Evropa si je zadala leto 2039 kot cilj končanja trgovanja z emisijami. Je to sploh izvedljivo?

Čez 16 let se bo zgornja meja emisij CO2 v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami zmanjšala na nič. To je težko prezreti in pomeni, da se nihče ne more prepustiti odlašanju. Globoke posledice nedavne reforme sistema Evropske unije za trgovanje z emisijami (EU ETS) so razvidne iz ene same številke: 2039.

Z ekstrapolacijo spremenjenega linearnega faktorja zmanjšanja, ki se uporablja za določitev zgornje meje, je to leto, ko v obstoječem sistemu EU za trgovanje z emisijami ne bo več izdanih nobenih pravic do emisije ogljika. Z drugimi besedami, čez 16 let bodo energetska podjetja in energetsko intenzivne industrije lahko uporabljale le še pravice do emisije ogljika, ki so jih prej shranile ali kupile od drugih udeležencev na trgu.

"Končna igra ETS", kot so jo poimenovali v nedavni analizi raziskovalci z univerze v Potsdamu, je torej nedvomno na poti. Če ne bo političnih sprememb pri tej odločitvi, je za regulatorje, oblikovalce politik in podjetja ključnega pomena, da se takoj pripravijo na to obdobje. Predolgo čakanje pomeni nevarnost, da se pot do podnebne nevtralnosti zamegli ali da bomo na njej zaostali.

Na kaj bi se morali regulatorji nujno pripraviti

Znižanje zgornje meje na ničlo odpira pomembna vprašanja glede politike in zasnove trga. Ali lahko trg z vse manj pravicami sploh še deluje? Ali je morda potreben davek na ogljik, ki bi dopolnil ali celo nadomestil sistem trgovanja z emisijami? Ali bo rezerva za stabilnost trga omejila zgornjo mejo bolj, kot je to učinkovito? Ali je lahko razširitev sistema ETS s povezovanjem z drugimi sistemi ali vključitvijo negativnih emisij odgovor na zmanjšano ponudbo in preostale emisije?

Odprta obravnava teh vprašanj je bistvenega pomena, saj neodgovorjena vprašanja pomenijo regulativno negotovost za podjetja, ki jih ureja sistem ETS, in bi izkrivljala signal o ceni ogljika, ki je potreben za zagotovitev, da bodo odločitve o obsežnih naložbah stroškovno učinkovite.

Komisija EU je že začela študijo za preučitev vprašanj in možnosti za ETS po letu 2030, zato so potrebne nove raziskave, ki bi prispevale k reševanju zgornjih vprašanj. Presenetljivo je, da so ekonomisti temu vprašanju doslej namenili zelo malo pozornosti.

Na kaj bi se morali pripraviti zakonodajalci

Evropski oblikovalci politik že neutrudno izvajajo nove politike in strategije, vključno z zakonom o industriji z ničelno neto vrednostjo, okvirom za certificiranje odstranjevanja ogljika in krepitvijo sklada za inovacije.

Toda, ali so te strategije dobro usklajene z ETS pri odpravljanju ovir, ki bi lahko ovirale učinkovito delovanje cenovnega signala? Za to so potrebne dobro zasnovane in ciljno usmerjene dopolnilne politike, ki odpravljajo ovire za naložbe in zmanjšujejo birokracijo ter hkrati podpirajo razvoj novih tehnologij na področju zajemanja ogljika. Vse to lahko učinkovito okrepi finančne spodbude, ki jih ustvarjajo cene ogljika.

Primer, kjer je potrebna nujna preusmeritev, je uporaba prihodkov iz dražb v okviru sistema za trgovanje z emisijami v državah članicah EU. Leta 2021 so države članice ponovno investirale le 24 % prihodkov posebej v podnebne in energetske ukrepe, medtem ko jih je 51 % šlo v nacionalne proračune.

To se bo z reformo zagotovo spremenilo: vsi prihodki morajo biti namenjeni energetskim in podnebnim ukrepom. Vendar pa to ne pomeni nujno, da bodo ti prihodki najbolje uporabljeni. Prihodki ETS, ki so se doslej uporabljali za podnebne in energetske ukrepe, so šli v številne ukrepe in programe, od trajnostnega prometa do energetske učinkovitosti v stavbah. Namesto tega bi jih bilo treba usmeriti v pomoč industriji pri obvladovanju strukturnih sprememb, kot je podpora uvajanju zelenega vodika.

Kako se pripravlja industrija?

Industrija mora prav tako nujno preusmeriti svoje poslovne strategije. Modelski rezultati prej omenjene analize kažejo bistveno višjo stopnjo, s katero bo sprejeta reforma pospešila preobrazbo: postopno opuščanje proizvodnje električne energije iz premoga v EU bo do leta 2030 že skoraj končano. Prav tako bi bilo pred letom 2030 potrebno znatno zmanjšanje emisij v energetsko intenzivnih panogah, kot sta jeklarski in cementni sektor.

Medtem ko je več podjetij že napovedalo načrte za proizvodnjo prve tone zelenega jekla v prihodnjih dveh letih, pa pregled naložbenih načrtov na ravni EU za naslednje desetletje razkriva veliko naložbeno vrzel.

Italija je na primer druga največja proizvajalka surovega jekla v Evropi, njen proizvodni delež pa bo leta 2021 znašal 16 %. Vendar je bilo po podatkih Evropskega združenja jeklarjev doslej napovedanih le pet nizkoogljičnih projektov neznanega obsega v 29 proizvodnih obratih.

Drug primer je proizvodnja cementa. Pri njenem nastajanju nastajajo emisije iz procesov, ki se jim ni mogoče popolnoma izogniti. Potencial zmanjšanja emisij v evropski cementni industriji, ki ga spremlja Mednarodna agencija za energijo, znaša 10 milijonov ton CO2 do leta 2030, kar je manj kot 10 % preverjenih emisij cementa v letu 2021.

Torej tudi če bi vsi ti projekti zaživeli, ne bi mogli zagotoviti potrebnega zmanjšanja emisij. Da bi se izognili izgubi konkurenčnih prednosti v tekmi za ničelno neto vrednost, je dobro, da industrija nemudoma pripravi svoje strategije, s katerimi bo sledila trgu ali ga celo vodila.

Konec sistema trgovanja z emisijami le še sanje?

Konec sistema ETS postavlja zakonodajalce, oblikovalce politik in industrijo pred nove izzive in nujnost zmanjšanja emisij brez primere. Vendar pa teh izzivov ne povzroča sam sistem ETS. Gre za cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050, iz katerega izhaja zgornja meja.

ETS se je izkazal za učinkovito orodje za zmanjševanje emisij in spodbujanje nizkoogljičnih tehnologij, njegovi cenovni signali pa lahko usmerjajo naložbe in pospešujejo dekarbonizacijo v obsegu, ki je potreben za doseganje ogljične nevtralnosti. Če pa je v celoti uresničljiv, pa ostaja veliko odprto vprašanje.