Advent - dva vzporedna svetova

S prižiganjem luči smo pred dnevi zakorakali v najbolj živahen in osvetljen mesec v letu. Praznično podobo so si, kakopak, nadeli tudi mesta in trgovski centri. Že pri vhodu slišimo znano melodijo »It’s the most wonderful time of the year …«, v notranjost pa nas vabijo napisi »Veseli december« ter Božički.

Redkokatera evropska država s tako dolgo katoliško tradicijo, kot je naša, pa se v javnem prostoru tako vztrajno izogiba besedi advent kot mi. Pa menda ne zaradi pritiskov tistih, ki jim slovenska tradicija ne pomeni dosti oziroma jo celo prezirajo in zavračajo?

Ko prestopimo mejo z Italijo, nas pozdravi napis »Benvenuti nel tempo dell’Avvento«. Božični sejem na Piazza Navona, jaslice na Trgu sv. Petra, božični sejmi v Benetkah, Milanu in drugih večjih mestih vsako leto privabijo tisoče obiskovalcev tudi iz drugih držav. Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. december, pa je nacionalni praznik z mašami, paradami in ognjemeti. Nepozaben je tudi advent v Zagrebu in v bližnjih mestih v Avstriji.

Trubači

Rosvita Pesek je svoje razočaranje nad praznično Ljubljano izrazila kar na družbenih omrežjih. V center mesta se je odpravila, da bi poiskala adventno vzdušje, a ga ni našla. Nekdo je pod njen zapis komentiral: »Ti trubači so res tečni in nadležni. Kakšno dodano vrednost pa prinašajo? Cela Ljubljana počasi postaja Balkan, namesto da bi se vrtela slovenska glasba. Ni vse v lučkah.«

Zerina H. pa se je zaradi kritike trubačev pošteno razjezila. Napisala je: »Daj, od***. Povsod po svetu se posluša balkanska glasba, kjerkoli si, samo v Ljubljani, kjer živi 80 odstotkov Bosancev, je to problem. Če bi Bosanci odšli, bi vam ostala dva Kitajca in trije Slovenci. Do kdaj se boste še šli te neumnosti? Če ljudem dovolite, da se veselijo, je res tako pomembno, čigava je glasba? Poleg tega plačujemo davke, stanarine, delamo več služb, da prehranimo družine, pa se kljub temu ne pritožujemo. A nimamo pravice poslušati j*** glasbe? Delamo trikrat več od vas in trikrat bolj spoštujemo to državo kot Slovenci, ki bi najraje sedeli v foteljih in živeli od socialnih pomoči. Prišli smo sem, da svojim otrokom zagotovimo boljšo prihodnost, ker imamo za razliko od vas – otroke. In kaj dobimo? Ko boste vi spoštovali nas, bomo tudi mi spoštovali vas.«

Je njena kritika upravičena? Kaj pa, če se Zerina jezi zgolj zato, ker ni vajena, da bi se kdo od Slovencev drznil povzdigniti glas? Mnogi se res obnašajo, kot da bi jih bilo sram, da imamo krščanske korenine. Sram, da imamo cerkve v vsaki vasi in na vsakem gričku. Sram, da so naši predniki peli Sveto noč v časih, ko so jih zaradi uporabe slovenščine preganjali. Koliko je med ljudmi še »živih« romarskih, božičnih in folklornih balad, ki jih je gospa Lojzika z Destrnika nekoč znala na pamet več kot 250? Komu mar, če se naši predniki v grobu obračajo, ko vidijo, kako nas je sram tradicionalnega izročila in s kakšno lahkoto smo preklopili na »veseli december«, da se ja ne bi nikomur zamerili? Mar ne živi v Sloveniji okrog 70 odstotkov katoličanov, ki vsaj občasno negujejo kulturna in družinska sporočila adventnega časa?

Osebno me trubači na beograjskih trgih nič ne motijo. Nasprotno – nekaj bi manjkalo, če srečanja z njimi ne bi doživeli, ko obiščemo Beograd. Prav tako me ne motijo glasbeniki, ki vzdržujejo tipično bosansko štimungo sredi Sarajeva. Izjemno ljub mi je bil madžarski čardaš, ko sem bila tam na kolesarjenju. Uživali smo ob tradicionalnih plesnih ritmih sirtakija na Kreti, zraven smo ruknili še par ouzov, ker brez tega pač ne gre. Ko smo bili v Andaluziji, bi bilo neodpustljivo, če bi zamudili večera flamenka. Enako naj velja za Ljubljano: začetek adventa bi moral »dišati« po potici, flancatih in po slovenski glasbi. Pika.

Ko se odrečemo tradiciji, se odrečemo delu sebe. Delu, ki je pel kolednice, ko je bilo prepovedano. Delu, ki je okupaciji komunizma navkljub z vsem srcem častil božične praznike.

V Ljubljani bi moral začetek adventa »dišati« po potici, flancatih in po slovenski glasbi. Pika.

Moja mladost

Spominjam se svoje mladosti. Otroci smo se želeli pohvaliti, kaj nam je prinesel sv. Miklavž, a smo morali biti tiho. Jernej pripoveduje, kako je leta 1963 prinesel v šolo parkeljna, ki ga je spekla mama. Dobil je ukor, vedenje pa je imel ob koncu leta tri.

V šestdesetih in sedemdesetih letih »ljubljanski december« ni bil niti približno takšen, kot je danes. Sindikati so zrihtali svinjske polovice, ki so se jih delavci zelo razveselili. Mestne okrasitve so bile skromne: nekaj okraskov na Čopovi in Tromostovju, sem in tja kakšna jelka, pa še ta ne vsako leto. O adventu v javnosti ni bilo ne duha ne sluha, oblast le Miklavžu ni mogla priti do živega. Je pa zanimivo, da ga je dandanes Božiček z lahkoto porinil na stranski tir.

Največ življenja je bilo okoli novega leta. V Ljubljani so organizirali prireditve v zaprtih prostorih – v domu JLA, v Unionu, v Delavskem domu. Silvestrovanja na prostem ni bilo. Decembrska evforija, kot jo poznamo danes, je »izum« novejšega časa.

Dva vzporedna decembra

V zadnjih dvajsetih letih se je močno spremenila tudi zaradi velikega priliva prebivalstva z območja nekdanje Jugoslavije, odpiranja lokalov, pekarn, restavracij, trgovin ter zaradi nove, precej balkansko obarvane glasbene scene. Marsikomu, ki je Ljubljano poznal v zgodnjih 2000-ih, se res zdi, da je »izgubila dušo« oziroma da nima več tiste intime, kot jo imajo srednjeevropska mesteca. Žal je izgubila še eno značilnost: ni več tako čisto mesto, nekatere osrednje ulice, na primer Čopova, pa zaradi zaprtja trgovin izgubljajo svojo identiteto.

Slovenci smo po naravi precej nekonfliktni in pragmatični, raje se prilagajamo, kot da bi pokončno vztrajali, ne nazadnje tudi pri praznikih, ki smo jih podedovali od prednikov. Priznamo ali ne, v našem prostoru sobivata dva vzporedna decembra: v cerkvah in vernih družinah je prisoten advent, v javnosti, medijih, trgovskih centrih in v šolah pa »veseli december«.

Čeprav se na videz zdi, da pišem le o adventu in prazničnem vzdušju, je v resnici v igri veliko več: izgubljamo vrednote, kulturnozgodovinski spomin, identiteto, občutek domačnosti, dostojanstvo in medsebojno povezanost. Ali sploh lahko še kaj naredimo? Bolj težko. Je pa res, da bi bilo dobro, če se vprašamo, čigava je Ljubljana. Je še zmeraj glavno mesto Slovenije ali je postala država v državi?

Priznamo ali ne, v našem prostoru sobivata dva vzporedna decembra: v cerkvah in vernih družinah je prisoten advent, v javnosti, medijih, trgovskih centrih in v šolah pa »veseli december«.

(D229: 42-43)