Po 7. oktobru večja toleranca do terorizma na levici

Včeraj je minilo tri leta od brutalnega palestinskega pokola Izraelcev pod organizacijo Hamasa. Ta dogodek je postal tema, ki razdvaja zahod in je dvignil toleranco do terorizma na povsem novo raven. Evropa je postala žarišče skrajne levice, ki nima niti toliko dostojnosti, da bi vsaj na dan obletnice pokola, ki so ga izvedli Palestinci v Izraelu, dopustili sorodnikom žrtev en dan žalovanja.

Podpora terorizmu ni nova

Skrajna levica je podobno kot skrajna desnica v preteklosti že podpirala razne organizacije, ki so izvajale teroristične akcije za razne cilje, ali pa so si prizadevale za uničenje zahodne družbe. Danes se soočamo s težavo, ki predstavlja nov premik k podpori terorizma. Del levega establišmenta, ki smo ga nekoč imeli za zmerno levo sredino, se je premaknil na skrajni levi pol in je postal aktivni del skrajne levice. Le kako si lahko sicer predstavljamo splošno podporo Hamasu, Hezbolahu in iranskim mulam? Zakaj ne slišimo obtožb iranskega režima, ki dnevno obeša iranske protestnike?

Časi podpore terorizmu niso novi, tega so se posluževale že razne organizacije pred drugo svetovno vojno.

Časi podpore terorizmu niso novi, tega so se posluževale že razne organizacije pred drugo svetovno vojno, najbolj znani sta nacionalsocialistična in komunistična, ki si verjetno delita zasluge za rekordno število umorov. Toda po drugi svetovni vojni je začel prevladovati terorizem, ki je padel pod okrilje skrajne levice in je na zahodu kasneje prevladal. Treba je upoštevati, da je predvojna stalinistična levica ob nastopu Hruščeva propadla in je potrebovala nova bojna polja. Pred tem je ravno ta skrajna levica zanikala Stalinove umore, čeprav je sicer napak kriviti le Stalina, saj je šlo za komunistični sistem, ki je takšno brutalnost ne le toleriral, ampak jo posvojil kot metodo preživetja. Podobno kot nacizem.

Prevladovale so skrajne leve organizacije

Toda kasneje je skrajna politična levica po propadu stalinizma iskala nove bitke in jih našla v podpori vsem tistim organizacijam, ki so zahodnemu liberalnemu kapitalističnemu sistemu nasprotovale in ga bile pripravljene uničiti tudi s terorjem nad civilisti. Skrajno leve maoistične, leninistične, marksistične in socialistične organizacije so vršile teror in za sabo puščale smrtne žrtve zaradi ugrabitev, pokolov, bomb in atentatov ter sejale strah po ulicah zahodnih in drugih mest.

Skrajno leve maoistične, leninistične, marksistične in socialistične organizacije so vršile teror.

Na primer Weather Underground in Črni panterji v ZDA, Frakcija Rdeče armade oziroma skupina Baader-Meinhof v Nemčiji, Svetla pot v Peruju, Sandinisti v Nikaragvi, Rdeče brigade in Prima Linea v Italiji, FRAP in GRAPO v Španiji, Japonska Rdeča Armada, Action Directe in GARI v Franciji in še bi lahko naštevali. Te organizacije so imele podobno podporo slavnih kot danes Hamas. Od Dylana do skupine Rolling Stones, ki so prepevali o Angeli Davis, medtem ko je ta bila obtožena umora.

Terorizem na skrajni desnici

To ne pomeni, da skrajna desnica ni imela terorističnih organizacij. Te so izstopale predvsem v dveh državah. V Italiji, kjer je Mussolinijeva vladavina padla leta 1943, vendar je ljubezen do fašizma ostala v mnogih organizacijah, kar so občutili tudi Slovenci v Italiji. Enako velja za Nemčijo, kjer so šli nekdanji nacisti skozi podoben sindrom kot jugoslovanski komunisti po slovenski osamosvojitvi. Nikakor se namreč niso mogli sprijazniti, da je konec, in so iskali dobro v sistemu, ki je bil odgovoren za milijone žrtev v tujini in doma.

Terorizem v Italiji sta v veliki meri kot del skrajno desne ideologije izvajali Ordino Nuovo in Avanguardia Nazionale, ki je z nastavljeno bombo v Banca Nazionale dell'Agricoltura v Milanu začela z obdobjem 'Leta svinca', s katerim so oznanili začetek politične nestabilnosti v Italiji, zaključili pa so ga z enim največjih terorističnih napadov v Evropi, ko je leta 1980 eksplodirala bomba na železniški postaji v Bologni. V Nemčiji je skrajna desnica poskrbela za napad na Oktoberfest, hrvaški podporniki NDH pa na letališče JFK v New Yorku.

Zmerna politična levica se noče odreči ekstremizmu

Težava politične levice je podpora terorizmu in skrajnim elementom, ki izhajajo iz levičarskega ekstremizma. Študentski, sindikalni in drugi aktivistični protesti nosijo ikonografijo in insignije velikih morilcev, terorističnih organizacij in diktatorskih sistemov. Opazujemo lahko zastave z Leninom, poslanci nosijo majice Che Guevare, nosijo nalepke Lenina ter celo Stalina in Maa ter mahajo z zastavami ideologij, ki so odgovorne za milijone žrtev.

Redko vidimo, da bi poslanec desne stranke, recimo Branko Grims, prišel v parlament z majico Gabriela D'Annunzia v parlament, kot je na primer to storil Miha Kordiš z majico Che Guevare. Treba se je namreč vprašati, ali smo z levim ekstremizmom obračunali enako učinkovito kot z desnim ekstremizmom. Zakaj bi tolerirali, da sin nekdanjega zunanjega ministra sodeluje na protestu proti Izraelu v prostorih slovenske fakultete z ikonografijo Lenina, Stalina in Maa?

Treba se je namreč vprašati, ali smo z levim ekstremizmom obračunali enako učinkovito kot z desnim ekstremizmom.

Zakaj to tolerira nekdanji minister? Univerza? Zakaj je ta prag tolerance do množičnih morilcev na levici tako visok? Predstavljajte si, da bi otroci desnega ministra imeli na računalniku nalepke Mussolinija, Franca, Pinocheta, ali celo Hitlerja? Da bi vihteli z zastavo svastike v prostorih univerze? Tega ne bi toleriral nihče in takoj bi reagirali varnostni organi ter sodišča.

Sovjetska zveza zažene novodobni antisemitizem

Sovjetska zveza je aktivno financirala in podpirala evropsko skrajno levico, ki je s sovjetsko pomočjo izvajala skrajne napade v Evropi in ZDA. Ustvarjanje kaosa s protesti in napadi je bilo eno izmed orožij, ki jih je Sovjetska zveza uporabljala za šibitev zahodnih držav. Toda ta komunistična država je po Arabsko-Izraelski vojni leta 1967 začela s sloganom 'Sionizem je rasizem' in s pomočjo svojih zaveznic uspela z resolucijo 3379 v Združenih narodih. Ta resolucija je zavzela stališče, da je sionizem oblika rasizma in rasne diskriminacije. Podporo so dale arabske države, Sovjetska zveza s sateliti in gibanje neuvrščenih.

To je bil korak sovraštvu levice do Izraela, ki je prisoten še danes in se je razširil na celotno levico. Če je bilo nekoč sovraštvo do Judov domena skrajne desnice, je danes domena skrajne levice. Retorika aktivistov na protestih je zaskrbljujoča in je ne bi tolerirali proti kateri koli drugi rasi in etniji. Levica danes razume sionizem kot neokolonialistično in neoimperialistično gibanje, ki je rasistično v sami podstati in to je posledica negativne sovjetske kampanje. Toda sramotno je, da je to kampanjo povzela nekoč zmerna levica in jo v obliki Sancheza, irske vlade, Tanje Fajon in drugih uveljavlja v svetu. Tako kot je v Italiji nastal mit o dobrem fašističnem okupatorju, enako je na levici nastal mit o dobrem komunizmu in socializmu.

Levica posvoji islamizem in džihadistični terorizem s pomočjo Sovjetske zveze

Tako je mit o sionističnem rasizmu pripeljal do simbioze med sprva palestinskimi terorističnimi organizacijami, kasneje pa še z džihadističnimi organizacijami. Sovjetska podpora Črnemu septembru, PLO, Palestinskemu džihadu je ustvarila simbiozo z organizacijami, kot so Rdeče brigade, Weather Underground, Baader-Meinhof, in osebami, kot je Angela Davis, ki danes celo poučuje kot profesorica. Njihovi člani so hodili v Jemen, Sudan, Libanon, Sirijo in druge države na usposabljanje. Uradna politična levica se je, namesto da bi se popolnoma odmaknila od te uničujoče zgodovine, priključila skrajnim množicam v podpori najbolj brutalnim organizacijam, ki danes delujejo v obliki Hamasa ali Hezbolaha.

Aktivizem levičarskih skrajnežev se je vrinil v vse ustanove, medije, šole, univerze in institute, normalna debata o tej temi pa praktično ni več mogoča.

Zato se ne moremo čuditi, ko skrajna levica pod pretvezo palestinske države pošilja svoje aktiviste na ulice in onemogoča normalno življenje v evropskih mestih in univerzah že nekaj let. Kajti ne gre za podporo Palestincem, ampak za ideološki boj proti zahodu. Prav tako se ne moremo čuditi, da mediji, kot je slovenska RTV, objavijo članke z naslovi o 'vdoru Hamasa' in o 'šolocidu' v Gazi. Aktivizem levičarskih skrajnežev se je vrinil v vse ustanove, medije, šole, univerze in institute, normalna debata o tej temi pa praktično ni več mogoča. Predstavljajte si, da bi pisali članke v stilu 'Mineva 87 let od nemškega vdora na Poljsko in začetek zavezniškega uničevanja Nemčije'.

Demonizacija Izraela in sprega s političnim islamizmom

Izrael je danes najbolj demonizirana država, istočasno pa se na zahodu dovoljuje retorika, ki večkrat spominja na 30. leta 20. stoletja. Poskusite s podobno retoriko proti kakšni drugi etniji in obiskala vas bo policija, kar je sicer prav. Nihče ne obtožuje Etiopije genocida proti Tigrajcem, sudanskih oblasti proti manjšinam v sudanskih pokrajinah, Kitajcev proti Ujgurom itd. Pomen genocida je postal tako trivialen, da se danes uporablja že za vse – kot na 'šolocid'.

Pomen genocida je postal tako trivialen, da se danes uporablja že za vse – kot na 'šolocid'.

Bolj zaskrbljujoča pa je sprega zahodne levice s političnim islamizmom, ki ima ambicijo dolgoročno prevladati v Evropi. Zato, ker je levica vedno nasprotovala integraciji migracije, desnica pa je bila impotentna, se je razširil politični islamizem med populacijo islamske migracije. Ti so zdaj volilno telo, ki se ni prilagodilo zahodnim vrednotam, pod svoje okrilje pa jih je politično vzela ravno levica. Sovraštvo do Izraela in liberalnega kapitalizma je postalo del politične kampanje, klici po intifadi pa se razlegajo po ulicah mest. Toda levica se ne zaveda, da je zgrabila za roge bika, ki se ne bo ustavil.

Laži o genocidu

Navkljub temu, da Izrael ni bil niti obsojen genocida, formalno pa ga tega obtožuje le nekaj držav, se beseda genocid v Gazi uporablja redno, kar je posledica levega ekstremizma kot dediščina sovjetske sistemske politike 'sionizem je rasizem'. Pošteno bi bilo govoriti o vojnih zločinih, ki jih je treba preiskati, če je do njih prišlo, vendar opletanje z genocidom zmanjšuje pomen besede in dela krivico vsem tistim, ki so bili dejanske žrtve genocida.

Ob takšnem napadu, kot je bil Palestinski, bi reagirala vsaka država, redko katera pa bi svojega sovražnika opozarjala na operacije z letaki, televizijskimi in radijskimi opozorili ter SMS sporočili. Palestinskim civilistom so sporočali, kje so varni koridorji, kje operacije ne potekajo in kateri so najbolj varni prehodi. V Gazo so prepeljali 3,5 milijona ton hrane, 48.000 ton zdravil ter cepili otroke, dnevno pa so prepeljali v Gazo še 15.000 kubičnih metrov pitne vode. Zato je umrlo več izraelskih vojakov.

Kar se je zgodilo v Gazi, je velika tragedija za civiliste, kjer krivdo nosi Hamas in civilisti, ki so njegova dejanja podpirali. Na primer šolski kurikulum, kjer so otroke učili, kako Judu prerezati vrat in postati mučenik, gradili so tunele pod bolnicami in šole uporabljali za arsenale orožja, eksplozivne naprave so nastavljali v civilna stanovanja, tudi v otroške sobe. Kdaj bo levica obsodila ta dejanja?

Levici je vseeno za Palestince

Palestinci so imeli v rokah vse – priložnost za državo, kjer so bili izpolnjeni praktično vsi pogoji, vključno z glavnim mestom v Vzhodnem Jeruzalemu ter totalnim izraelskim umikom iz Gaze. Toda Arafat ni želel izgubiti oblasti in je miniral celoten sporazum, po smrti pa so na njegovih švicarskih računih našli milijone, medtem ko je bil njegov finančni imperij vreden okoli milijarde evrov. Levica ga je podprla. Hamas je prevzel Gazo in iz nje naredil fanatično vojaško utrdbo, ki je uničenje Izraela celo dala v ustavo.

Levica Hamas podpira še danes. Ko je Hamas napadel 7. oktobra z namenom pobiti čim več Izraelcev in zaustaviti Abrahamski sporazum, je velik del Palestincev užival v pošastnih smrtih izraelskih civilistov. Levica je zagnala proteste proti Izraelu še pred napadom na Gazo.

Hamas je prevzel Gazo in iz nje naredil fanatično vojaško utrdbo, ki je uničenje Izraela celo dala v ustavo.

Prej kot se bodo Palestinci zavedali, da jih levica izrablja za svoje interese, bolj se bodo lahko pogajali za svojo lastno državo. Kajti takrat bodo ugotovili, da so živeli v zablodi namišljenega zavezništva: z arabskimi nacionalisti, ki Palestince izrabijo vedno, ko se v okoliških državah pojavijo notranje težave; z islamisti, ki jih izrabljajo za dosego cilja izgradnje kalifata; z zahodno levico, ki jih izrablja za rušenje zahodnega liberalnega kapitalizma; z ZN, kjer njeni predstavniki zaslužijo milijone s političnimi funkcijami; z lastnimi voditelji, ki jim denar in moč dišita bolj kot lastno ljudstvo. Šele takrat, ko se bodo zavedali naštetega, se bo začela normalizacija. In šele takrat bodo pogajanja z Izraelom dobila smisel in požela uspeh.