Hamas in protislovje evropske levice

Zemljevid je bil povod za ta zapis, ne njegov dokaz. Bolj ko sem ga gledal, bolj me je zanimalo nekaj drugega: zakaj pri enem najbolj bolečih konfliktov našega časa tako hitro sprejmemo različna moralna merila za različne ljudi. Izraelcev ni treba idealizirati, da priznamo njihovo pravico do varnosti, in palestinskega trpljenja ni treba zmanjševati, da Hamas brez olepševanja imenujemo teroristična organizacija. Prav v sposobnosti, da oboje izrečemo hkrati, se po mojem pokaže, koliko so naša načela zares univerzalna.

Ko je Benjamin Netanjahu 24. septembra 2026 stopil za govornico Generalne skupščine Združenih narodov, je več deset delegatov protestno zapustilo dvorano. Dogodek je postal ena od podob naraščajoče mednarodne kritike Izraela zaradi vojne v Gazi. Tega političnega sporočila nima smisla zmanjševati. Toda zemljevid teh odhodov pokaže še nekaj drugega.

Dogodek je postal ena od podob naraščajoče mednarodne kritike Izraela zaradi vojne v Gazi.

Svet ni zapustil dvorane

Iz tega seveda ne sledi, da so države, katerih predstavniki so ostali na svojih sedežih, podpornice Netanjahuja ali izraelske politike. Diplomacija ni nogometna tekma, pri kateri že s sedenjem na določeni tribuni poveš, za koga navijaš. Med državami, ki ostajajo kritične do izraelske politike, so tudi takšne, katerih predstavniki niso odšli. Toda niti protestni odhod dela delegacij ne pomeni, da je svet glede Izraela enoten. Zemljevid pokaže prav nasprotno: globoko razdeljen svet, ki se ne strinja ne glede Izraela in Palestine ne glede vojne v Gazi in poti do njenega konca.

Ob njem je težko spregledati še nekaj. Pomemben del protestnih odhodov se geografsko prekriva z arabskim in širšim muslimanskim svetom. Iz tega bi bilo preveč preprosto sklepati, da je bila vera razlog za odločitev posamezne delegacije. Mednarodno politiko oblikujejo zgodovina, regionalni interesi, palestinsko vprašanje, notranja politika, odnosi z velikimi silami in še marsikaj, proti izraelski politiki pa nastopajo tudi številne nemuslimanske države. Toda enako površno bi bilo iz analize bližnjevzhodnega konflikta povsem odstraniti versko razsežnost. Judovstvo, islam in krščanstvo na tem prostoru niso samo veroizpovedi posameznikov, temveč so že stoletja del njegove zgodovine, identitete, kulture in politike.

Zemljevid je zato vredno pogledati brez vnaprej pripravljenega sklepa. Ne dokazuje ne svetovne podpore Izraelu ne njegove enotne obsodbe; predvsem razkriva, kako hitro se zapletena mednarodna resničnost v domačem političnem in medijskem prostoru skrči na zgodbo z dvema barvama.

Ko je merilo politična moč

Mene pa pri vsem tem še bolj kot diplomatski odhodi zanima nekaj drugega. Zanima me odnos dela evropske, pa tudi slovenske levice do tega konflikta.

Ne zato, ker bi bilo pošteno zapisati, da levica kot celota podpira Hamas. Ne bi bilo. Hamasove napade so obsodile tudi leve in levosredinske politične sile, Evropski parlament pa je ob ostri kritiki izraelskega ravnanja zahteval popolno demilitarizacijo Gaze in izključitev Hamasa iz njenega prihodnjega upravljanja.

Hamasove napade so obsodile tudi leve in levosredinske politične sile, Evropski parlament pa je ob ostri kritiki izraelskega ravnanja zahteval popolno demilitarizacijo Gaze in izključitev Hamasa iz njenega prihodnjega upravljanja.

Bolj me zanima drugo vprašanje: kako je palestinsko vprašanje v delu sodobne politične levice dobilo tako izjemno simbolno moč, medtem ko ideološki in verski značaj Hamasa pogosto ostajata v ozadju?

Hamas je islamistično gibanje. Njegova politična in družbena izhodišča so v številnih temeljnih vprašanjih v ostrem nasprotju z vrednotami, ki jih evropska progresivna levica sicer zagovarja doma. Pravice žensk, pravice spolnih manjšin, individualna svoboda, politični pluralizem in sekularnost so področja, na katerih med njima ni mogoče govoriti o naravnem vrednostnem sorodstvu.

Tu nastane protislovje. Del sodobne levice bližnjevzhodni konflikt pogosto bere skozi razmerje med močnim in šibkim, kolonizatorjem in koloniziranim, privilegiranim in zatiranim. Takšen pogled lahko osvetli pomemben del resničnosti, zlasti veliko nesorazmerje v moči in trpljenje palestinskega civilnega prebivalstva. Toda če ta razlaga postane edino merilo, obstaja nevarnost, da položaj šibkejšega začne nadomeščati moralno presojo njegovih dejanj.

Ko politična pripadnost določi, kdo je žrtev in kdo krivec, dejanj ne presojamo več po tem, kaj je bilo storjeno, ampak po tem, kdo je to storil.

Tega protislovja ne morem spregledati.

Človek je lahko brez najmanjšega zadržka na strani palestinskega civilista, ki je izgubil dom, otroka ali družino. Njegovo trpljenje ni nič manj resnično zaradi odgovornosti Hamasa za napad 7. oktobra, izraelska vojska pa zaradi tega napada ni oproščena pravil mednarodnega humanitarnega prava. Kritika izraelske vlade zato sama po sebi ni podpora Hamasu, tako kot obsodba trpljenja palestinskih civilistov ni zanikanje izraelske pravice do obstoja. Obseg smrti in uničenja v Gazi je ogromen, mednarodne kritike izraelskega ravnanja pa resne. Po podatkih zdravstvenih oblasti v Gazi je število palestinskih smrtnih žrtev preseglo 73.000, pri čemer skupno število vključuje civiliste in borce. Izrael obtožbe genocida zavrača in zatrjuje, da so njegove operacije usmerjene proti Hamasu.

Enako merilo pa mora veljati tudi v drugo smer.

Pravice nimajo politične barve

Sedmega oktobra 2023 je Hamas napadel Izrael. Ubitih je bilo približno 1.200 ljudi, 251 pa ugrabljenih. Izrael je nato začel obsežno vojaško operacijo v Gazi.  Če državi priznavamo pravico do obstoja, ji težko odrečemo pravico, da svoje prebivalstvo zaščiti pred oboroženo organizacijo, ki ga napada. To nikakor ne pomeni, da je zato vsako izraelsko vojaško dejanje zakonito, sorazmerno ali moralno sprejemljivo. Pravica do samoobrambe ni prazen ček. Toda tudi pravica Palestincev do države, svobode in dostojanstva ne more pomeniti praznega čeka Hamasu.

Če državi priznavamo pravico do obstoja, ji težko odrečemo pravico, da svoje prebivalstvo zaščiti pred oboroženo organizacijo, ki ga napada.

Tu se moj pogled na konflikt najbolj razhaja s pogledom dela sodobne levice. Človekovih pravic ne razumem kot pravic, katerih teža se spreminja glede na trenutno razmerje politične ali vojaške moči. Razumem jih kot univerzalne prav zato, ker ne smejo biti odvisne od tega, kdo je trenutno močnejši, kdo šibkejši, kdo pripada naši politični zgodbi in kdo vanjo ne sodi.

Civilist v Gazi ima pravico do življenja zato, ker je človek. Izraelski otrok ima popolnoma isto pravico. Palestinska družina ima pravico živeti brez bomb, lakote in strahu. Izraelska družina ima pravico živeti brez raket, terorističnih vdorov, pokolov in ugrabitev. Nobena od teh pravic ne izniči druge in nobene ni mogoče relativizirati zato, ker nam politična, verska ali nacionalna identiteta ene strani ni všeč.

Tu se začne preizkus načel. Človekove pravice je razmeroma lahko zagovarjati pri ljudeh, s katerimi politično, kulturno ali versko simpatiziramo. Njihova univerzalnost se pokaže šele takrat, ko jih priznamo tudi človeku na drugi strani našega političnega zemljevida.

Če terorizem obsodimo samo takrat, ko ga izvaja stran, ki je politično ne maramo, nismo več dosledni zagovorniki človekovih pravic. Če trpljenje palestinskega otroka zmanjšujemo zato, ker ga je povzročila država, katere pravico do obstoja zagovarjamo, smo izgubili merilo. In če pokol izraelskih civilistov relativiziramo zato, ker storilce umeščamo med zatirane, smo isto merilo izgubili na drugi strani.

Isto merilo za vse

Zato je zemljevid odhodov iz dvorane zanimivejši, kot se zdi na prvi pogled. Ne pove nam, kdo ima prav. Tega zemljevidi ne zmorejo. Pokaže pa, da svet ni enoten, da politična stališča nastajajo iz različnih zgodovinskih, regionalnih, verskih in ideoloških izkušenj ter da resničnost precej nerada uboga naše domače politične predalčke.

Sam pri tem ne potrebujem idealiziranega Izraela. Netanjahujeve vlade mi ni treba razglasiti za moralno brezhibno, da lahko zagovarjam pravico Izraela do obstoja, varnosti in obrambe pred terorizmom. Prav tako mi ni treba zmanjševati palestinskega trpljenja, da lahko Hamas brez olepševanja obravnavam kot teroristično organizacijo. Evropski parlament Hamas tako tudi opredeljuje in je zahteval njegovo izključitev iz prihodnjega upravljanja Gaze.

Sposobnost držati obe misli hkrati je preizkus naših načel. Izraelci imajo pravico do varnosti. Palestinci imajo pravico do dostojanstva, varnosti in politične prihodnosti. Hamasov terorizem ne izbriše palestinskega trpljenja, palestinsko trpljenje pa ne izbriše odgovornosti Hamasa za napad 7. oktobra.

Zemljevid lahko zato uporabimo kot dokaz za zgodbo, v katero smo verjeli že prej. Lahko pa ga pogledamo nekoliko dlje in si zastavimo precej neprijetnejše vprašanje. Ali ista dejanja res presojamo po istih merilih, kadar jih storijo ljudje na različnih straneh naših političnih, verskih in ideoloških delitev?

Če potrebujemo drugačna moralna merila za svoje in drugačna za druge, problem ni več Bližnji vzhod. Problem je naše merilo.