Farkhunda Lalbekova: Muslimanka, migrantka iz revne države ... med samimi katoličani (1. del)

Farkhunda Lalbekova živi v Nemčiji, kamor je po končanem študiju prava prišla iz rodnega Tadžikistana, gorate in kulturno bogate, a precej revne in skorumpirane države v srednji Aziji, v kateri za mlade ni prave perspektive. Pripoveduje svojo zgodbo; o življenju, veri, odnosu med kristjani in muslimani, terorističnih napadih ...  

Dekle, ki sem jo spoznala ob svojem obisku Taizeja, francoske vasice edinosti, skupnosti in veselja, je bila presenečenje. Bila je migrantka, živeča v Nemčiji. Za njeno domovino še nisem slišala, kaj šele, da bi o njej kaj vedela.

In bila je muslimanka. Edina svoje vere med stotinami mladih, ki so tedaj prebivali v skupnosti, kjer človek sreča predvsem katoličane. Taize jo je navdušil, dejala je, da se bo še vrnila.

Spoznali sva se v času, ko je bilo v nekaj dneh v Evropi več terorističnih napadov, in sicer na delavnici o sobivanju muslimanov in kristjanov. Njena odprtost in svobodomiselnost sta vodili v dolg pogovor, ki je delno pred vami.

Lahko poveš kaj več o svoji domovini?
Do leta 1991 je bil Tadžikistan del Sovjetske zveze. Starši so mi pripovedovali, da ljudje takrat niso bili verni, ker niso smeli biti. 9. septembra 1991 smo se osvobodili in tam nekje od leta 2001 je država postala že precej bolj verna, bolj islamska. Prej nobena ženska ni nosila naglavne rute, danes jo nosi že večina žensk.

V Tadžikistanu so tako sunitski kot tudi šiitski muslimani. Jaz pripadam skupnosti Pamir, ki se imenuje po gorovju, ki je tretje najvišje na svetu in se vzpenja v naši regiji. Imamo lastno kulturo, ki se je v drugih delih države že izgubila, drugačna pa sta tudi religija in jezik, ki ga govorimo samo tam. Imamo pa tudi lastne noše.

V Tadžikistanu imamo štiri religije, tri uporabljajo isti jezik, naša pa svojega lastnega. Vsi skupaj imamo tudi uradni tadžikistanski jezik, ki se ga učimo v šoli, veliko pa se uporablja tudi ruščina. Doma smo vedno govorili naš regionalni jezik, ki je kot en dialekt, ki se ga človek ne more naučiti, saj zanj ni nobenih knjig. Lahko se ga naučiš le ob življenju z ljudmi. Mati mojega fanta je Nemka, ki se je v Tadžikistan k možu priselila pred tridesetimi leti. Še danes ne govori povsem pravilno.

Do kristjanov sem odprta. Tukaj molim skupaj z vsemi, v cerkvi, ki je sicer tukaj drugačna kot so drugačne molitve, a o krščanstvu vem veliko, kristjane imam za svoje brate in sestre.

Zakaj si prišla v Nemčijo?
V Tadžikistanu sem najprej končala študij. Študirala sem pravo. Po diplomi sem nekaj mesecev iskala delo, a ga nisem našla. Odločila sem se, da bom šla malo potovat, da se naučim še kakšnega jezika. Izbrala sem si Nemčijo, kamor sem šla za eno leto kot au pair, varuška. Skrbela sem za otroke. Po enem letu sem se počutila precej bolj svobodno kot doma, bilo mi je všeč. V Nemčiji sem nato spoznala svojega fanta in delo ter se odločila, da ostanem.

Je tvoj fant tudi musliman?
Je. Odraščal je v družini dveh religij. Njegov oče je musliman, mati katoličanka. Doma so vedno praznovali Božič, Veliko noč, pa tudi Ramadan, pravzaprav kar vse praznike obeh religij.  Kljub temu pa ne hodi v cerkev. Pavi, da veruje v Boga, a želi ostati svoboden od religije. Tukaj se z njim strinjam.

Kako gledaš na dvoverski zakon fantovih staršev?
Mislim, da jima je uspevalo res dobro. Midva pa sva se odločila, da otrok ne bova vzgajala v katoliški ali muslimanski veri, ampak le v veri v boga. Kateri religiji želi pripadati, pa se naj nato odloči otrok sam.

Midva sva vero prevzela od svojih staršev in seveda je ne želiva zamenjati, saj sva z njo odraščala. Za otroke pa si želiva, da izberejo sami.

Kakšen odnos imaš do kristjanov?
Sem muslimanka, pripadnica šiitske veje izmailizma. Za ljudi, ki so zelo verni, je pri nas zelo pomembno, s kom njihov otrok stanuje in kaj počne. Jaz in moja družina pa nismo tako verni. Če ne želim moliti, me nihče ne sili, da moram moliti. Želja za molitev mora priti iz srca, vsak človek mora sam želeti moliti. Ne gre tako, da bi me v to kdo silil.

Pride čas, ko molim z vsem srcem in pride tudi čas, ko ne želim moliti. Do kristjanov sem odprta. Tukaj molim skupaj z vsemi, v cerkvi, ki je sicer tukaj drugačna kot so drugačne molitve, a o krščanstvu vem veliko, kristjane imam za svoje brate in sestre.

V Nemčiji so različne islamske mošeje. Več je sunitskih, v katere ženske ne smemo. V šiitske smemo, ampak molimo v ločenem prostoru, stran od moških, vendar sočasno z njimi.

Kaj pomeni biti izmailska šiitska muslimanka?

Šiitska veja islama se deli še na pet drugih, izmed katerih je ena tudi izmailski šiizem, ki daje več poudarka globljemu, ezteričnemu pomenu islamske vere. Od Mohameda do danes imamo vedno enega vodilnega imama, ki vsej skupnosti kaže pot do boga, Alaha. Sedanji živi v Franciji.

Molimo trikrat na dan. Prvič zgodaj zjutraj in dvakrat zvečer. V molitvi moramo povedati tudi imena vseh imamov – ki jih je do danes 49.

Greš molit v mošejo?
V Nemčiji so različne islamske mošeje. Več je sunitskih, v katere ženske ne smemo. V šiitske smemo, ampak molimo v ločenem prostoru, stran od moških, vendar sočasno z njimi. V Nemčiji ne obiskujem mošej, v domovini pa sem hodila v izmailski verski center, kakršni so tudi v Franciji. Takrat sem bila v mošeji zelo pogosto, skoraj vsak večer sem bila pri skupni molitvi. V Nemčiji pa ne, ni enako.

Kdo je zate bog?
Zame je bog oseba, ki je ne moremo videti, lahko pa jo čutimo. Na primer, kadar sem srečna, se zahvalim Bogu.

Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker gre enostavno za vero. Bog nam pomaga v težkih situacijah in pozna naše poti, čeprav jih izbiramo sami. Ne moremo reči, da nam je bog že vse pripravil in nam ni potrebno ničesar storiti. Verjamem, kar sta o Bogu vedno govorila tudi moja stara starša. On pravi: Moraš se premakniti in dal ti bom vse, kar potrebuješ. To verjamem tudi jaz. Hkrati mislim, da je pravi tudi nauk, ki pravi, da si moramo med seboj pomagati, se spoštovati …