Islam kot humanistična civilizacija

Le islam ima ključ do rešitve problema.

V poplavi člankov in mnenj o islamu me je nagovorila izjava nekega francoskega intelektualca, dana za CNN kakšen dan po pariškem atentatu. Dejal je – navajam po spominu –, da moramo ostati trdni v veri, da islam ni slaba religija ter da je enkrat v Evropi že bil zmožen zgraditi humanistično civilizacijo, da moramo verjeti, da je tega zmožen tudi zdaj.

Humanistični islam, če ga tako imenujemo, smo v Evropi doživeli v času Kordovskega kalifata v 10. stoletju ter v stoletju ali dveh po njem. Razvoj znanosti, filozofije in politične misli, ki se je zgodil znotraj islama v srednjeveškem času, priča, da je bil islam zmožen podobnega srečanja vere in razuma, kot se je to zgodilo znotraj krščanstva. Vprašanje pa je, zakaj islam v tem ni vztrajal in zakaj je zadnjega pol tisočletja krščanska civilizacija dobila velik humanistični in tehnološki pospešek, islamska pa ne.

Islam je pred veliko nalogo, da se sooči sam s seboj. Kakor koli obračamo, je le globalni islam tisti, ki ima pravi ključ do rešitve problema. Ne ruske in ameriške bombe, temveč ogromna večina muslimanov je tista, ki lahko ukroti noro in smrtonosno sekto, imenovano Islamska država. Ukroti pa jo lahko z orožji srca in razuma.

Islam je pred veliko nalogo, da se sooči sam s seboj.

Razum in pobožnost v islamu

Prvi korak je, da razumu damo mesto, ki mu gre po naravnih in božjih zakonih. Pobožnost in razum se ne smeta izključevati. Če razum izključi pobožnost, se prevzame in zapre v svoj narcisoidni svet. To se dogaja z zahodnjaškim racionalizmom. Če pobožnost izključi razum, se sčasoma sfanatizira in prelevi v versko spako, tudi v verski terorizem. Benedikt XVI. je priznal, da je tudi razsvetljenstvo pripomoglo, da je danes krščanska vera dodatno razumsko prečiščena.

Islam mora ta korak storiti na njemu lasten način, vendar ga mora storiti. Sveto besedilo Koran mora spustiti skozi sito zgodovinsko-kritične metode, tako kot je to naredilo krščanstvo s Svetim pismom. Le na ta način na dolgi rok fundamentalizmu odreže noge.

Publicistka Irshad Manji, sama muslimanka, meni, da je zlati vek islama začel svoj zaton v začetku 10. stoletja, ko so šiiti razglasili ločeno vlado. Bagdadski kalifat se je na ta razkol odzval s postopnim dogmatiziranjem in vse manjšo toleranco do kritičnega in drugačnega mnenja. V tem procesu se je zgodila nekakšna odprava vrline idžtihada – ki ga ne gre zamenjati z džihadom –, tj. neodvisnega mišljenja, ki je v islamu izvorno tudi to, kar sta v krščanskem svetu interpretacija in racionalni pretres svetih tekstov.

Islam je bil v srednjeveškem času zmožen srečanja vere in razuma. Zakaj ni pri tem vztrajal?

Načelo inter-modernosti in islamska modernost

Ugledni španski teolog José Cristo Rey García Paredes opozarja, da obstaja več vrst modernosti in da imamo zahodnjaki to veliko napako, da mislimo, da smo samo mi moderni, drugi pa so toliko moderni, kolikor so nam podobni. To se dokaj jasno vidi tudi v odnosu do islamskega sveta. Kolikokrat v zadnjih letih smo islamskemu svetu, tudi z bombami, vsiljevali našo modernost? Našo liberalno demokracijo? Naše tržne zakonitosti? Naš pogled na družino?

Malo poznano in upoštevano načelo inter-modernosti pa nas uči, da lahko sočasno obstaja več oblik modernosti. Če puščavski islam deluje po mehanizmih plemenskih zvez, zakaj mu vsiljevati parlamentarno demokracijo zahodnega tipa, v kateri sta namesto plemen protagonista pač dva ideološka tabora? Če zahodna demokracija predpostavlja popolno izključitev religije iz javne sfere, zakaj to vsiljevati muslimanskim deželam, ki odnos med vero in javnimi zadevami razumejo bolj povezano?

Načelo inter-modernosti torej spodbuja, da islam razvije neko svojo obliko modernosti, neko svojo napredno kulturno in družbeno drugačnost. Pomembno je, da bo ta islamska modernost dala razumu svoje mesto ter da bo spoštovala človekove pravice, zlasti svobodo veroizpovedi.

Zahodnjaki imamo to veliko napako, da mislimo, da smo samo mi moderni, drugi pa so toliko moderni, kolikor so nam podobni.

Do islamskega humanizma le skozi islamsko teologijo

Cerkveno-zgodovinsko stoji zahodno krščanstvo na nauku o hipostatičnem zedinjenju človeške in božje narave v Kristusu. Kristus je ena oseba z dvema naravama. Ti naravi se v njem ne tepeta, temveč sta združeni. Združeni pa ne pomeni pomešani, saj vsaka ohrani svoje lastnosti. Kristus je, kot molimo vsako nedeljo, pravi Bog in pravi človek.

Vse to se nam morda zdi igra besed, teološka abstrakcija, nepotrebno kompliciranje. Toda takšno umevanje Kristusa je odločilno pripomoglo k nastanku zahodne civilizacije, tudi njenega humanizma. Govorimo o t. i. načelu teandričnosti, bogočloveškosti. Zahodna civilizacija se je dvignila, ker je vzpostavila odlično ravnovesje med božjim in človeškim, med nebeškim in zemeljskim, med duhom in materijo. To načelo pa je v zadnjih stoletjih na Zahodu zašlo v krizo, ker je človeško-zemeljsko-materialno izpodrinilo božje-nebeško-duhovno. Kriza bogočloveškosti oziroma izgon Jezusa Kristusa je lahko za Zahod usoden.

Islam teandričnega (bogočloveškega) načela ne pozna, saj seveda Jezusa, ki ga spoštuje kot preroka, nikakor ne razume kot pravega Boga in pravega človeka. Tudi prerok Mohamed je v islamskem umevanju zgolj pravi človek, čeprav Božji izbranec. Če naredimo vzporednico s krščanstvom, se nam zdi, da ima islam do humanizma precej težjo pot kot krščanstvo. Bog je v islamu premočan, človek pa prešibek. Bog je absolutni vladar, zemlja ne šteje veliko. Kako torej do humanizma, ko človek v nekem verskem sistemu nima posebne teže?

Če je islam enkrat v Evropi že bil zmožen zgraditi humanistično civilizacijo, moramo verjeti, da bo česa takega zmožen tudi zdaj – je bil mnenja intelektualec z začetka članka. Menim, da bo to možno le skozi močno muslimansko teološko refleksijo. Četudi slednja nima pripomočka bogočloveškosti, lahko gradi na pojmu Alahovega usmiljenja in njegove človekoljubnosti. Če Alah ustvari in ljubi vsakega človeka, je vsak človek neskončno dragocen.