Kolaboracija in propaganda (32. del): Kraljevo priznanje Tita 9 – veleizdajalska vlada in Viški sporazum

Kot smo videli v enem od prejšnjih člankov, je leta 1944 Churchill močno pritiskal na kralja Petra II. Karađorđevića, da naj se odpove generalu Mihailoviću kot ministru za vojsko. Ker sta se temu upirala tako kralj kakor tudi njegova vlada, je Churchill kralju 13. aprila 1944 dal ultimat glede Mihailovića, nekaj dni pozneje pa je britanski veleposlanik Stevenson kralju predlagal, da naj bi odpustil tudi vlado in namesto tega postavil komite treh oseb, ki bi bile po volji Titu in bi se ukvarjale samo z uradništvom v emigraciji.

Kralj je sprva že začel pogovore za oblikovanje predstavniške vlade, a so politiki odločno podpirali Mihailovića. Churchill je možnost te vlade zavrnil in zahteval, naj kralj objavi deklaracijo, s katero bi razglasil, »da oblast v državi izroča Titu, on, kralj, pa se umika in se ne bo vrnil v domovino, dokler ga ne bo narod prek Tita izrecno poklical«. Ta izjava, ki je kralj ni objavil, jasno kaže pravi namen britanske vlade.

Kralj je 1. junija 1944 imenoval za mandatarja nekdanjega hrvaškega bana Ivana Šubašića, politika, ki ga je kralju dobesedno vsilil Churchill.

Iz korespondence z Rooseveltom in iz kraljevih spominov razumemo, da kralj ni deloval svobodno: Churchill do njega ni bil samo ponižujoče nesramen, ampak mu je grozil, da če ne popusti, bo njega in vlado razglasil za prijatelje sovražnika (nacistov) in bo potem Britanija temu ustrezno ukrepala.

Ker je bilo imenovanje dr. Šubašića prelomno in je pomenilo uvod v to, kar imenujemo »kraljevo priznanje Tita«, je prav, da si ogledamo njegovo delovanje in delovanje njegove vlade. Zastavili si bomo vprašanja:

1. Kako ovrednotiti Šubašićeve dogovore s Titom pred imenovanjem?
2. Ali je bila vlada postavljena regularno?
3. Kakšna je bila vsebina Viškega sporazuma med dr. Šubašićem in Titom?

Šubašić se dogovarja s Titovim odposlancem

Kot poroča Vladimir Dedier, se je dr. Ivan Šubašić še pred svojim imenovanjem za prvega ministra srečal z Vladimirjem Velebitom, ki je bil Titov zaupnik in je zanj opravljal občutljive poslaniške in diplomatske posle. Šubašić je Velebitu rekel, da bo nova jugoslovanska vlada oblikovana po sporazumu s Titovim Nacionalnim komitejem osvoboditve Jugoslavije (NKOJ), ki je deloval kot nekakšna vlada partizanskih upornikov. Velebit je Šubašiću predlagal, naj bo namesto Mihailovića minister za vojsko Tito.

Iz Šubašićeve obljube Velebitu sledi, da bi soglasje k imenovanju vlade mednarodno priznane države, Kraljevine Jugoslavije, dala ustanova, ki ni predstavljala nobene države, še več, bila je predstavnica upornikov (partizanov) in ni prikrivala svojega cilja: zrušiti mednarodno priznano oblast in ureditev Kraljevine Jugoslavije. Takšno delovanje se v tradicionalnem evropskem pravu imenuje veleizdaja (Hochverrat, high treason) in ga kot kaznivo dejanje pozna tudi Kazenski zakonik (ZK) Kraljevine Jugoslavije. 94. čl. KZ namreč pravi: »Z ječo ali izgonom se kaznuje, kdor se loti dejanja, usmerjenega v to: 1) da se s silo ali grožnjo uporabe sile zoper osebe ali stvari spremeni državna ureditev ali vrstni red nasledstva na prestolu.« Zakon o zaščiti javne varnosti in ureditve v državi (Zakon o zaščiti države) v 1. čl. še določa: »Kot zločin v smislu kazenskega zakonika veljajo tudi ta dela:

1. Vsaka pisna ali ustna propaganda ali prepričevanje drugih, da je treba spremeniti politično ali družbeno ureditev v državi z zločinom, nasiljem ali s kakršnimkoli terorizmom.
2. Organiziranje, pomaganje ali včlanjevanje v kakršnokoli združenje, ki bi imelo za cilj propagando komunizma, anarhizma, terorizma, ali v združenje za ilegalno polastitev oblasti, pa tudi za vse, kar je vsebovano v prejšnji točki.«

Drugi člen Zakona o zaščiti države je za te zločine določil kazen 20 let ječe, potem pa dodal: »Tisti, ki vedo, da se pripravlja zločin, naveden v 1. členu, pa o tem pravočasno ne obvestijo državne oblasti, se kaznujejo s kaznijo 20 let ječe.«

Čeprav izraza »veleizdaja« Kazenski zakonik in Zakon o zaščiti države Kraljevine Jugoslavije ne poznata, ga bomo v nadaljevanju zaradi lažjega razumevanja uporabljali za označitev teh zločinov.

Ker je dr. Šubašić vedel, da imata Tito in NKOJ za cilj rušenje ustavne ureditve Kraljevine Jugoslavije, je bil tudi sam kriv teh zločinov, še preden je postal minister. Ko je postal minister, je že zagrešil zločin veleizdaje.

Ali je bila prva Šubašićeva vlada postavljena regularno?

Ustava Kraljevine Jugoslavije v 77. členu določa: »Preden ministri nastopijo službo, prisežejo, da bodo kralju zvesti in da se bodo ravnali po ustavi in zakonih.«

Dr. Šubašić se je že pred prisego dogovarjal, da bo kršil zakone in sodeloval pri rušenju ustavne ureditve svoje države. Ker svojega namena ni spremenil, je kralju prisegel s krivo prisego.

Ustava ne predvideva, da bi bil en človek nosilec vseh ministrskih resorjev, saj 77. člen izrecno določa: »Kralj imenuje predsednika ministrskega sveta in ministre. Predsednik in ministri sestavljajo ministrski svet, ki je neposredno podrejen kralju.« Dejstvo, da je bil Šubašić ob imenovanju nosilec vseh resorjev, postavlja pod vprašaj regularnost njegove prve vlade.

Z imenovanjem Šubašićeve enoosebne vlade je generalu Mihailoviću prenehal ministrski mandat. Šele julija, torej že po Viškem sporazumu, so se dr. Šubašiću v vladi pridružili štirje ministri: Sava Kosanović, ki je bil znan kot propagandist za Tita (minister za notranje zadeve, socialno politiko in narodno zdravje ter kot Šubašićev namestnik za zunanje zadeve), Juraj Šutej (politik Hrvaške kmečke stranke, minister za finance, trgovino in industrijo) in dva Titova predstavnika: Drago Marušič kot pravosodni minister in Sreten Vukosavljević kot minister za prehrano ter minister za obnovo gozdov in rudarstvo. Pozneje se je vladi pridružil še Izidor Cankar kot minister za izobraževanje in kot minister za pošto, telegraf in telefon.

Vključitev ministrov, ki so podpirali rušenje ustavne ureditve Kraljevine Jugoslavije, postavlja delovanje prve Šubašićeve vlade pod vprašaj. V normalnih razmerah bi takšne ministre zaradi delovanja zoper zakone in ustavo obtožila bodisi kralj bodisi narodno predstavništvo, a kralj ni imel svobode za delovanje, narodno predstavništvo pa se zaradi okupacije ni moglo sestajati. Tudi posebno državno sodišče, ki ga je predvidel zakon o ministrski odgovornosti, ni delovalo. Zato je bilo stanje vlade skrajno neregularno, vendar ni bilo organov oblasti, ki bi bili svobodni in bi mogli vršiti svojo suverenost in oblast ter bi mogli ukrepati.

Dr. Šubašić se je že pred prisego dogovarjal, da bo kršil zakone in sodeloval pri rušenju ustavne ureditve svoje države.

Viški sporazum

Churchill je od ministra Šubašića zahteval, da odpotuje na Vis in se tam sreča s Titom. Po pogajanjih, ki so trajala do 16. junija, sta Tito in Šubašić podpisala sporazum. Vsebino sporazuma so Šubašiću diktirali Britanci in bi ga bilo mogoče tolmačiti kot sporazum med Britanci in Titom ali celo med Britanci in Sovjeti.

Šubašić za takšen sporazum ni imel pooblastil. Kralj mu je ob imenovanju naložil združitev vseh sil odpora v Jugoslaviji, ne pa podreditev kraljevine Titu. Kot je razvidno iz kraljevih spominov, se kralj ni zavedal, kaj je nameraval podpisati njegov minister.

Besedilo sporazuma je predvidevalo:

1. Kraljevo vlado bodo sestavljali »demokratični« (tj. komunistom naklonjeni) elementi, ki se niso kompromitirali z bojem zoper NOV (Narodno osvobodilno vojsko, tj. partizane). Glavna naloga vlade bo organizirati pomoč za NOV in združitev vseh, ki se bodo bojevali proti okupatorju, v eno narodno fronto. Naloga vlade je pomoč pri prehrani prebivalstva Jugoslavije in koordinacija dela tujih predstavnikov in zavezniških komisij, da zavaruje narodne pravice, potrebe »našega naroda in NOV«.
2. NKOJ in kraljeva vlada bosta imenovala predstavnike, ki si bodo prizadevali za ponovno vzpostavitev države in za enotno politiko, kakor hitro bo mogoče, pa tudi za enotno vlado.
3.  Odločitev o obliki prihodnje vlade bo sprejeta, ko bo osvobojena celotna država.
4. Vlada dr. Šubašića bo izdala izjavo, ki bo:
   1. priznala »narodno in demokratično« gibanje narodov Jugoslavije, s tem pa federalno ureditev države, AVNOJ in NKOJ kot njegov izvršni organ;
   2. popolnoma bo soglašala z Avnojem pod poveljstvom Josipa Broza Tita in se bo strinjala s kaznovanjem vseh narodnih izdajalcev, ki so odkrito ali skrivoma sodelovali s sovražnikom;
   3. izdala bo manifest celotnemu narodu in vsem vojskujočim se silam, naj se pridružijo NOV v enotni fronti.
5. Tito se je zavezal, da bo izdal razglas o sodelovanju s Šubašićevo vlado in da do konca vojne ne bo postavljal vprašanja o končni ureditvi oblasti.

Dogovorjeno je bilo tudi, da bosta Drago Marušić in Sreten Vukosavljević vstopila v vlado kot predstavnika NOG.

Sporazuma kralj ni podpisal. Zato se zastavlja vprašanje o njegovi veljavnosti. Če bi šlo za mednarodni sporazum, bi veljalo določilo čl. 65 ustave Kraljevine Jugoslavije: »Kralj sklepa pogodbe s tujimi državami; toda za potrditev teh pogodb je treba predhodne odobritve narodnega predstavništva. Za potrditev čisto političnih sporazumov ni treba predhodne odobritve narodnega predstavništva.«

Brez kraljevega podpisa mednarodni sporazum ne bi bil veljaven. Toda Viški sporazum ni bil sporazum s tujo državo. Bil je sporazum z upornikom zoper Kraljevino Jugoslavijo, čigar zločini so bili v najvišji meri uperjeni zoper ustavno ureditev države. Za dokazovanje veleizdaje (oz. zločina zoper državo) sploh ne bi bilo potrebno sodišče: rušenje ustavne ureditve je bil program Tita in Avnoja.

Ker je bila naloga, ki jo je dr. Šubašić imel kot kraljevi predsednik vlade, braniti ustavno ureditev – kajti prisegel je, da bo kralju zvest in se bo ravnal po ustavi in zakonih – je s tem podpisom poteptal vse svoje ministrske obveznosti.

Minister stori veleizdajo

Čeprav ga kralj formalno ni odstavil, je dr. Ivan Šubašić s podpisom pod Viškim sporazumom izgubil legitimnost, saj je s podpisom zagrešil materialnopravno in procesno veleizdajo z naklepom.

1. Dr. Šubašić ni bil suveren. Bil je premier, ki ga je imenoval kralj. Svojo oblast je črpal iz ustave in kraljevega ukaza.

Ko je predsednik vlade podpisal dokument, s katerim je vzporedni revolucionarni strukturi (AVNOJ/NKOJ) priznal pravico do upravljanja z državo in do zakonodaje, je deloval v nasprotju z ustavnim redom Kraljevine Jugoslavije. Deloval je ultra vires ali po naše: prekoračil je svoja ustavna pooblastila. Ker ustava mandatarju oz. predsedniku vlade ne daje pravice do samolikvidacije pravnega reda države – z vsemi spremembami ustave se morata strinjati kralj in narodno predstavništvo – Šubašićev podpis z vidika jugoslovanskega javnega prava sploh ni bil pravni akt, temveč zasebno dejanje samovolje in pobega s funkcije, določene z ustavo.

   2.  Po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije (XII. poglavje, čl. 92–98) in po Zakonu o zaščiti države je vsaka pomoč, priznanje ali stopanje v stik z organizacijo, ki ruši enotnost države ali njeno ustavno ureditev, opredeljeno kot težek zločin zoper državo.

Šubašić se ni samo pogajal. Z določbo, da mora kraljeva vlada pozvati vse oborožene sile pod kraljevim poveljstvom (vojsko Kraljevine Jugoslavije), da se podredijo partizanski vojski (NOV) pod poveljstvom Josipa Broza Tita, je Šubašić kapituliral pred ilegalno vojsko in izročil lastne oborožene sile v roke nasprotnika države in njenega ustavnega reda. S tem je zagrešil neposredno vojaško izdajo.

   3.  Komunistična partija Jugoslavije in od nje odvisni organi (AVNOJ – Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, NKOJ – Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije) so bili po veljavnem Zakonu o zaščiti države iz leta 1921/1929 postavljeni izven pravnega reda (proscripti). Šubašićev podpis je torej legaliziral organizacije, ki so bile zunaj zakona.

Predsednik vlade, ki je prisegel, da bo spoštoval zakone in ustavo, pravno sploh ne more priznati subjekta, ki po veljavnem zakonodajnem redu ne obstaja oz. obstaja samo kot zločinska organizacija. Ker jih je obravnaval kot enakopravne pogodbene partnerje, je samodejno prestopil mejo zakonitosti in je postal sostorilec v udaru proti ustavni ureditvi.

   4.  Predsednik vlade (tj. predsednik ministrskega sveta) je prikrival svoja dejanja pred kraljem in je zavajal kralja, kar je izdaja zoper osebo kralja. Kralj Peter II. namreč pri podpisu ni bil navzoč in podpisa ni ratificiral.

Dr. Šubašić je izkoristil mladost, neizkušenost in izolacijo monarha pod britanskim skrbništvom in ga postavil pred izvršeno dejstvo (fait accompli). V smislu klasičnega razumevanja zločina zoper veličanstvo (crimen laesae maiestatis) oz. anglosaške veleizdaje (high treason) je predsednik vlade z delovanjem za hrbtom nosilca suverenosti (kralja) in z izročanjem izrecnih kraljevih pooblastil revolucionarnemu odboru storil posredni državni udar proti lastnemu suverenu.

Ali je Jugoslavija po podpisu Viškega sporazuma pe imela zakonito vlado?

Kaj to pomeni za Viški sporazum in kaj to pomeni za vlado dr. Šubašića? Viški sporazum je bil v nasprotju z ustavo in zakoni Kraljevine Jugoslavije.

1. V pravu velja načelo: quod nullum est, nullum producit effectum – kar ni nič, ne povzroči nobenega (pravnega) učinka. Zato je ne glede na to, da kralj Viškega sporazuma ni podpisal, že samo na podlagi njegove vsebine mogoče ugotoviti njegovo ničnost (nullitas).
2. Po ustavi Kraljevine Jugoslavije je bila Jugoslavija ustavna in dedna monarhija. Suverenost je pripadala kralju in narodu, ki ga je predstavljalo narodno predstavništvo. Predsednik ministrskega sveta in ministri so samo izvajalci izvršilne oblasti v okviru ustave. Ustava nikomur – tudi predsedniku vlade ne – ne daje pooblastila, da bi samovoljno prenesel državno funkcijo, zakonodajno oblast ali vojaško poveljstvo na neustavne, vzporedne ali revolucionarne organe.
3. Pri sporazumu je bilo mogoče ugotoviti, da ima nepravno podlago (nezakonit razlog, causa illicita).

V pravni teoriji (tako v civilnem kot v javnem in mednarodnem pravu) velja, da je vsak pravni posel ali sporazum, katerega podlaga ali namen sta v nasprotju s prisilnimi predpisi (ius cogens), torej s predpisi, ki subjekte zavezujejo, da se jih brezpogojno in brez odstopanja držijo, pa tudi z javnim redom ali dobrimi običaji, absolutno ničen.

Pri podpisu je šlo za prepovedano pravno razmerje: Zakon o zaščiti države iz leta 1921/1929 je izrecno prepovedoval vsakršno organiziranje, pomoč ali stopanje v stik z organizacijami, ki imajo za cilj nasilno spremembo politične ali družbene ureditve (kamor so po zakonu spadali KPJ in njeni derivati).

Pravna posledica tega je, da Šubašić ne bi mogel pravno veljavno skleniti sporazuma s subjektom, ki je bil po veljavnem pravnem redu proscriptus (zunaj zakona). Sporazum s protidržavno organizacijo o razdelitvi ali predaji oblasti ima prepovedano podlago (causa illicita), zato je tak sporazum – in iz njega izhajajoča reorganizacija vlade – od samega začetka ničen. Pravni akt, ki ga izda organ brez ustavnega pooblastila za takšno vsebino, je avtomatično (ipso iure) ničen (null and void).

Za presojo Šubašićeve vlade pa je treba upoštevati naslednji dve načeli:

1. V pravu velja pravilo: ex iniuria jus non oritur – iz krivice/neprava ne more nastati pravo. Iz kaznivega dejanja ali protipravnega ravnanja ne more izhajati nikakršen pravni status ali zakonito dejanje. Z dejanjem podpisa je dr. Šubašić izpolnil vse znake dejanja zoper obstoj in ureditev Kraljevine Jugoslavije po XII. poglavju KZ KJ in po Zakonu o zaščiti države. Ker je bilo samo dejanje podpisa kaznivo dejanje oz. zločin proti ustavni ureditvi (veleizdaja), celotno nadaljnje delovanje vlade, ki je temeljilo na tem sporazumu, ne more imeti pravne legitimnosti ali zakonitosti. Vlada, ki deluje kot izvršitelj veleizdajalskega akta, je pravno nična.
2. Kršitev ustavne prisege in izguba funkcije de iure. Ob nastopu funkcije je vsak minister Kraljevine Jugoslavije pred kraljem položil slovesno prisego, da bo »zvest kralju, da se bo ravnal po ustavi in zakonih ter da bo po svoji vesti skrbel za dobro naroda in države«. Kaj je bila statusna posledica kršitve? Prisega v ustavnem pravu monarhije ni zgolj simbolična gesta, temveč konstitutivni pogoj za opravljanje ministrske funkcije. In kaj je bila pravna posledica? Brezpogojna predaja interesom organizacije, ki je odkrito delovala za odpravo monarhije in ustavnega reda, pomeni neposredno, naklepno kršitev ustavne prisege. S trenutkom, ko je minister ali predsednik vlade prekršil prisego in prestopil na stran rušiteljev ustavnega reda, je ipso facto (po samem pravu) izgubil pravno podlago za zasedanje ministrskega položaja. Njegova nadaljnja »vlada« je bila le še uzurpacija (neupravičen prevzem) funkcije.

Videz legalnosti (de facto oblika), ki so jo Britanci in Šubašić vzdrževali pred mednarodno javnostjo, je bil le pravna kulisa oz. proceduralna prevara. Zaradi Šubašićeve veleizdaje je bila Kraljevina Jugoslavija od podpisa Viškega sporazuma, torej od 16. junija 1944 dalje, brez zakonite in legitimne vlade.

Ex iniuria ius non oritur – iz krivice ne more nastati pravo.

(D268: 44-46)