Duhovnost ni dodatek, ampak integralni del zdravljenja

Ko je ob napredku v medicini poleg vprašanja preživetja v ospredje stopalo tudi vprašanje kakovosti življenja, se je intenzivno začela razvijati psihoonkologija, ki se na poti zdravljenja bolnikov z rakom ukvarja tudi z duhovnimi in eksistencialnimi dimenzijami. Boj s težko boleznijo zahteva prilagoditev na novo življenjsko situacijo, kar pogosto spremlja huda stiska – ne le bolnikov, tudi svojcev. Sodobna medicina vse bolj priznava vlogo duhovnosti pri zdravljenju in okrevanju po različnih bolezenskih stanjih, pozitiven učinek potrjujejo tudi raziskave. »Rak človeka prisili, da se sreča z lastno končnostjo, in to je za vsakega človeka težko,« je poudaril zdravnik Iztok J. Potočnik, ki je ob svojem delu od blizu spoznal, kako pomembna je pri bolnikih duhovnost.

V Sloveniji imamo duhovno (versko) oskrbo uzakonjeno – v zakonu o pacientovih pravicah je namreč zapisano, da mora izvajalec zdravstvene dejavnosti pri stacionarni obravnavi zagotoviti pogoje za uresničevanje pravice bolnika do ustrezne verske duhovne oskrbe. V državnem programu za paliativno oskrbo je duhovna oskrba večkrat navedena – nikjer pa ni pojasnjeno, kaj točno naj bi si pod tem terminom predstavljali. Program v interdisciplinarno organiziranih timih predvideva tudi izvajalca duhovne oskrbe. Na Onkološkem inštitutu izvajalca tudi zares imajo, dežurni bolniški duhovnik Anže Cunk je na voljo in v pomoč vsem – vernim in nevernim.

Na Onkološkem inštitutu je bila sicer že leta 1984 ustanovljena tudi skupina za samopomoč za ženske z rakom dojke, kasneje se je program širil še drugod po Sloveniji in se dopolnjeval s skupinami za bolnike z drugimi vrstami raka. Za bolnike z rakom obstajajo še druge oblike psihosocialnih intervencij za pomoč pri soočanju z boleznijo. A z bolnikovo stisko se vsakodnevno srečujejo tudi zdravstveni delavci. Zato je še toliko bolj pomembno, da tudi oni v bolniku vidijo človeka in mu poleg zdravstvene oskrbe nudijo tudi duhovno podporo. Tudi o tem so govorili na kongresu projektov V odsevu in Onko »Onkologija skozi prizmo psihologije – soočanje z diagnozo raka«.

Normalni odzivi v nenormalni situaciji

 V onkologiji se ponavadi govori o terapijah, o protokolih, o preživetju, o prevalencah in podobnem. Na kongresu pa je prispevek »Mesto duhovnosti v sodobni onkologiji« odprl prostor za čisto nekaj drugega – za človeka. »Za človeka, ki je zbolel in ki se mu začnejo postavljati čisto življenjska vprašanja,« je na začetku svojega predavanja povedal doc. dr. Iztok J. Potočnik z Onkološkega inštituta in pojasnil, da se ta vprašanja pri bolniku pojavijo spontano, ker bolezen preseže običajne načine obvladovanja. Po njegovih besedah medicina pri zdravljenju telesa dela že skoraj čudeže, tudi rak ni več ista bolezen, kot je bila leta 1980. Kljub temu pa gre še vedno za težko preizkušnjo. »Poleg tega je sodobni pristop medicine zelo tehničen, kar tudi nekoliko razčloveči človeka,« je dodal in opomnil, da rak ni samo telesna bolezen, prizadene tudi psiho, odnose, občutek smisla, gledanja na prihodnost. »Nisem več isti človek,« pogosto občutijo bolniki.

V nadaljevanju o pomenu občutka smisla, zaupanja, duhovne podpore bolnikom z rakom in njihovim svojcem.