France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«

Prešernov Sonetni venec je nedvomno najboljša visoka pesnitev, ki je kdajkoli nastala na naših tleh. Pri tem je treba upoštevati, da je bila objavljena pred več kot 190 leti in da je celotna sporočilna vsebina še vedno aktualna za našo domovino. Kot vemo, je bil venec posvečen Primičevi Juliji, eni najbogatejših ljubljanskih nevest. A zdi se, da njej posvečamo veliko preveč pozornosti, vse premalo pa vsebini izjemne pesnitve. 

Ob tem je treba poudariti tudi pesniško mero: peterostopni nadštevilni jamb, z magistralom vred petnajst sonetov, ki so zliti v dve kvarteti in dve tercini. Poleg tega pa je venec obogaten še z akrostihom. Kdorkoli se je kadarkoli vsaj količkaj ukvarjal s podobnim pesnikovanjem, je z lahkoto sprevidel, kako zahtevno delo je to. Vsekakor gre za nikdar preseženo umetnino, na katero smo lahko ponosni vsi Slovenci, pa tudi drugi narodi se ji na veliko priklanjajo. 

Kazina   

Mladi pravnik Prešeren je več let bival na robu Kongresnega trga – ali pa vsaj v njegovi bližini – zato mu je bila poleg službe zelo dostopna bližnja večnamenska zgradba, imenovana kazina. V njej je bila knjižnica, čitalnica, več družabnih klubov in – plesišče. Še posebej živahno je bilo v tem prostoru leta 1821, ko je v Ljubljani potekal veliki ljubljanski kongres, na katerem je sodelovalo več kot petsto ministrov in nasploh vladarjev Evrope. Ljubljana je bila tedaj tako rekoč središče Evrope, svojo veliko vlogo pa je nadaljevala tudi pozneje. Prešeren je hodil v kazino ves čas prebirat evropske časopise, brat knjige in na plesu opazovat – dekleta! 

V nadaljevanju še več o nesojeni Prešernovi ljubezni do Julije.