Tihi ubijalec današnjega časa

Rak. Kljub temu da število obolelih za rakom vsako leto narašča in čeprav je rak naš tihi ubijalec, smo dosegli velike korake in bolezen začeli obvladovati ter z njo tudi kvalitetno živeti.

Dejavniki tveganja, ki vplivajo na razvoj večine rakov, so življenjski stil, pitje alkohola, prekomerna telesna teža, malo ali nič gibanja ter kajenje. To so prav tako dejavniki tveganja, ki vplivajo na razvoj drugih kroničnih bolezni, nam pove onkologinja dr. Simona Borštnar. Na te dejavnike lahko vplivamo z dovolj gibanja in z izogibanjem razvadam, kot sta alkohol ter kajenje, in z vzdrževanjem normalne telesne teže.

Druga tveganja

Obstajajo pa tudi dejavniki, na katere ne moremo vplivati, npr. pri raku na dojki spol, saj je pri ženskah obolevanje pogostejše kot pri moških, starost (možnost za obolevanje se z leti povečuje) ter nekateri reproduktivni dejavniki, kot so zgodnja prva menstruacija in pozna menopavza, kar povzroča daljšo izpostavljenost estrogenu, nič ali malo število porodov oziroma prvi porod v starejših letih. Veliko nosečnosti, porodov in dojenje pa so dejavniki, ki zmanjšujejo tveganje za raka na dojki. Stvari, ki jih vnašamo v telo, na primer nadomestna hormonska terapija, lahko nekoliko povečajo tveganje za raka na dojkah, prav tako kontracepcijske tabletke med jemanjem, vendar so to majhni elementi, ki se lahko združijo, zato pride do razvoja raka dojk. Med druge dejavnike tveganja za razvoj raka spadajo še izpostavitev ionizirajočemu sevanju, pozitivna družinska anamneza, najbolj pa vpliva na razvoj raka dojke genska mutacija, ki se imenuje BRCA 1 in BRCA 2, ki nekajkrat povečuje tveganje za razvoj karcinoma dojke, nadaljuje onkologinja dr. Simona Borštnar.

Za pljučnega raka, raka sečnega mehurja in ledvic je izrazit element tveganja kajenje, za rake glave in vratu ter raka jeter pa pitje alkohola. Za veliko bolnikov z rakom, ki nimajo praktično nobenega dejavnika tveganja, je lahko vzrok le naključna bolezen zaradi mutacij v telesu, ki se ne popravljajo. Če je ženska nosilka genov BRCA 1 in BRCA 2 in ima veliko možnosti za razvoj raka dojk, lahko izvedemo preventivne ukrepe v smislu pogostejših kontrol, preventivne operacije, ker pa je ta genska mutacija povezana tudi s karcinomom ovarijev oziroma jajčnikov, lahko le-te tudi preventivno odstranimo, pove dr. Simona Borštnar. Devetdeset odstotkov pa je rakov, ki se ne razvijejo zaradi genetike, temveč zaradi dejavnikov, pridobljenih v življenju.

Za zmanjšanje tveganja lahko posameznik sam veliko naredi z zdravim življenjskim slogom, uravnoteženo prehrano, uravnavanjem telesne teže, rednim gibanjem in z izogibanjem navadam, kot sta kajenje in pitje alkohola. S tem lahko izrazito zmanjšamo tveganje za razvoj kateregakoli raka.

Med čustvenimi pretresi in rakom zaenkrat ni dokazane nobene povezave, če pa se človek slabo počuti in ima v življenju hude stiske, pretrese v osebnem ali poklicnem svetu, imunski sistem ne dela tako dobro, kot bi sicer. Takrat je ogroženost za vse bolezni, ne samo raka, lahko večja, še doda dr. Simona Borštnar in razloži, da se psihični pretresi lahko izrazijo v telesnih simptomih, čemur rečemo psihosomatske bolezni.

Včasih se zgodi, da pridejo bolnice na prvi pregled po diagnozi in rečejo, da vedo, s čim je njihova bolezen povezana, npr. z določeno situacijo v njihovem življenju, vendar je lahko to le časovna koincidenca, saj epidemiologi psihičnega stresa ne uvrščajo med dejavnike tveganja za raka.

Veliko nosečnosti, porodov in dojenje so dejavniki, ki zmanjšujejo tveganje za raka na dojki.

Zgodnje odkrivanje bolezni

Zgodnje odkrivanje raka je ključno, saj so uspehi zdravljenja veliko boljši, če odkrijemo raka, ko je še manj razširjen. O majhnem raku govorimo takrat, ko še ni tipen (zaznamo ga lahko le z mamografijo, če govorimo o raku dojke) in je omejen le na dojke in ne zaseva v bezgavke. Takrat se z rakom lažje spopadamo, po operaciji pa je potrebnih manj dodatnih zdravil. Kasneje se to pozna v manjši verjetnosti ponovitve bolezni in manjši verjetnosti smrti zaradi raka, če ga odkrijemo v začetnem stadiju.

Presejalni programi

V Sloveniji trenutno obstajajo trije presejalni programi, najstarejši je program za raka materničnega vratu, program Zora. Postajamo država z najmanjšo incidenco raka materničnega vratu, saj se s temi presejalnimi programi odkrijejo zgodnje spremembe, ki še niso rakave, lažje se pozdravijo in potem se rak materničnega vratu niti ne razvije. Druga dva presejalna programa, ki sta se začela izvajati pri nas v približno enakem času, pa sta presejalni program Dora za rak dojke in presejalni program Svit za raka na debelem črevesju in danki; tudi ta dva programa sta zelo uspešna.

Postajamo država z najmanjšo incidenco raka materničnega vratu, saj se s presejalnimi programi odkrijejo zgodnje spremembe, ki še niso rakave.

Po udeležbi na presejalnem testu Dora za raka na dojkah smo primerljivi z najuspešnejšimi državami v Evropi, kot sta Norveška in Švedska. Vse nas veseli, da je udeležba tako velika, saj se s tem dolgoročno vpliva na populacijsko boljše izvide in že sedaj lahko vidimo, da je delež bolnic z odkritim rakom v nižjem stadiju bolezni večji, kot je bil, preden se je presejalni program začel, pove dr. Simona Borštnar.

Pri presejalnem programu za raka debelega črevesja in danke se že kaže v rezultatih, da dobivamo bolnike v nižjih stadijih bolezni. Pozna se, da imamo manj potrebe po sistemskem zdravljenju, in to prav zaradi teh uspešnih presejalnih programov, na katere smo res lahko ponosni. Zoro in Doro vodi Onkološki inštitut, Svit pa NIJZ.

V pripravi sta še dva programa, in sicer Peter, presejalni program za raka na prostati, ter strategija Luka za pljučnega raka, ki bo usmerjena predvsem na rizično skupino. Presejalna programa za raka prostate in pljučnega raka še nista razširjena v veliko državah in ju bomo v Sloveniji izvajali med prvimi.

Presejalna programa za raka prostate in pljučnega raka še nista razširjena v veliko državah in ju bomo v Sloveniji izvajali med prvimi.

Slikovna diagnostika

Rakov je približno 200 vrst. Od izbora slikovne diagnostike, ki je primerna za odkrivanje rakov, je najbolj pomembno, kje raka sploh iščemo, pove Sanja Rajbar, direktorica radiološke klinike. Za določene bolezni raka je ustreznejši rentgen, za druge magnetna resonanca, spet tretji se bolje prepoznajo preko računalniške tomografije (CT), popolnoma odvisno, za kateri tip raka gre. Pri magnetni resonanci in ultrazvoku je prednost, da preiskava ni škodljiva, ker ni nobenega sevanja, nobenega ioniziranja.

Magnetna resonanca prav tako lahko razlikuje med malignim in benignim tumorjem, kar naredi s preiskavo s kontrastnim sredstvom, ki ga vbrizgajo v telo med samo preiskavo. Glede na to, kako se bo tekočina razlivala po tumorju, zdravniki predvidijo, ali gre za raka ali ne, najbolj zanesljiva pa je seveda biopsija, pri kateri se pregleda del odvzetega tkiva.

Implantibilne intratekalne črpalke

Bolečina je eden izmed najpogostejših simptomov rakave bolezni in večinoma je kronična. Bolniki si lahko pomagajo z intratekalno aplikacijo protibolečinskih zdravil, ki omogoča učinkovito lajšanje kronične bolečine z uporabo manjših odmerkov zdravil in hkrati manjših pojavov sistemskih neželenih učinkov. Zaradi lažje logistike ter učinkovitejšega zdravljenja pa se v zadnjih letih uporablja tehnologija intratekalnega apliciranja zdravil s pomočjo implantibilnih intratekalnih črpalk, s katerimi smo začeli tudi v Sloveniji in imamo zelo vzpodbudne rezultate.

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

Prav tako imamo v Sloveniji Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, ki je bilo ustanovljeno leta 1986, pred tem pa je pri nas delovalo mednarodno gibanje, program za ženske po operaciji dojk, ki so ga izvajale prostovoljke z lastno izkušnjo raka dojk, ki so nove bolnice dobro razumele, predvsem pa bodrile na njihovi poti, nam pove Mirjam Zalar Ribič iz Društva onkoloških bolnikov Slovenije.

Že od ustanovitve društvo sledi viziji celostne obravnave bolnikov ter kakovostnega življenja z boleznijo, zato se zavzemajo za krepitev zdravja, ozaveščanje bolnikov ter širše skupnosti. Njihova pomembna naloga skozi vse leto je tudi ozaveščanje o raku ter zdravem življenjskem slogu. Svetovni dan boja proti raku se jim zdi pomemben opomnik za ljudi, kako lahko sami zmanjšajo tveganje za nastanek bolezni ter so pozorni na telesne spremembe, saj zgodaj odkrita bolezen, pomeni večjo možnost ozdravitve.

V društvu so izdali številne publikacije o različnih vrstah raka, o duševni stiski, ki jo doživljajo bolniki in njihovi bližnji, ter tudi o preventivi. 

Svetovni dan boja proti raku je pomemben opomnik za ljudi, kako lahko sami zmanjšajo tveganje za nastanek bolezni ter so pozorni na telesne spremembe.

Letos pa si po besedah Mirjam Zalar Ribič želijo še bolj poudariti, kako pomembni sta za bolnika moč zaupanja v zdravnika, da bolnik ni sam v boju z boleznijo, ter upanje. Zelo veliko vlogo igra povezovanje z drugimi bolniki, ki vlivajo upanje, da je bolezen mogoče premagovati, obvladovati ter z njo kakovostno živeti, in to kljub izzivom.

Stik z njimi lahko bolniki poiščejo v Društvu onkoloških bolnikov Slovenije, kjer je znotraj programa Pot k okrevanju organizirana samopomoč bolnikov z rakom. Deluje dvajset skupin za samopomoč bolnikov z rakom. Njihovi prostovoljci izvajajo tudi individualno obliko samopomoči, kjer informacije, spodbudo in razumevanje lahko poiščejo tudi svojci bolnikov.

Društvo je po več kot dveletnem prizadevanju doseglo, da imajo bolnice z rakom dojke pravico do delne proteze v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Prebolevanje

Bolnik mora vedeti, kaj se z njim dogaja, kakšna je diagnoza, kakšne so možnosti zdravljenja ter kakšni dolgoročni izhodi, je prepričana onkologinja dr. Simona Borštnar.

Večina, ki zboli za rakom dojke, ozdravi. Znanstveniki s celega sveta si prizadevajo, da bi bil rak dojke lahko kmalu popolnoma ozdravljiv. Zaenkrat še nismo tako daleč, vendar se številke iz leta v leto izboljšujejo: preživetje se izboljšuje in tudi umrljivost za rakom počasi pada. Žal pa se pojavnost raka v svetu še vedno viša, in sicer zaradi načina življenja ter dejavnikov iz okolja.

Ko pride bolnik prvič po pomoč, mu je seveda treba jasno povedati, kaj ga čaka, na kaj mora biti pripravljen, zdravljenja niso vedno najlažja, zato mora poznati neželene učinke, seveda pa moramo poučiti bolnika, kako te neželene učinke lahko lajša, pove dr. Borštnar.

Razložimo mu, kako dolgo bo trajalo zdravljenje in kakšne so morebitne dolgoročne posledice. Če je bolnik dobro seznanjen z vsem in sledi navodilom zdravstvenih delavcev, potem je na dobri poti, da se bo njegovo zdravljenje uspešno zaključilo. Ali je ta pot lahka – ne, nikakor ni. Ta pot je za bolnika težka, med zdravljenjem se počuti slabše kot pred postopki, trudijo pa se, da je potem, ko se zdravljenje konča, kakovost življenja popolnoma enaka kot pred tem, ko je bolnik zbolel. To postane le del njegove življenjske poti, sicer pa svoje življenje lahko normalno živi dalje.

Ko pride bolnik prvič po pomoč, mu je seveda treba jasno povedati, kaj ga čaka, na kaj mora biti pripravljen.

Izzivi na poti

Žal  izhodi pri vseh rakih niso tako optimistični kot pri raku dojk; pri nekaterih rakih pa so celo nekoliko bolj optimistični, npr. pri raku ščitnice, pa tudi maligni melanom je pri večini bolnikov ozdravljiva bolezen. Relativno slabo prognozo imajo trenutno raki trebušne slinavke, ampak se v vseh kategorijah izboljšujemo. Če pa zgodnjega raka ne pozdravimo, imamo tudi orodja, da kasneje nekako bolj ali manj uspešno obvladujemo tudi razsejano bolezen in bolniku z razsejano boleznijo omogočimo kakovostno življenje ter čim daljše preživetje.

Zato poskušamo z zdravljenjem zgodnjega raka, in sicer tako, da se bolezen poskuša ujeti čim prej, ko je pri raku na dojkah še omejena na dojko, potem pa se prilagodi zdravljenje po obsegu bolezni. Pri četrtini bolnikov tega ne dosežemo in pride do razsoja bolezni po celem telesu. Ko je rak razsejan, ne moremo govoriti, da je ozdravljiv; je pa zazdravljiv, kar pomeni, da z nekimi zaporedji različnih zdravljenj lahko bolezen obvladujemo, držimo v šahu in omogočamo dobro kakovost življenja ter dodajamo leta življenju. Včasih so bolniki umirali hitro, ker ni bilo pravih orodij, s katerimi bi se borili z rakom, zdaj pa poskušamo umirjati napredovanje raka in zmanjševati obseg bolezni, zmanjševati simptome ter bolnika čim dlje obdržati pri kakovostnem življenju.

Relativno slabo prognozo imajo raki trebušne slinavke, ampak se v vseh kategorijah izboljšujemo.

Pozdrav življenju

Preventiva in zdrav življenjski slog sta naši najmočnejši orodji, ki ju imamo v boju proti raku, saj z zdravim življenjskim slogom lahko zmanjšamo tveganje za nastanek bolezni, z rednimi preventivnimi pregledi in zgodnjim odkrivanjem bolezni pa pomembno povečamo možnosti za uspešno zdravljenje ter ohranitev kakovostnega življenja.

(D237: 14-16)