Hiperprodukcija kulture za naveličano občinstvo

Ob slovenskem kulturnem prazniku je Statistični urad republike Slovenije objavil nekaj zanimivih podatkov: v gledališčih, koncertnih dvoranah, kulturnih domovih in muzejih so v letu 2015 zabeležili 26.200 prireditev, založbe pa so izdale kar 5411 knjig in brošur. Za obiskovalce je bilo pripravljenih 3.502 razstav. Filmski delavci so ustvarili 22 celovečernih filmov.

Za tem zunanjim bliščem pa se skrivajo tudi številne anomalije: ena največjih je, da država, ki svojo sedanjost in prihodnost gradi na posameznikih iz sveta kulture, nima nobenega interesa, da bi, denimo, ohranila Plečnikovo kulturno dediščino.

Zanimiv, če že ne šokanten, je tudi podatek, da je samozaposlenih v kulturi okoli 2.300, kar je ogromna številka! Med njimi najdemo kustose, arhitekte, vizualne umetnike, igralce, pesnike, kiparje, performerje, cirkuške artiste, iluzioniste, kaskaderje, klovne, lajnarje, pantomimike, pravljičarje, oblikovalce tekstilij in še in še.

Ne smemo pozabiti še na 497 različnih kulturnih društev, ki za svoja delovanja prav tako dobivajo sredstva ali od države ali od občine. Pa na več sto knjižnic, muzejev, različnih javnih zavodov, arhivov, agencij in skladov.

Na internetni strani Ministrstva za kulturo najdemo še okoli 200 prejemnikov republiške priznavalnine (kaj je že to?), na 184 straneh so našteti mediji od najbolj lokalnih do vrhunskih, da ne omenjam registrov nepremične in nesnovne kulturne dediščine.

Vse našteto- pa sem verjetno še kaj pozabila- stane. Veliko stane.  Glede na to, da država namenja kulturi borih 0,8 odstotka BDP, se zdi, da mora imeti tisti, ki poskuša zadovoljiti vse apetite, ki pristavljajo svoje lončke, dobre živce in precej diplomacije, da se komu preveč ne zameri.

Ponudba kulture večja od povpraševanja

Da je v slovenski kulturni srenji več trnja, kot cvetja pa je v zadnjem intervjuju pred Slovenskim kulturnim praznikom nakazal minister Tone Peršak, ko je dejal, da se je slovenski kulturni sistem spremenil v - socialni sistem. Pa še prav ima!

Kulturna ponudba je za komaj dvomiljonski narod več kot zelo obilna. Tistih, ki čutijo v sebi klic po ustvarjanju kulturnih vsebin in dobrin, je celo vsak dan več. Žal pa je ''odjemalcev'' vsak dan manj. Najpogostejše čtivo, ki ga v hitenju 21. stoletja utegnejo prebrati, je 140 znakov na twiterju. Ali sms sporočilo. Kaj več je že hud napor, ki mu je redkokdo kos.

Časi, ko so bili tudi v kraju, kjer živim, kulturni dogodki več kot odlično obiskani, so že zdavnaj postali del preteklosti. Danes na literarni večer pride komaj kdo. V avditoriju se znajdejo le tisti posamezniki, ki obiskovanje takšnih prireditev čutijo kot dolžnost, svoje poslanstvo, ki se mu ne smejo izneveriti.

Pogosto se zdi, kot da nihče več ne ustvarja za večnost, kot so to nekoč počeli Tolstoj, Dostojevski ali Molliere. Pišejo se uspešnice, ki sicer odsevajo čas, v katerem so bile napisane, žal pa se prepogosto zgodi, da ''jutri'' nanje pozabi, kot da jih nikoli ni bilo. Prešernovih nagrad, ki bi umetnike zapisale v večnost, je deležen le malokdo.

''Država je vredna toliko, kot so vredni njeni samozaposleni v kulturi,''je na Facebooku zapisala Glorjana Veber. Mislim, da se je zmotila. Vse bi bilo drugače, če bi imeli državo, v kateri bi bili lahko tisti, ki bi želeli ustvarjati, dobro plačani in priljubljeni. Ne pa, da – prosto po ministru za kulturo, prej ali slej postanejo socialni primeri na plečih države in državljanov.

A kulture nam zmanjka za ...

Glede na slovensko kulturno hiper produkcijo bi morali biti kulturno najbolj nahranjen narod na svetu! Pa niti približno ni tako. Zgodi se celo to, da nam zmanjka kulture za najpomembnejše: za srčno kulturo!

Umetniki bi že zdavnaj morali strniti svoje vrste in začeti ''podajati'' umetnost na nov, predvsem pa drugačen način! Če jih bo publika – presita vsega - še naprej tako vztrajno ignorirala, bodo na koncu dejansko le sami sebi namen.

Ko smo pred leti obiskali Belgijo, sem bila presenečena, ker tam kulture ''na slovenski način'' sploh ne poznajo. Ko sem gostiteljici povedala, da imamo več kot 2.000 ''samozaposlenih'' v kulturi, ki jim država plačuje prispevke, ni mogla verjeti. ''Saj se šališ!'' je večkrat ponovila.

Beremo veliko, a bolj malo slovenskih avtorjev. Slikarji se pritožujejo, da komaj kaj prodajo. Na kino predstave že dolgo ne hodimo več, v gledališče se nam ne ljubi, literarni večeri se nam zdijo brez zveze.

Kljub vsemu zna biti kultura tudi zabavna, ker nas razgalja. Če bi danes med mimoidočimi na ulici naredili anketo, kateri pesnik oziroma pisatelj jim je najljubši, bi verjetno odgovorili: France Prešeren in Ivan Cankar. Preprosto zato, ker sta edina, ki sta večini ostala v spominu še iz šolskih klopi.