažgali. V Kropi so včasih zažgali kar staro, odsluženo coklo. Ključno sporočilo je bilo, da se nekaj gorečega odvrže, da luč (ogenj) simbolično odplava, ker je ne potrebujemo več. Je pa res, da se hitro začnejo omenjati tudi izdelki iz lesa in papirja, ki so lahko merili celo meter ali dva in so lepo plavali. Danes je to seveda tudi priložnost za druženje, ustvarjanje in spoznavanje stare arhitekture skozi izdelavo maket – otroci se učijo, kakšni so bile hiše v starih časih.

Najstarejši vir iz Železnikov iz sredine 19. stoletja pravi, da so na običajno deščico namazali smolo, jo prižgali in spustili po vodi.

Je gregorjevo morda celo največji praznik v Tržiču, glede na tradicijo?

Morda bi komu naredil krivico, če bi rekel, da je največji, saj je Šuštarska nedelja morda še bolj množična in obiskana. Imamo tudi druge pomembne dogodke, kot je vleka ploha v Lomu, ki je prav tako zanimiva. Vendar pa gregorjevo ostaja ena tistih stvari, s katero se Tržičani identificirajo. Imajo ga za svojega in ga želijo ohraniti kot svojo posebnost v slovenskem in evropskem prostoru. Je praznik, ki povezuje generacije.

Kako je Tržič postal čevljarska velesila? Vsi poznamo tovarno Peko, a tradicija je verjetno starejša?

Zgodba o vzponu Tržiča je edinstvena in je pravzaprav zgodba o prilagajanju trgu. Tržič je bil sprva kovaško oz. fužinarsko središče (podobno kot Kropa), izdelovali so kose, srpe in druge kovane izdelke. Ko je kovaštvo začelo upadati, se je razcvetelo usnjarstvo, potem pa v 18. in prvi polovici 19. stoletja nogavičarstvo. Takrat je bila vsaka druga hiša v Tržiču nogavičarska. Pletli so vsi: moški, ženske in otroci. Množično so proizvajali volnene nogavice, predvsem za kmečko prebivalstvo. A sredi 19. stoletja se je zgodil modni preobrat. Moški, dolgo časa oblečeni v hlače do podkolen in dolge nogavice, so množično začeli nositi dolge hlače. Kmetje niso več želeli kupovati in drago plačevati nogavic, če jih pod dolgimi hlačami nihče ni videl. Tržiški nogavičarji so v zelo kratkem času propadli. V desetih letih je panoga skoraj izginila.

Kako zelo uspešni so bili tržiški čevljarji?

Tržičani so bili podjetni. Preusmerili so se v tisto, kar je bilo pod dolgimi hlačami še vedno potrebno – čevlji. In to so storili zelo uspešno. Konec 19. stoletja so v Tržiču izdelali že milijon parov čevljev letno. Tržič je postal pravi gospodarski fenomen tistega časa, čevljarska velesila Avstro-Ogrske.

Preidiva k vaši knjigi Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej pišete o izrazih in rekih, ki jih še danes uporabljamo, a ne poznamo njihovega izvora. Denimo »živeti na veliki nogi« – gre res za razkošje ali ima rek korenine v čevljih?

To je eden mojih najljubših primerov, kako se zgodovina obuvanja zapiše v jezik. Rek »živeti na veliki nogi« je neposredno povezan s t. i. kljunastimi čevlji, ki so bili modni v 14. in 15. stoletju. Ti čevlji so imeli spredaj dolg, koničast kljun. A dolžina kljuna ni bila stvar osebne izbire, ampak strogega zakonskega predpisa in statusnega simbola. Plemič je smel imeti daljši kljun kot meščan, kmet pa ga sploh ni smel imeti. Plemiči, ki so bili najvišje na družbeni lestvici, so imeli najdaljše kljune. Včasih so bili tako dolgi, da so jih morali privezati na nogo, da so sploh lahko hodili. Torej, kdor je imel veliko denarja, moč in visok status, je imel dobesedno velik, dolg čevelj. Tako se je rodil rek, ki pravi, da človek živi »na veliki nogi«.

Rek »živeti na veliki nogi« je povezan s t. i. kljunastimi čevlji, ki so bili modni v 14. in 15. stoletju. Plemiči, ki so bili najvišje na družbeni lestvici, so imeli najdaljše kljune.

Tudi fraza »dati nekoga na čevelj« je zanimiva. Danes pomeni zavrnitev, a njena skoraj komična zgodba izvira iz Benetk, kajne?

Izraz izvira iz beneške mode, ki je segla tudi v naše kraje. Benečanke so nekoč nosile čevlje z izjemno visokimi podplati, imenovane »chopine«, visoke tudi do 50 ali 70 centimetrov. Ker v njih niso mogle hoditi same, so jih podpirale služabnice. Po pripovedi sta se služabnici z gospodarico sprli in jo preprosto pustili samo na teh »hoduljah«, da ni mogla ne naprej ne dol. Izraz »dati nekoga na čevelj« je tako pomenil spraviti nekoga v položaj nemoči in odvisnosti od drugih.

Kaj pa udobje? Ali drži, da kar nekaj časa niso poznali levega in desnega čevlja?

Res je. Čeprav so Rimljani že poznali leve in desne čevlje, se je v srednjem veku to izgubilo. Od 15. pa vse do konca 19. stoletja je bila večina čevljev narejena na »glih kopit« ali »ajnparig«. To pomeni, da sta bila oba čevlja v paru popolnoma enaka. Ljudje so jih nosili tako, da so jih tu in tam zamenjali, nosili na levi, potem na desni nogi. Zato, da se čevelj ne bi prehitro obrabil ali izgubil simetrične oblike. Z menjavo so podaljšali življenjsko dobo čevlja in zagotovili, da se podplat enakomerno obrabi. Čevlji so bili sicer pogosto mehki, o udobju v današnjem pomenu besede pa seveda težko govorimo.

Ne moreva mimo legendarne tovarne Peko. To je bila zgodba o uspehu, ki pa je doživela grenak konec. Kako je tovarna zaznamovala mesto in ljudi?

Peko je bil hrbtenica Tržiča. Ustanovil ga je Peter Kozina, po drugi svetovni vojni pa je bila tovarna nacionalizirana. V socializmu je cvetela, zaposlovala množice ljudi in izvažala obutev tudi na zahtevne zahodne trge.

Zanimiva je anekdota o imenu. Ker je bil Peter Kozina predvojni tovarnar in »kapitalist«, povojnim oblastem ime Peko ni ustrezalo, zato so jo preimenovali v Triglav. Mislili so, da bo novo, patriotsko ime prineslo nov zagon. A čevlji pod novim imenom niso šli v prodajo – znamka Peko je med kupci pomenila kakovost.

A slaba prodaja pod imenom Triglav je zgodbi v »rdečih časih« dala zanimiv preobrat, kajne?

Po nekaj letih so morali vrniti ime Peko, zanj pa so si izmislili novo, socialistično razlago: Proizvodnja Elegantne Kakovostne Obutve. Tako so rešili ideološko zadrego in ohranili tržni delež (smeh). Peko je bil sicer napredno podjetje – vodilne kadre so izobraževali v Nemčiji, od koder so v Tržič prinašali najnovejše tehnologije in narekovali razvoj po vsej Jugoslaviji.

Predvsem starejši se še spominjamo tistega posebnega vonja v trgovini Deteljica v Tržiču, kjer so se vile vrste za nakup čevljev Peko.

O, ja. Trgovina Deteljica je bila fenomen. Tja so hodili ljudje iz celotne Jugoslavije in tudi Avstrije. Dobilo se je vse: serijski modeli, vzorčni pari ali čevlji z minimalno napako za polovično ceno. Trgovina je dišala po usnju in uspehu. Danes stavba stoji, a brez tistega živžava – takrat je Tržič res živel s čevlji.

Omenili ste tudi cokle. Vsi pomislimo na Nizozemsko, a bile so tudi pri nas.

Seveda. Cokle so poznali po vsej Evropi. To je bila obutev revnih – potreboval si le kos lesa, nož in nekaj spretnosti. V Sloveniji so bile še posebej razširjene na podeželju. Razlika je v tem, kaj smo iz njih naredili. Nizozemci so cokle spremenili v nacionalni simbol in turistični spominek, pri nas pa so jih povezovali predvsem z revščino in pastirstvom. Kljub temu so tudi pri nas številni mojstri izdelovali cokle, ki so bile praktične, izolativne in nepogrešljive, denimo v Kropi in okolici.

Nizozemci so cokle spremenili v nacionalni simbol in turistični spominek, pri nas pa so jih povezovali predvsem z revščino in pastirstvom.

Dr. Knific, za zaključek. Ko se narava poslavlja od zime in gre luč v vodo – kako naj čuvamo in spoštujemo to bogato dediščino?

Predvsem ohranjajmo zavest o lastnih koreninah. Ne gre za to, da bi morali danes spet hoditi v lesenih coklah ali metati gorečo smolo v reko. Gre za razumevanje, kdo smo in od kod prihajamo. Bolj kot smo povezani s preteklostjo, lažje razumemo sedanjost in bolj samozavestno lahko stopamo v prihodnost.

Bolj kot smo povezani s preteklostjo, lažje razumemo sedanjost in bolj samozavestno lahko stopamo v prihodnost.

(D241: 44-47)