Interpelacija zoper Loredana: Usluga ministru ali priložnost, ki je pač ne vržeš stran

SDS je po napovedi interpelacije proti ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu z začetka tedna le to včeraj tudi dejansko vložila. Minister ima zdaj mesec dni časa, da nanjo odgovori. V SDS pa niso edini, ki menijo, da je čas za Loredanov odhod – k temu ga poziva tudi vodja strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj, pa Glas ljudstva, neuradno naj bi o tem že razmišljali tudi že nekateri znotraj koalicije, po nekaterih namigovanjih celo sam premier.

Je torej SDS ministru z interpelacijo naredila uslugo in ga morda sploh ne želi zrušiti? Ali pa bomo morda priča prvi uspešni interpelaciji po dolgih letih. Precej verjetno, nič od tega. Vprašanje je tudi, koliko poteza koristi sami SDS.

Razlogov za interpelacijo ne manjka. Povzeli so jih v dvanajstih točkah, med katerimi lahko najdemo zelo raznolike vzroke. Že dobro leto minister smelo napoveduje časovnice in se nato ne drži prav nobene. Tako še vedno nimamo nobenega zakona težko pričakovane zdravstvene reforme, ki naj bi bila ključni projekt te vlade. Edini predlog, ki že ima resne obrise, zakon o ZZZS, pa je le bleda senca prvotnih napovedi, predvsem namenjena kadrovanju v tem največjem javnem bazenu denarja.

Tudi na zdravstvenem področju je minister odsotnost reform nadomeščal z intenzivnim kadrovanjem po javnih zdravstvenih zavodih. Spektakularno je spodletel poskus krajšanja čakalnih vrst, ki ga je minister označil za uspeh. Drži, da so mnogi, predvsem enostavnejši posegi, na račun 137 milijonov, ki jih je za ta namen porabila država, bili opravljeni in so mnogi bolniki zdaj na boljšem. Ampak do odprave zaostankov ni prišlo na najbolj ključnih področjih, ki so za bolnike tudi večinoma bolj ogrožajoča. Za odpravo teh čakalnih vrst bi bil potreben bolj premišljen pristop, kot so ga uporabili vladajoči, zato je rezultat tudi temu primeren.

Tudi na zdravstvenem področju je minister odsotnost reform nadomeščal z intenzivnim kadrovanjem po javnih zdravstvenih zavodih.

Problemi se vrstijo tudi na področju korupcije v zdravstvu, pa ravnanja z zdravstvenimi delavci, vzpostavljanje satelitskih urgentnih centrov in neprimerna komunikacija med ministrom in zdravniki. Nenazadnje je svojevrstno nezaupnico ministru že pred časom izrekel premier Golob, ko je zdravstveno reformo prevzel na svoja pleča.

Skoraj vsaka posamezna točka interpelacije je sama po sebi lahko razlog za odhod ministra in svojevrstno presenečenje je, da Danijel Bešič Loredan ni odšel z ministrstva že večkrat, denimo, ko ga je premier Robert Golob silil v opravičilo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću.

Zaradi teh in še kakšnih razlogov ministra k odstopu oz. njegovemu odpoklicu ne poziva samo opozicijska SDS, pač pa tudi Glas ljudstva in vodja strateškega sveta za zdravstvo, kirurg Erik Brecelj.

Kot kandidat za njegovo mesto se namreč ponuja denimo Dušan Keber. Danes eden najbolj glasnih protestnikov Glasa ljudstva, v preteklosti pa pradvoživka javnega zdravstvenega sistema.

In ob pogledu na seznam tistih, ki bi utegnili biti Loredanova zamenjava, se človeku hitro utrne misel, da trenutni zdravstveni minister sploh ni najslabša opcija, ki jo imamo na razpolago. Kot kandidat za njegovo mesto se namreč ponuja denimo Dušan Keber. Danes eden najbolj glasnih protestnikov Glasa ljudstva, v preteklosti pa pradvoživka javnega zdravstvenega sistema, ki je tečaje, ki so jih zdravniki nujno potrebovali, tržil prek zasebnega podjetja na infrastrukturi javnih klinik in njihovega materiala. Z njim bi na ministrstvo prišle tudi radikalno socialistične ideje Glasu ljudstva, ki bi verjetno dejansko privedle do razpada sistema in popolne privatizacije, proti kateri sicer tako glasno rohnijo.

Tudi preostali bivši ministri, ki se omenjajo kot morebitne zamenjave, so v zdravstvu prej del problema, ki je situacijo pripeljal do točke, na kateri je zdaj, kot del rešitve. Sicer pa smiselnih rešitev, četudi bi jih ministri predlagali, verjetno ne bi »požegnale« koalicijske partnerice. Treba je priznati, da niso bile vse ideje, ki jih je prinesel minister Loredan, slabe. Vendar pa kljub temu, da je podpredsednik vlade, večine med njimi ni uspel uresničiti.

Slab status quo boljši od spremembe na slabše?

Njegovo vlogo ohranjanja statusa quo, čeprav objektivno negativno, saj je zdravstvo nujno potrebno reform, lahko vidimo tudi v pozitivni luči kot branik pred spremembami še na slabše. Spremembami, kakršna je zamenjava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z novim zdravstvenim davkom ali prevzem zdravstva s strani določenih nevladnikov, ki nimajo z njim nobenih izkušenj, ali pa so do zdaj povzročali samo škodo.

Prav zato so mnogi razumeli potezo SDS kot uslugo ministru, češ da ga bodo tako ohranili na položaju in ga zaščitili pred zamenjavo iz lastnih vrst. Čeprav ne gre povsem izključiti tudi te možnosti, gre bolj verjetno za politično potezo, ki so jo enostavno morali narediti.

Danijel Bešič Loredan namreč ni katerikoli minister. Je minister na uradno ključnem področju te vlade. Dejansko je to sicer energetika, ampak pred javnostjo je to zdravstvo, saj bi radi energetske posle izpeljali kar se da v ozadju. Njegov padec bi imel tudi večjo težjo, saj je podpredsednik vlade.

Ob vseh nakopičenih težavah interpelacije ni težko braniti kot predlagatelj, hkrati pa bo morala zdaj vlada na eni strani zagovarjati delo ministra, ki bi ga intimno rada zamenjala. Tega zaradi interpelacije vsaj nekaj časa ne bo mogla narediti, saj bi to pomenilo politično zmago SDS. S stisnjenimi zobmi se bo morala koalicija postaviti v bran ministru.

Njegov padec bi imel tudi večjo težjo, saj je podpredsednik vlade.

Da to sicer ni velika ovira za njegovo zamenjavo, je pokazala že Tatjana Bobnar, ki je tudi bila deležna interpelacije. Celotna koalicija jo je tedaj na vse pretege hvalila, že čez mesec dni pa je letela.

Politična poteza, ki je ne izpustiš, a se lahko maščuje

Za praktično vsako opozicijsko stranko je interpelacija zdravstvenega ministra v trenutnih razmerah logična poteza. Ministra, ki dela napake in mu pada popularnost, napadeš, s tem izzoveš vlado, da se mu postavi v bran in zagovarja njegove napake ali pa ga zamenja. V vsakem primeru točke osvoji opozicija. Skoraj vsakem. Izjema je slovenska politična ter medijska krajina in stranka SDS. Prav njim se utegne interpelacija vendarle maščevati, saj po tem, ko se je polegel prah interpelacije vlade in je javnomnenjska podpora vladi znova v prostem padu, lahko prav takšno točko izrabijo za obuditev čustev proti Janezu Janši, ki jih sicer nujno potrebujejo za svoje delovanje.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje smiselnosti instituta interpelacije, saj ta le redko odnese ministre, četudi slabo delajo, saj koalicijska pogodba običajno koalicijo zavezuje k nepodpori interpelacij, brez večine pa je njihov neuspeh zagotovljen.

Morda bo pa prav navidezni neuspeh interpelacije prav njen uspeh – da opozicija zaščiti zdravstvo pred še večjimi plenilci, čeprav s problematičnim ministrom, in zaseje kaos v vladi in njej naklonjenih medijih, saj ne bodo vedeli, kako hkrati podpreti ministra proti SDS in se ga istočasno znebiti, s tem pa se bo njena kredibilnost samo še manjšala.