Priročnik, ki ga je souredila Nika Kovač, razkriva, kako Inštitut 8. marec vodi kampanje

Vir: Facebook / montaža Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Na omrežju X je zaokrožila analiza priročnika mednarodne mreže D-Hub, ki jo kot izvršna direktorica vodi tudi direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Dokument, o katerem smo podrobno poročali že pred dnevi, je resničen in javno dostopen. Avtorji v njem odkrito priznajo, da niso nevtralni. Ob dveh letošnjih referendumih je mogoče v praksi opazovati, kako njegove zamisli delujejo v Sloveniji.

Prebrali smo analizo in izvirni priročnik, na katerega se sklicuje. Zgodba o njem je bolj zapletena, kot jo prikazuje objava, ki je že postala magnet za številne oglede ter tudi komentarje pro et contra.

Uporabnik omrežja X z imenom Slovenc je zapisal, da je na podlagi desetih priročnikov mreže D-Hub analiziral »manipulativne tehnike«, s katerimi Nika Kovač mobilizira volivce. Analiza na spletni strani Psihologija mobilizacije volivcev ni podpisana, nastala je s pomočjo umetne inteligence in bralce vabi k donacijam. Podrobno obravnava 62 strani dolg osnutek desetega zvezka zbirke Anti-Authoritarian Toolkit z naslovom The Democratic Playbook, druge zvezke le primerja. Priročnik ni osebno delo Nike Kovač, temveč publikacija mreže Democracy Hub (D-Hub), v kateri je izvršna direktorica in ena od štirih urednikov izbora.

D-Hubu sopredsedujeta Ricken Patel, ustanovitelj spletnega gibanja Avaaz, in Salil Shetty, nekdanji generalni sekretar Amnesty International. Zbirka je brezplačna in namenjena strankam, gibanjem in nevladnim organizacijam. Avtorji v uvodu zapišejo stavek, ki je za tovrstne dokumente nenavaden, saj se organizacije, ki se ukvarjajo z volitvami, praviloma predstavljajo kot nestrankarske.

Kaj je D-Hub in kakšno vlogo ima v njem Nika Kovač

  • D-Hub (Democracy Hub) je mednarodna mreža aktivistov, političnih strank, gibanj in nevladnih organizacij, ki se po lastnem opisu bori proti »avtoritarnemu populizmu«.
  • Pravno deluje kot projekt ameriškega sklada New Venture Fund, financirajo ga zasebne fundacije.
  • Nika Kovač je po navedbah analize od leta 2024 izvršna direktorica D-Huba, hkrati vodi Inštitut 8. marec, ki ga je soustanovila leta 2016.
  • Deseti zvezek zbirke The Democratic Playbook je Kovač souredila in zanj napisala uvod.

Široki »mi«, ozki »oni« in brokoli, skrit v rižu

Osrednji pojem priročnika je »demokratični populizem«, ki sloni na devetih potezah, od vključujoče pripovedi in prevlade na spletu do razkrivanja izdaje in obračanja represije proti tistemu, ki jo izvaja. Priročnik svetuje, naj organizatorji »ljudstvo« opredelijo široko, kot delavce, starše in sosede, nasprotnika ozko, kot peščico oligarhov. Demokratom očita suhoparno preverjanje dejstev in ugotavlja, da jeza in strah prebijeta ravnodušnost. Pri razkrivanju nasprotnika priporoča en sam močan simbol izdaje, podobo, ki je ljudje ne morejo več pozabiti.

Vir: actionnetwork.org / montaža Domovina

Najzgovornejša je prispodoba o brokoliju v rižu. Politično sporočilo naj se skrije v vsebino, ki jo ljudje že radi spremljajo, od športa do zabave, da ne deluje kot oglas. Širijo naj ga zaupanja vredni glasniki in vplivneži, ki jim organizatorji vnaprej pripravijo iztočnice in gradiva. Sledita vztrajno ponavljanje in vnaprejšnje uokvirjanje, pri katerem privržencem pojasnijo, kaj bo nasprotnik storil, še preden to stori. O tem, kako je Nika Kovač v kampanjo proti vladi poslala vplivneže, smo na Domovini že poročali.

Inštitut 8. marec kot vzor za kampanje po svetu

Slovenija v zbirki nastopa kot zgodba o uspehu. Tretji zvezek opisuje, kako je Inštitut 8. marec pred volitvami leta 2022 izbral enajst po njegovi oceni najbolj problematičnih zakonov vlade Janeza Janše, predsednika Slovenske demokratske stranke (SDS), pripravil zakon za njihovo odpravo in od strank zahteval zavezo, da ga podprejo. Spletna izdaja zvezka to opisuje kot delovanje brez neposredne strankarske podpore. Analiza opozarja na mesto, po katerem naj bi inštitut vodil kampanjo tudi za stranke, ki so zavezo podpisale. Ista zbirka priporoča potrojitev glasov, pri kateri vsak podpornik na volišče pripelje tri znance.

Volilna udeležba se je med letoma 2018 in 2022 zvišala z 52,64 na 70,97 odstotka. Priročnik skok pripisuje kampanji, dokaza za to ne ponudi. Raziskave logiki priročnika sicer pritrjujejo: pregled 49 terenskih poskusov politologov Joshue Kalle in Davida Broockmana je pokazal, da je učinek prepričevanja na splošnih volitvah v ZDA blizu ničle, poskusi Alana Gerberja in sodelavcev, da družbeni pritisk udeležbo opazno zviša.

Psihologinja Lynn Hasher je s sodelavcema že leta 1977 opisala, da se ponovljena trditev zdi verjetnejša od nove, tudi kadar ni resnična. Takšni prijemi niso izum Nike Kovač; uporabljajo jih kampanje vseh političnih barv. Posebnost je drugje: tu jih uporablja organizacija, ki se predstavlja kot glas civilne družbe.

Kdo odloča, kdo je »avtoritarec«, in kdo vse to plača

Priročnik po navedbah analize med »avtoritarce« uvršča ameriškega predsednika Donalda Trumpa, madžarskega politika Viktorja Orbána, argentinskega predsednika Javierja Mileia, stranko Alternativa za Nemčijo (AfD) in Janševo vlado iz let 2020 do 2022, merila pa postavljajo avtorji sami. D-Hub po podatkih spletišča InfluenceWatch od sklada Open Society Foundations, ki ga je ustanovil George Soros, prejema devet milijonov dolarjev v treh letih, Fordova fundacija mu je odobrila še 450.000 dolarjev. Priročnik financerjev ne navaja.

Odprto ostaja tudi vprašanje označevanja. Uredba (EU) 2024/900 o preglednosti političnega oglaševanja zahteva jasno oznako in razkritje naročnika, osebnih političnih mnenj ne zajema. Vplivnež, ki objavlja po vnaprej pripravljenih iztočnicah, tako za gledalca ostaja zasebna oseba, čeprav je del usklajene kampanje. Prav to je bistvo prispodobe o brokoliju: sporočilo naj ne bo prepoznano kot politika.

Vir: Posnetek zaslona / YT

Tudi financiranje Inštituta 8. marec že leta odpira vprašanja. Podmladek SDS ga je prijavil, ker je od berlinske fundacije Guerrilla Foundation prejel 30.000 evrov, ki jih je ta v poročilu povezala z referendumom o vodah. Računsko sodišče kršitve ni ugotovilo, ker je denar prispel po referendumu. Novinar Peter Jančič je razkril, da je inštitut v volilnem letu 2022 porabil skoraj pol milijona evrov, izvor denarja pa javnosti ni bil znan.

Koalicija in stranka Resni.ca sta 10. novembra vložili novelo zakona o volilni in referendumski kampanji, po kateri kampanj ne bi smele organizirati pravne osebe, ki so v zadnjih petih letih prejele denar iz tujine. Predlagatelj, poslanec SDS Zvonko Černač, govori o zaščiti integritete volitev. Nika Kovač odgovarja, da inštitut kampanj nikoli ni financiral iz tujine, in predlog primerja s praksami avtoritarnih držav.

»Politična policija«: oznaka, s katero je Inštitut 8. marec zmagal

Pred referendumom 11. oktobra o noveli zakona o parlamentarni preiskavi je inštitut z drugimi nevladnimi organizacijami vodil pobudo »proti politični policiji«. Koalicija mu je očitala zlorabo izraza, saj je preiskava po njeni razlagi namenjena politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij.

Nekdanji generalni direktor davčne uprave Ivan Simič je inštitut na omrežju X pozval, naj navede določbo zakona o »politični policiji«, in dodal, da ga je kot pričo zaslišala preiskovalna komisija v času levosredinske vlade, ki je po njegovih besedah brez razloga pregledovala transakcijski račun njegovega podjetja. Takšne določbe ni, šlo je za kampanjsko oznako. Ta je delovala: novela je padla, predsednik Gibanja Svoboda Robert Golob se je za izid zahvalil tudi nevladnim organizacijam.

»Zakon za bogate«: kaj 8. marec zamolči o interventnem zakonu

Pred referendumom 6. decembra se vzorec ponavlja. Inštitut zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije imenuje »zakon za bogate« in trdi, da bo izpraznil pokojninsko in zdravstveno blagajno. Oznaka ima izhodišče v razvojni kapici, ki osnovo za prispevke omeji na 7.500 evrov bruto mesečno in razbremeni prejemnike višjih plač. Zamolči vse drugo, kar navaja ministrstvo za finance, od nižjega davka na dodano vrednost (DDV) na osnovna živila do polne pokojnine za upokojence, ki delajo, in ugodnejše ureditve za samostojne podjetnike. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) je inštitutu očitala zavajanje.

Godec proti Inštitutu 8. marec: kdo je kriv za dražji prispevek

Ko je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) predlagal izredno zvišanje obveznega zdravstvenega prispevka z 39,36 na 48,60 evra mesečno, je inštitut na omrežju X vprašal, kaj se zgodi, ko vlada naredi luknje v proračunih, in odgovoril: »Plačamo jih mi.« Vodja poslancev SDS Jelka Godec je odgovorila z besedama »Ej, lažnivke« in zapisala, da je dvig posledica preoblikovanja dopolnilnega zavarovanja v obvezni prispevek, ki ga je sprejela Golobova vlada »z vašo ulično podporo«.

Gradivo ZZZS, ki ga je Godčeva priložila, ji v bistvenem pritrjuje. Zavod izredni dvig izrecno utemeljuje z denarjem, ki je izpadel z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja. Ker obvezno zavarovanje od leta 2024 v celoti krije storitve in zdravila, ki jih je prej delno plačevalo dopolnilno, primanjkljaj iz tega naslova za letos ocenjuje na 169,3 milijona evrov, za leto 2027 na 187,9 milijona. Tega inštitut v uvodnem zapisu ne omenja. Povsem brez podlage njegov očitek vseeno ni, saj je sedanja vlada z rebalansom znižala tudi proračunski transfer zdravstveni blagajni.

Vabila medijev, na katera Inštitut 8. marec po navedbah ne odgovarja

Novinar in voditelj Planet TV Luka Svetina je ob soočenju predsednika državnega sveta Marka Lotriča in predsednika sindikata Pergam Jakoba Počivavška o razvojnem zakonu zapisal, da inštitut na povabila redakcije ni nikoli odgovoril. Ko so predstavnice presenetili na terenu, naj bi novinarje označile za »luštkane« in prepovedale nadaljnja vprašanja. Odziva inštituta nismo zasledili.

Odgovorni urednik informativnega programa Planet TV je Uroš Urbanija, nekdanji direktor urada vlade za komuniciranje v Janševi vladi. V nekaterih drugih medijih so predstavniki inštituta pogosti gostje. Nika Kovač je med drugim nastopala v Odmevih Televizije Slovenija in v podkastu POP TV, Gregor Volk iz inštituta je pred oktobrskim referendumom sodeloval v soočenju na nacionalni televiziji. Z nastopi na POP TV, Kanalu A in Televiziji Slovenija se inštitut rad pohvali tudi na družbenih omrežjih. Medije si torej izbira. Organizacija, ki od oblasti zahteva odgovornost, se vprašanjem dela medijev kljub temu izogiba.

Izbrani nasprotniki

Če pogledamo, proti komu so bile uperjene kampanje Inštituta 8. marec, je slika jasna. Referendum o vodah leta 2021, zakon proti enajstim ukrepom leta 2022, kampanja proti »politični policiji« in zdaj proti »zakonu za bogate«: vse so merile na vlade Janeza Janše. Golobova vlada je Niki Kovač leta 2023 zaupala vodenje strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora, kritika te vlade je ostala blaga in brez referendumov. Inštitut 8. marec je po pravni obliki nevladna organizacija, po načinu delovanja politični akter z izbranim nasprotnikom, ki uporablja preizkušene prijeme mednarodne mreže, kakršna je D-Hub.

Pristranskost je seveda pravica inštituta, priročnik D-Huba jo celo odkrito prizna. Vprašanje je drugje: v načinu in taktiki, s katero jo izvaja, in v tem, na koga vselej meri. Kampanje inštituta niso spontan odziv zaskrbljenih državljanov, temveč premišljeno zasnovane akcije po preizkušenem receptu: od izbire nasprotnika in nosilne oznake do vplivnežev, ki sporočilo prenesejo med ljudi. Težava nastane, ko se organizacija, ki deluje kot kampanjski stroj ene politične strani, javnosti predstavlja kot nestrankarski glas ljudi, ko izvor denarja ostaja v senci in ko na vprašanja odgovarja le naklonjenim medijem. Za vsakogar, ki vodi politične kampanje, mora veljati enaka mera preglednosti kot za stranke.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike