Draga Evropa, z veseljem vas pričakujemo na misiji ugotavljanja medijske svobode v Sloveniji! Prav lepo dobrodošli!

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Ko se je predsednik vlade Janez Janša zapletel v zadnjo izmed svojih številnih ''bitk'' z mediji, se je sprva zdelo, da se zgodovina ponavlja. Repriza dogodkov iz leta 2007 in znamenite Peticije F571 so se zdele neizogibne ter ogroženost Janševega položaja prav tako. A dogodki v zadnjem tednu in njihovo primerjanje s položajem izpred 15 let nam vseeno kažejo, kako se je medijska krajina v Sloveniji spremenila in se še spreminja. Na bolje namreč.

Nekoč ugledni in sredinsko-liberalni Politico, z izpostavama v Washingtonu ter Bruslju, ki smo ga spremljali številni, je namreč objavil nekaj, čemur se v anglo-saksonskem svetu reče ''hit piece''. Gre za objavo članka, ki cilja na manipuliranje javnega mnenja z izpostavitvijo lažnih ali pomanjkljivih informacij na način, da se le-te zdijo objektivne ter resnične.

In čeravno je Janševa prva burna reakcija sprožila pričakovani tok dogodkov, od vabila evropskih poslancev na skupni posvet o ogrožanju evropskih medijev, ki naj bi bil v Bruslju, do poizkusa takojšnjega kovanja političnega železa s strani stranke SD, se tok dogodkov zaenkrat ni ravno odvrtel po notah slovenskega levega medijsko-političnega pola.


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




Če je levi medijsko-mnenjski pol menil, da bo znova po lahki poti iz nič ustvaril novo ''mednarodno afero'', se je tokrat kot kaže uštel. Predsednik vlade je umirjeno ter argumentirano ponudil, da rade volje takoj sprejme uradno delegacijo s strani Bruslja, ki bi na licu mesta ugotovila razmere v državi. Pobudi sta se kmalu pridružila oba podpredsednika vlade, Matej Tonin in Zdravko Počivalšek ter jo še nadgradila z idejo, da se v Slovenijo povabi pristojno evropsko komisarko Věro Jourovo. Vladna ekipa je tako opoziciji suvereno vrnila žogico, hkrati pa ''vroč kostanj'', ki ga je slednja ''napekla'', naredila za primarno temo v javnem interesu tako levih kot desnih. Kot so nekateri opazovalci na družabnih omrežjih že opazili, so se le nekaj dni po izbruhu Politicovega bruseljskega viharja slovenski mainstream mediji že malce potegnili nazaj. Francozi bi temu rekli: ''Touché!''

Kljub temu, da so Janezu Janši velikokrat upravičeno očitali prepogosto in preveč navdušujoče tvitanje, pa se zdi, da je predsednik vlade tokrat politično situacijo ocenil bistveno bolje od slovenskega levega pola, ki obupno išče vsakršno bilko, da bi mu zagrenil vladanje.
Enoten vladni nastop glede na zadnje dogodke kaže, da ima del leve sredine po domače povedano, počasi že ''poln kufr'' tega, da je samo zaradi vstopa v ''napačno'' vlado pristal na levi listi za medijski in politični odstrel.

Enoten vladni nastop glede na zadnje dogodke kaže, da ima del leve sredine po domače povedano počasi že ''poln kufr'' tega, da je samo zaradi vstopa v ''napačno'' vlado pristal na levi listi za medijski in politični odstrel. Iz tega vidika lahko Zdravka Počivalška in stranko SMC zelo dobro razumemo. Ljudje, ki so trdo delali v vladi Mira Cerarja, so sedaj predmet medijskih groženj samo zato, ker so ostali zvesti svojemu sredinsko-liberalnemu programu.

Zarotnike iz Slovenije je na levi nogi tokrat dodatno ujelo dejstvo, da niso računali, da bo afera na široko odmevala na spletnih omrežjih, kjer uveljavljeni mediji ne morejo javnosti suvereno prikazati izključno njihove lastne ''resnice''. Tudi politično neopredeljeni opazovalci so v primeru Politicovega članka opazili številne pomanjkljivosti. Od tega, da avtorica novinarskih virov iz Slovenije ne navaja, pa vse do tega, da ob opisu težavnega dela novinarjev povsem izpušča omembo napadov na novinarje v preteklosti, kamor nedvomno lahko uvrstimo fizični napad na Mira Petka ali pa grožnje Jožetu Možini.

Vsa zgodba z domnevno mednarodno afero, predvsem pa pravočasen in presenetljivo umirjen ter konstruktiven odziv z vladne strani, sta spodbudila številne državljane k pisanju odprtih pisem na uredništvo bruseljskega medija in pozitiven odziv na potrebo po široki javni razpravi tudi s strani ljudi, ki so do vlade in predsednika vlade navadno kritični.  In čeprav bodo slovenski Socialni demokrati preko evropske skupine socialistov v evropskem parlamentu v vsakem primeru predlagali sprožitev postopka proti Sloveniji, se zdi, da so nadzor nad narativom že izgubili.

Kaj bi (ko)misija v Sloveniji lahko odkrila?


No, ker pa smo številni dobromisleči državljani do pobude javne obravnave medijske svobode v Sloveniji izjemno naklonjeni, si lahko postavimo vprašanje, kaj pa bi preiskovalna skupina bodisi s strani Evropskega parlamenta bodisi s strani Evropske komisije v Sloveniji lahko odkrila? Če bi takšna preiskava bila resnicoljubna, bi morala namreč v obzir vzeti celotno medijsko realnost.

Kot številni neopredeljeni opazovalci v Sloveniji že ugotavljajo, bi tudi bruseljska komisija kaj kmalu ugotovila, da je potrebno priznati, da imamo v Sloveniji širši nabor medijev, kot bi nekateri med nami želeli videti. Med tiskanimi mediji tako nimamo samo npr. časopisa Dnevnik in revije Mladina, temveč tudi časopis Družino ter revijo Demokracija. In med medijske portale ne uvrščamo samo ljubljencev levice, kot je portal Necenzurirano, temveč tudi Domovino in Požareport. Ob ogledu stanja televizijskih medijev se ne soočamo samo s ''problematiko'' Tarče, temveč tudi z bistveno hujšo problematiko usmerjanja televizijskega oglaševanja stran od ''nepravih'' programov s strani prejšnjega predsednika vlade.

In ker je tu navsezadnje govora o sami svobodi novinarskega dela, bo imela komisija na voljo kar dva reprezentativna vzorca: poleg Društva novinarjev Slovenije še Združenje novinarjev in publicistov. Za poglobljene osebne ocene položaja se bo komisija lahko obrnila na izpostavljene novinarje z dolgoletnimi izkušnjami, med katere ne spadata samo Anuška Delić in Tanja Starič, temveč tudi Peter Jančič in Tino Mamić. In da bo slika zares popolna, lahko preiskovalna komisija angažira kakšnega statistika, ki bo lahko zanesljivo ugotovil, da ima protivladna stran ob 90-odstotnem obvladovanju medijev več kot dovolj prostora za delovanje.

Mednarodno odmevne obravnave medijske svobode v Sloveniji se tako lahko resnično vsi veselimo, pa najsi bo ta potekala v obliki obiska komisije na terenu, ali pa preko videokonferenc iz bruseljskih soban. Le vztrajati bo potrebno, da se v problematiko res zajame vse akterje na medijskem trgu. Morebitnih zavajanj glede izbora sogovorcev pa se v času družbenih omrežij ne da skriti.

In navsezadnje: glede na enotno prepoznavo problematike kot akutne s strani vseh, se nobenemu ni potrebno iti ali bati skrivalnic. Če pa želijo pred Evropo prikriti kaj, česar se ne bi smelo izvedeti, je to njihov problem.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

šok, čustva, stres
Kako je Odlazkov medijski imperij sprožil vojno proti Šolakovemu Telemachu
  • 07. 03. 2025
kviz, joker, vem, tv slo
Bleščeči ništrc sveta
  • 13. 12. 2024
Bojan Požar
Bojan Požar: »Čeferin lahko doseže cenzuro v skoraj vsakem mediju v Sloveniji«
  • 04. 11. 2024