Hamas in protislovje evropske levice
Zemljevid je bil povod za ta zapis, ne njegov dokaz. Bolj ko sem ga gledal, bolj me je zanimalo nekaj drugega: zakaj pri enem najbolj bolečih konfliktov našega časa tako hitro sprejmemo različna moralna merila za različne ljudi. Izraelcev ni treba idealizirati, da priznamo njihovo pravico do varnosti, in palestinskega trpljenja ni treba zmanjševati, da Hamas brez olepševanja imenujemo teroristična organizacija. Prav v sposobnosti, da oboje izrečemo hkrati, se po mojem pokaže, koliko so naša načela zares univerzalna.
Ko je Benjamin Netanjahu 24. septembra 2026 stopil za govornico Generalne skupščine Združenih narodov, je več deset delegatov protestno zapustilo dvorano. Dogodek je postal ena od podob naraščajoče mednarodne kritike Izraela zaradi vojne v Gazi. Tega političnega sporočila nima smisla zmanjševati. Toda zemljevid teh odhodov pokaže še nekaj drugega.
Dogodek je postal ena od podob naraščajoče mednarodne kritike Izraela zaradi vojne v Gazi.
Svet ni zapustil dvorane
Iz tega seveda ne sledi, da so države, katerih predstavniki so ostali na svojih sedežih, podpornice Netanjahuja ali izraelske politike. Diplomacija ni nogometna tekma, pri kateri že s sedenjem na določeni tribuni poveš, za koga navijaš. Med državami, ki ostajajo kritične do izraelske politike, so tudi takšne, katerih predstavniki niso odšli. Toda niti protestni odhod dela delegacij ne pomeni, da je svet glede Izraela enoten. Zemljevid pokaže prav nasprotno: globoko razdeljen svet, ki se ne strinja ne glede Izraela in Palestine ne glede vojne v Gazi in poti do njenega konca.
Ob njem je težko spregledati še nekaj. Pomemben del protestnih odhodov se geografsko prekriva z arabskim in širšim muslimanskim svetom. Iz tega bi bilo preveč preprosto sklepati, da je bila vera razlog za odločitev posamezne delegacije. Mednarodno politiko oblikujejo zgodovina, regionalni interesi, palestinsko vprašanje, notranja politika, odnosi z velikimi silami in še marsikaj, proti izraelski politiki pa nastopajo tudi številne nemuslimanske države. Toda enako površno bi bilo iz analize bližnjevzhodnega konflikta povsem odstraniti versko razsežnost. Judovstvo, islam in krščanstvo na tem prostoru niso samo veroizpovedi posameznikov, temveč so že stoletja del njegove zgodovine, identitete, kulture in politike.
Zemljevid je zato vredno pogledati brez vnaprej pripravljenega sklepa. Ne dokazuje ne svetovne podpore Izraelu ne njegove enotne obsodbe; predvsem razkriva, kako hitro se zapletena mednarodna resničnost v domačem političnem in medijskem prostoru skrči na zgodbo z dvema barvama.
Ko je merilo politična moč
Mene pa pri vsem tem še bolj kot diplomatski odhodi zanima nekaj drugega. Zanima me odnos dela evropske, pa tudi slovenske levice do tega konflikta.
Ne zato, ker bi bilo pošteno zapisati, da levica kot celota podpira Hamas. Ne bi bilo. Hamasove napade so obsodile tudi leve in levosredinske politične sile, Evropski parlament pa je ob ostri kritiki izraelskega ravnanja zahteval popolno demilitarizacijo Gaze in izključitev Hamasa iz njenega prihodnjega upravljanja.
Hamasove napade so obsodile tudi leve in levosredinske politične sile, Evropski parlament pa je ob ostri kritiki izraelskega ravnanja zahteval popolno demilitarizacijo Gaze in izključitev Hamasa iz njenega prihodnjega upravljanja.
Bolj me zanima drugo vprašanje: kako je palestinsko vprašanje v delu sodobne politične levice dobilo tako izjemno simbolno moč, medtem ko ideološki in verski značaj Hamasa pogosto ostajata v ozadju?
Hamas je islamistično gibanje. Njegova politična in družbena izhodišča so v številnih temeljnih vprašanjih v ostrem nasprotju z vrednotami, ki jih evropska progresivna levica sicer zagovarja doma. Pravice žensk, pravice spolnih manjšin, individualna svoboda, politični pluralizem in sekularnost so področja, na katerih med njima ni mogoče govoriti o naravnem vrednostnem sorodstvu.
Tu nastane protislovje. Del sodobne levice bližnjevzhodni konflikt pogosto bere skozi razmerje med močnim in šibkim, kolonizatorjem in koloniziranim, privilegiranim in zatiranim. Takšen pogled lahko osvetli pomemben del resničnosti, zlasti veliko nesorazmerje v moči in trpljenje palestinskega civilnega prebivalstva. Toda če ta razlaga postane edino merilo, obstaja nevarnost, da položaj šibkejšega začne nadomeščati moralno presojo njegovih dejanj.
Ko politična pripadnost določi, kdo je žrtev in kdo krivec, dejanj ne presojamo več po tem, kaj je bilo storjeno, ampak po tem, kdo je to storil.
Tega protislovja ne morem spregledati.
Človek je lahko brez najmanjšega zadržka na strani palestinskega civilista, ki je izgubil dom, otroka ali družino. Njegovo trpljenje ni nič manj resnično zaradi odgovornosti Hamasa za napad 7. oktobra, izraelska vojska pa zaradi tega napada ni oproščena pravil mednarodnega humanitarnega prava. Kritika izraelske vlade zato sama po sebi ni podpora Hamasu, tako kot obsodba trpljenja palestinskih civilistov ni zanikanje izraelske pravice do obstoja. Obseg smrti in uničenja v Gazi je ogromen, mednarodne kritike izraelskega ravnanja pa resne. Po podatkih zdravstvenih oblasti v Gazi je število palestinskih smrtnih žrtev preseglo 73.000, pri čemer skupno število vključuje civiliste in borce. Izrael obtožbe genocida zavrača in zatrjuje, da so njegove operacije usmerjene proti Hamasu.
Enako merilo pa mora veljati tudi v drugo smer.
Pravice nimajo politične barve
Sedmega oktobra 2023 je Hamas napadel Izrael. Ubitih je bilo približno 1.200 ljudi, 251 pa ugrabljenih. Izrael je nato začel obsežno vojaško operacijo v Gazi. Če državi priznavamo pravico do obstoja, ji težko odrečemo pravico, da svoje prebivalstvo zaščiti pred oboroženo organizacijo, ki ga napada. To nikakor ne pomeni, da je zato vsako izraelsko vojaško dejanje zakonito, sorazmerno ali moralno sprejemljivo. Pravica do samoobrambe ni prazen ček. Toda tudi pravica Palestincev do države, svobode in dostojanstva ne more pomeniti praznega čeka Hamasu.
Če državi priznavamo pravico do obstoja, ji težko odrečemo pravico, da svoje prebivalstvo zaščiti pred oboroženo organizacijo, ki ga napada.
Tu se moj pogled na konflikt najbolj razhaja s pogledom dela sodobne levice. Človekovih pravic ne razumem kot pravic, katerih teža se spreminja glede na trenutno razmerje politične ali vojaške moči. Razumem jih kot univerzalne prav zato, ker ne smejo biti odvisne od tega, kdo je trenutno močnejši, kdo šibkejši, kdo pripada naši politični zgodbi in kdo vanjo ne sodi.
Civilist v Gazi ima pravico do življenja zato, ker je človek. Izraelski otrok ima popolnoma isto pravico. Palestinska družina ima pravico živeti brez bomb, lakote in strahu. Izraelska družina ima pravico živeti brez raket, terorističnih vdorov, pokolov in ugrabitev. Nobena od teh pravic ne izniči druge in nobene ni mogoče relativizirati zato, ker nam politična, verska ali nacionalna identiteta ene strani ni všeč.
Tu se začne preizkus načel. Človekove pravice je razmeroma lahko zagovarjati pri ljudeh, s katerimi politično, kulturno ali versko simpatiziramo. Njihova univerzalnost se pokaže šele takrat, ko jih priznamo tudi človeku na drugi strani našega političnega zemljevida.
Če terorizem obsodimo samo takrat, ko ga izvaja stran, ki je politično ne maramo, nismo več dosledni zagovorniki človekovih pravic. Če trpljenje palestinskega otroka zmanjšujemo zato, ker ga je povzročila država, katere pravico do obstoja zagovarjamo, smo izgubili merilo. In če pokol izraelskih civilistov relativiziramo zato, ker storilce umeščamo med zatirane, smo isto merilo izgubili na drugi strani.
Isto merilo za vse
Zato je zemljevid odhodov iz dvorane zanimivejši, kot se zdi na prvi pogled. Ne pove nam, kdo ima prav. Tega zemljevidi ne zmorejo. Pokaže pa, da svet ni enoten, da politična stališča nastajajo iz različnih zgodovinskih, regionalnih, verskih in ideoloških izkušenj ter da resničnost precej nerada uboga naše domače politične predalčke.
Sam pri tem ne potrebujem idealiziranega Izraela. Netanjahujeve vlade mi ni treba razglasiti za moralno brezhibno, da lahko zagovarjam pravico Izraela do obstoja, varnosti in obrambe pred terorizmom. Prav tako mi ni treba zmanjševati palestinskega trpljenja, da lahko Hamas brez olepševanja obravnavam kot teroristično organizacijo. Evropski parlament Hamas tako tudi opredeljuje in je zahteval njegovo izključitev iz prihodnjega upravljanja Gaze.
Sposobnost držati obe misli hkrati je preizkus naših načel. Izraelci imajo pravico do varnosti. Palestinci imajo pravico do dostojanstva, varnosti in politične prihodnosti. Hamasov terorizem ne izbriše palestinskega trpljenja, palestinsko trpljenje pa ne izbriše odgovornosti Hamasa za napad 7. oktobra.
Zemljevid lahko zato uporabimo kot dokaz za zgodbo, v katero smo verjeli že prej. Lahko pa ga pogledamo nekoliko dlje in si zastavimo precej neprijetnejše vprašanje. Ali ista dejanja res presojamo po istih merilih, kadar jih storijo ljudje na različnih straneh naših političnih, verskih in ideoloških delitev?
Če potrebujemo drugačna moralna merila za svoje in drugačna za druge, problem ni več Bližnji vzhod. Problem je naše merilo.
12 komentarjev
Andrej Muren
Načeloma dober članek. Osebno sem mnenja, da evropska levica, ki ima željo uničiti zahodno civilizacijo, uporablja islamiste, ilegalne migrante in Hamas samo kot orodje, s katerim tolče po Zahodu. V resnici ji je za pobite v Gazi eno figo mar, pa četudi bi jih bilo en milijon.
Mnogi so ji nasedli ali pa niso prepoznali njenih pravih namenov.
Seveda se strinjam z avtorjem v tem, da se Izrael sicer brani, a tega pe zdaleč ne počne na povsem pravilen način. Res pa je, da se z nasilnimi da komunicirati samo nasilno, ker oni vedno spoštujejo samo silo, popustljivost pa smatrajo za šibkost.
Teja
Odlicen zapis! Jasno, argumentirano in spostljivo je predstavljena zapletena in obcutljiva tema. Vsekakor da misliti. Pohvala avtorju za tak prispevek!
Teja
Odlicen zapis! Jasno, argumentirano in spostljivo predstavi zapletwno in obcutljivo temo. Vsekakor da misliti. Pohvale avtorju za tak prispevek!
Thor
Mnogi presojajo jude skozi oči kristjana, toda oni ne priznavajo pacifističnih blesarij o nastavljanju drugega lica in ljubljenju sovražnikov. »Če kdo pride te ubit, vstani in ubij njega prej« (Talmud, Sanhedrin 72a). Judi niso imeli privilegija državne vere od Konstatina naprej, ampak so se 2000 let borili za preživetje in obstanek. V krščanstvu se zahteva, da moramo zločincem brezpogojno odpustili, zato ljubimo in ujčkamo naše povojne in sodobne zločince, ki jih sodnice ali predsednice spuščajo na prostost, žrtve pa pustimo vnemar, da se travmirajo in spravljajo same s seboj. Pri judih je odpuščanje pogojeno in povezano s pravičnostjo in odgovornostjo, zato bodo odgovorne za dogodke pred dvema letoma poiskali in kaznovali vse do zadnjega. Judov je le nekaj milijonov, kristjanov 2,3 milijarde. Krivice lahko toleriramo dlje, a ko bo ljudem pregorela varovalka, krematorji pogrebnih služb ne bodo dovolj veliki.
Stanko P.
Razumem vašo misel, predvsem poudarek na pravici do obrambe, odgovornosti storilcev in pravičnosti do žrtev. Toda pri razumevanju krščanstva se ne morem povsem strinjati. Nastavljanje drugega lica ni zapoved, naj človek mirno dopušča umore, nasilje in krivice. Prav tako odpuščanje ne pomeni odprave odgovornosti ali kazni. Krščansko usmiljenje in pravičnost se ne izključujeta, kakor se tudi judovsko izročilo ne omejuje zgolj na povračilo. Obe tradiciji sta precej globlji od takšnih poenostavitev. Strinjam pa se, da družba, ki bolj skrbi za pravice storilcev kot za dostojanstvo žrtev, izgublja moralno ravnotežje. Izrael ima pravico preganjati odgovorne za teroristične napade in zaščititi svoje prebivalstvo, vendar mora tudi pri tem razlikovati med storilci in nedolžnimi ljudmi. Pravica do obrambe ne more postati pravica do kolektivnega kaznovanja. Ob koncu pa bi vendarle opozoril na nekaj. Razumem jezo zaradi krivic in nekaznovanih zločinov, toda misel o krematorijih je nevarna meja, ki je ne bi prestopal niti v prispodobi. Zgodovina nas je prevečkrat naučila, kam pripelje razmišljanje, da je nasilje rešitev za nakopičene krivice. Pravičnost mora biti odločna, vendar mora ostati pravičnost. V trenutku, ko postane maščevanje brez meja, izgubi prav tisto moralno prednost, zaradi katere smo jo zahtevali.
GBSTARE
Ujckanje povojnih in sodobnih zlocincev s strani postkomunisticnega sodstva nima nikakrsne zveze s krscanstvom. Sprava zahteva od gresnika odskodnino, popravo krivice, ne le brezpogojno odpuscanje s strani oskodovanca. Postkomunisticno sodstvo je ideolosko in prilagodljivo. Komunizem je naredil iz sodstva svojega hlapca za ohranjanje oblasti. Nacizem isto.
pepe2
Poročanje na RTV o protestnem odhodu iz dvorane na nedavnem srečanju ZN je bilo sramotno. V vseh informativnih oddajah so poudarili, da je dvorano zapustilo nad 70 delegacij, v vseh so pokazali posnetke, ki to dokazujejo, v vseh so poudarili, da slovenska delegacija z Janšo ni zapustila dvorane, nikjer pa omenili, da niti ena evropska država ni zapustila dvorane. Niti Rosvita Pesek v Utripu ni poročala drugače. Ne vem, ali je imela taka navodila/prepoved, ali je dejansko tudi ona tako nestrokovna. Skrbno izogibanje objektivnemu poročanju, ki bi realnost prikazalo v drugačni luči, kot je agenda levice in RTV. Sramota, ki jo plačujemo 15 EUR mesečno.
Stanko P.
Prav to je vprašanje, ki sem ga želel odpreti tudi s svojim zapisom. Ni nujno, da medij objavi neresnico, da bi pri gledalcu ustvaril nepopolno predstavo o dogodku. Včasih zadostuje že izbor dejstev, ki jih poudari, in tistih, ki jih izpusti. Če poročilo izpostavlja število delegacij, ki so zapustile dvorano, bi bilo za razumevanje dogodka koristno predstaviti tudi, kdo je ostal in kakšna je bila širša diplomatska slika. Pri tem pa bi popravil eno pomembno trditev. Ne drži, da ni odšla oziroma manjkala nobena evropska delegacija. Med državami s praznimi sedeži so bile tudi Španija, Irska in Slovenija, čeprav praznega sedeža ne moremo avtomatično enačiti s protestnim odhodom. Večina evropskih delegacij je ostala. Glede RTV pa bi brez pregleda vseh omenjenih oddaj težko presojal, kaj natančno je bilo zamolčano, še manj pa ugibal o navodilih novinarjem. Toda osnovno vprašanje ostaja povsem upravičeno. Od javne radiotelevizije smemo pričakovati, da nam ne pokaže samo najbolj dramatičnega prizora, temveč tudi okoliščine, ki omogočajo njegovo razumevanje. Objektivnost namreč ni zgolj v tem, da je prikazano resnično, ampak tudi v tem, da zaradi izpuščenega ne dobimo napačne predstave o celoti.
Igor Ferluga
Odkar pomnim, slovenski medijski mainstream o izraelsko palestinskem konfliktu poroca in pise in komentira ne le izrazito pristransko, ampak tudi očitno manipulativno. To je toliko bolj opazno v dobi lažno depolitizirane RTV SLO. Tu so kvazidepolitiziranci v svoji manipulaciji lahko zdruzili dvoje averzij: averzijo do Izraela z averzijo do domače Janseve vlade. Prejšnja Golobova vlada je bila v odnosu do omenjenega bliznjevzhodnega konflikta tako ekstremna predvsem zaradi oportunizma - ker je bilo zanjo notranjepolitično ugodno, če sledi ekstremizmu "strokovnjakov" v slovenskem medijskem in druzboslovnem mainstreamu, torej predvsem FDV. A la Primož Šterbenc. Vsebinsko gre za nadaljevanje in radikalizacijo Titove neuvrščene proarabske politike, ki je simpatizirala tudi s teroristi in islamskimi fundamentalisti. Naj dodam pohvalo piscu clanka Plestenjaku za razumne in modre besede, ki niso utemeljene v sovraštvu in navijanju. Povsem delim njegov pogled.
Mitja
Dobra vsebina, brez navijaštva, Za razliko predvsem od RTV, ko hoče poslušalca prisiliti da se opredeli ZA ali PROTI, kar zanesljivo ni objektivno poročanje.
Stanko P.
Hvala. Prav to se mi zdi bistvo odgovornega novinarstva. Naloga medija ni, da gledalcu ali poslušalcu pove, kaj naj si misli, temveč da mu predstavi dovolj dejstev in okoliščin, da si lahko mnenje ustvari sam. Pri RTV Slovenija, ki jo financiramo vsi, bi moralo biti to še posebej samoumevno. Kritično poročanje je seveda legitimno, tudi do Izraela, težava pa nastane, kadar izbor informacij in način njihove predstavitve ustvarjata vtis, da obstaja samo ena pravilna razlaga dogodkov. Sam ne potrebujem medija, ki bi potrjeval moja stališča. Potrebujem medij, ki mi omogoča, da jih na podlagi celovite slike tudi sam preizprašujem.
knezKocelj
ne, ni dobra. Enaka je kot vse, ki pozabljajo, da je bil pokol 7. oktobra samo vrh ledene gore: iz Gaze je v Izrael v samo treh letih poletelo 19000 raket, v zadnjih sedmih pa 30000. Trideset tisoč! Okoli 80 na teden. Tudi pokolov je bilo nešteto, ne samo ta. Na tisoče vpadov teroristov, uspešnih akcij, še več pa blokiranih s strani izraelskih varnostnih sil. ZATO je prišlo do odgovora! Da se konča večletni NENEHNI teror in morija - ker se tako ne da več živeti. Prikaz, da je šlo za povračilno akcijo je napačen in tudi ta tekst tega ne poudari dovolj, kakor tudi ne dejstva, da Hamas popolnoma obvladuje Gazo in da je uspel v celoti zabrisati ločnico med teroristi in navadnim prebivalstvom. Pa še marsikaj manjka.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.