[Gledali smo] Poetično raziskovanje duše

Celovečerni prvenec mlade režiserke Ester Ivakič Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je 7. novembra na 35. festivalu vzhodnoevropskega filma v nemškem Cottbusu doživel svetovno premiero, dan zatem pa prejel posebno omembo ekumenske žirije, priznanje za filme z izrazitim človeškim, etičnim in duhovnim sporočilom. 

V prekmurski vasici desetletna Ida živi z mamo in očetom, v hiši skupaj z babico. Oče že pripravlja material za gradnjo svoje hiše, mala Ida pa živi v nekakšni sanjavi odmaknjenosti od zemeljskih realij. Toliko bolj, ko z babico, na katero je močno navezana, obišče pokopališče, kjer se babica v nekem trenutku zgrudi na tla. Ida skozi veter zasliši nekakšno angelsko prepevanje in babica, ki je še nekaj trenutkov pred tem ležala kakor mrtva na tleh pokopališča, naenkrat vstane. Da Ida ne bi izgubila svoje stare mame, se odloči, da se bo pridružila šolskemu pevskemu zborčku, čeprav je popolnoma brez posluha … 

Pripoved, ki je postavljena nekje v konec sedemdesetih ali začetek osemdesetih let preteklega stoletja, kombinira pravljičnost in mistiko ter ljudsko in versko izročilo. Tako se v pripovedi pojavlja pozvačin – lik iz prekmurskih običajev, imenovan tudi zvačin ali zvač – mlajši moški, ki hodi od hiše do hiše ter vabi na svatbo s posebnim, pogosto šaljivim nagovorom, na glavi pa ima klobuk, obložen z raznobarvnimi umetnimi rožami in trakovi iz papirja. Drug prekmurski element je romanska rotunda sv. Nikolaja v Selu, ki ikonografsko na neki način odstira vrata v onstranstvo. Predvsem pa služi za prizorišče izraza preproste, neposredne in ljubke otroške vere. Človeške stiske in preizkušnje se v dojemanju desetletne Ide zdijo na trenutke odmaknjene, ko ta malce posebna deklica odplava s svojim tokom misli in domišljije. Izrazito poetično in ponekod impresionistično dramo bogati in neprestano prepleta avtorska glasba Alenje Pivko Kneževič in Simona Penška. Vse to potrjuje tudi utemeljitev ekumenske žirije s posebno omembo na filmskem festivalu v Cottbusu: »Film predstavlja globoko iskreno in poetično raziskovanje duše mlade deklice. Film nežno zajame čisto in nefiltrirano razmerje med otroki in božanskim ter gledalcem ponuja ganljivo in iskreno kinematografsko izkušnjo. Ivakičino delo odmeva z avtentičnostjo in lirično lepoto, kar ga naredi za prepričljiv začetek nedolžnosti in duhovnosti, ki globoko gani in navdihuje.« 

Ob izredno dovršeni scenografiji blesti predvsem glavna junakinja Ida, ki jo je izvrstno upodobila Lana Marić, ob njej pa prav nič ne zaostaja Liza Muršič, ki je odigrala Idino prijateljico Terezko. Vsaj tistim, ki smo še gulili klopi v osnovnih šolah rajnke Jugoslavije, nekaj avtentičnega seveda prinese epizoden lik strupene tovarišice razredničarke (Lara Maria Vouk), pri katerem si režiserka Ester Ivakič privošči prav zanimiv preobrat. Seveda ne pričakujte akcijske drame, ampak predvsem umirjeno, na trenutke celo upočasnjeno razvlečeno poetično dramo, ki se odvija na filmskem platnu in v glavi male Ide. Film, ki si ga boste zapomnili – tudi po neskončno dolgem naslovu. 

(D227, 60)