[Duhovna misel] Bog ne plačuje z denarjem

dr. Ivan Štuhec

20. 9. 2026 ob 6:00
0 komentarjev

Kolumna

POSLUŠAJ ČLANEK

Duhovna misel za 25. nedeljo med letom: Mt 20, 1-16

Božja logika ni enaka človeški logiki pravičnosti in plačila, saj Božje kraljestvo ni stvar zaslužka, položaja ali privilegijev. Hoja za Jezusom ne prinaša materialnega dobička, ampak notranje zadovoljstvo, smisel življenja in osebno izpolnitev. Bog vabi človeka v svoj »vinograd« ob različnih urah njegovega življenja, zato je vsakdo, ki se mu pridruži, enako dobrodošel. Med Jezusovimi učenci torej ni prostora za ljubosumje in nevoščljivost, saj Božjega daru ni mogoče meriti po dolžini človekovega dela ali njegovih zaslugah. Kar daje Bog, presega vsako človeško merilo vrednosti in denarja: njegov največji dar je najdeni smisel življenja in prepoznano poslanstvo.

Delavci v vinogradu

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: »Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: »Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?« »Ker nas nihče ni najel,« so mu dejali. Tedaj jim je rekel: »Pojdite tudi vi v vinograd!« Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: »Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.« Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: »Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.« Odgovoril je enemu izmed njih: »Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

Komentar: Bog ne plačuje z denarjem

Ob današnjem evangeliju bi lahko najprej zavzdihnili in pripomnili: »Še pri Bogu ni pravice, kaj šele pri ljudeh!« Lahko bi se spustili v razpravo o socialni in ekonomski upravičenosti ter pravičnosti gospodarja, ki je ob različnih urah najel delavce. Morda bi ta odlomek prišel prav tudi sindikatom, da bi pokazali, kako je že v Svetem pismu delavec v podrejenem položaju in kako lahko kapitalisti delajo z delovno silo, kar hočejo. Vse to bi nas pripeljalo daleč stran od bistva sporočila tega odlomek.

Že iz praktičnih razlogov ni logično, da bi vinogradnik najemal delavce ob tako različnih urah dneva. Še posebej ne ob enajsti uri, ko je že skoraj polovica dneva za tistimi, ki so od zgodnjega jutra v vinogradu. Tako kot v Dalmaciji ali drugih sredozemskih deželah je tudi v Izraelu poleti vroče in ljudje začnejo delati, takoj ko se zdani, ter končajo, ko je sonce v zenitu.

Takoj na začetku evangelist Matej pove, da je nebeško kraljestvo podobno hišnemu gospodarju, ki je zgodaj zjutraj najel delavce. V tem evangeljskem odlomku gre za Božje kraljestvo in ne za karkoli drugega. Kot na več drugih mestih Jezus tudi v tej priliki pokaže na Božjo logiko, ki ni naša človeška logika. Hkrati najemanje delavcev ob različnih urah in enako plačilo za vse vzbujata nevoščljivost in jezo, saj je dejansko krivično, če ljudje za različno delo dobijo enako plačilo.

V tem evangeljskem odlomku gre za Božje kraljestvo in ne za karkoli drugega.

Glede plačila velja spomniti, da je tudi apostole zanimalo, kakšno bo njihovo plačilo oziroma dobiček, če gredo za Jezusom, in kakšno mesto jim pripravlja v nebeškem kraljestvu. Njegov odgovor je temeljil na deležu trpljenja in preizkušenj, ne na delitvi dobička, stolčkov in privilegijev. Tudi kristjani si kdaj postavljamo vprašanje, kaj imamo od tega, če hodimo za nekom, ki nas ne obvaruje pred preizkušnjami in trpljenjem. Še več, ki nam celo napoveduje, da brez tega ne gre.

Pri hoji za Jezusom ni vprašanje takšnega ali drugačnega družbenega položaja ali dobička. Božje kraljestvo vključuje smisel življenja in osebno srečo v življenju. Ali ljudje, ki imajo vsega v izobilju, ki se ne držijo nobenih moralnih norm in ki življenje uživajo na polno, v sebi res doživijo srečo in mir? Iz številnih primerov takšnega življenjskega sloga vemo, da to ni pot do človekovega popolnega zadovoljstva in sreče. Tudi pravično plačilo ne osreči, še manj zadetek na loteriji.

Oditi za Jezusom ob katerikoli uri, ob kateremkoli času človekovega življenja ima za tistega človeka enak pomen in težo kot za one, ki so že dolgo na poti z njim. Plačilo je notranje zadovoljstvo in spoznanje globljega smisla življenja, ki ga ljudje različno dolgo iščejo in ob različnih »urah« najdejo. Logiko Božjega kraljestva je Jezus pokazal tudi v primerih, ko se je družil s pocestnicami in cestninarji. Tudi njim je dal priložnost, da vstopijo v njegov vinograd. In vemo, kako so se odzvali tisti, ki so menili, da so si nebesa zakupili.

Logiko Božjega kraljestva je Jezus pokazal tudi v primerih, ko se je družil s pocestnicami in cestninarji.

Božje kraljestvo je vedno odprta stvarnost in Bog vedno vabi ob različnih urah, ne samo dneva, ampak tudi človekovega duhovnega življenja. Ne glede na to, kdaj in ob kateri priložnosti začne kdo hoditi za Jezusom, je pri njem vedno dobrodošel in sprejet. Božja logika in veličina sta v stalni pripravljenosti, da v njegov vinograd vstopijo novi in novi delavci. Med njimi nimata mesta ljubosumje in nevoščljivost glede tega, koliko bo kdo dobil, odvisno od dolžine delovnega dne. Vsakdo dobi enako; ta enakost je v notranjem osebnem zadovoljstvu in smislu življenja.

Tega se ne da razvrščati med prva in poslednja mesta, med bolj in manj častna mesta ali položaje. Vsakdo, ki po Jezusu najde smisel svojega življenja in odkrije poslanstvo, zakaj živi, vsak tak človek dobi več, kot je obljubljeno plačilo. To, kar daje Bog, nima ne vrednosti ne denarja, s katerim bi lahko izmerili njegovo dobroto in širino.