Iz zakulisja Škofjeloškega pasijona: kako je videti, ko moči združi 1.500 prostovoljcev

Znameniti Škofjeloški pasijon je v soboto dočakal premierno uprizoritev, in sicer prvo po letu 2015 ter prvo, odkar je bil leta 2016 vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Na ulicah Škofje Loke so se pokazali sadovi večmesečnih priprav na projekt, pri katerem sodeluje približno 1.500 prostovoljcev, od tega približno 1.200 ljubiteljskih igralcev. Kako dogajanje teče v zakulisju?

Sobotne premiere so se udeležili predsednica države Nataša Pirc Musar, predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ministrica za kulturo Asta Vrečko, ljubljanski nadškof Stanislav Zore ter drugi visoki obiskovalci, med katerimi so bili tudi gostje iz pobratenega mesta Freising.

»Škofjeloški pasijon ni le predstava, ampak dokaz, kaj lahko ustvarimo z voljo in spoštovanjem naše dediščine,« je ob tem zapisal Marko Lotrič.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Andrej Tarfila (@andrejtarfila)

Režiser Marcelo Brula je bil po koncu sobotne premiere vidno zadovoljen. »Zelo sem vesel! Z veliko radostjo in hvaležnostjo do vseh, ki so danes igrali. Izkušnja je bila res lepa; vse je teklo tako, kot je moralo. Škofjeloški pasijon je zaživel kot procesija, ne pa kot posamezni prizori. To je nekaj, kar sem si zelo želel, kar sem stalno polagal na srce vsem sodelujočim: da moramo narediti eno samo procesijo, ne pa le veliko prizorov in mislim, da nam je uspelo,« je povedal za Domovino.

Marcela Brulo smo v Domovini že gostili. Tedaj nam je dejal: »Škofjeloški pasijon je zame najprej verska vsebina, potem pa kulturna. Preko tega ne morem. Njegovo sporočilo je za nas, kristjane, največji dogodek.« Celotno zgodbo Slovenca, rojenega v Argentini, si lahko preberete tukaj.

Živa vez s preteklim dihom mesta

Zanimivo je, da v Predigri Škofjeloškega pasijona lahko slišimo odlomek iz pridige iz leta 1722 avtorja kapucina p. Ferdinanda Ljubljanskega, ki so bile izrečene v Škofji Loki na veliki petek. Berejo jih škofjeloški kapucini. »Hvaležen sem jim za to darilo izročila, ki ni nostalgija, ampak živa vez s preteklim dihom mesta,« pravi Marcelo Brula.

Na letošnjih uprizoritvah so prvič v živo zazveneli tudi menueti za baročno lutnjo, priloženi Romualdovemu rokopisu Škofjeloškega pasijona – gre za edini ohranjen rokopis za baročno lutnjo na Slovenskem. Izvajani so na kopiji lutnje Andreasa Berra (1694), ki jo je izdelal Ivo Magherini, posodil pa jo je Pokrajinski muzej Ptuj Ormož.

Kako stvari potekajo v zakulisju

Pogledali smo v zakulisje tega projekta. Škofjeloški pasijon je zasnovan iz 20 prizorov, ki delujejo kot zaključene celote in se premikajo med štirimi prizorišči v starem mestnem jedru Škofje Loke. Veliko prizorov je postavljenih na prenosne odre, ki jih od prizorišča do prizorišča nosi okoli 20 nosačev.

Osrednja pasijonska baza je zelo blizu mestnega središča, v prostorih nekdanjega nunskega samostana. Igralci tja prihajajo po točno določenem razporedu. Prve igralce je v garderobi videti dve uri pred začetkom uprizoritve. Iz garderobe se nato odpravijo v masko. Nekateri tam opravijo v nekaj minutah, spet drugim to vzame precej več časa.

Igralci se po krožni poti iz prostorov nekdanjega nunskega samostana odpravijo na bližnje parkirišče, kjer je v teh dneh postavljen šotor. Tam se lahko okrepčajo in v nekoliko toplejšem okolju počakajo na poziv, naj se odpravijo na pot. Ko ga zaslišijo, se odpravijo do vstopne točke. Tam jih pričaka, kot pravijo igralci, »pasijonska policija«. Gre za zadnji pregled in preverjanje, ali so vsi igralci na mestu ter v ustrezni obutvi in ali so brez prstanov, nakita, ogrlic, očal itn.

Nato se odpravijo na pot do štirih prizorišč, na vsakem od njih pa odigrajo svoj prizor. Po koncu se po krožni poti vrnejo v nunski samostan, večje rekvizite in prenosni oder pa naložijo na traktorsko prikolico, da jih odpeljejo v skladišče.

[gallery_media_slugs=Škofjeloški-pasijon-2.jpeg,Škofjeloški-pasijon-3.jpeg,Škofjeloški-pasijon-4.jpeg,Škofjeloški-pasijon-5.jpeg,Škofjeloški-pasijon-6.jpeg,Škofjeloški-pasijon-7.jpeg,Škofjeloški-pasijon-8.jpeg]

Zgodba o zgodovini odrešenja

Jure Jerovšek je eden izmed igralcev, ki igrajo Jezusa. Vprašali smo ga, kako doživlja svojo vlogo. Čeprav na odru le stoji in ne spregovori, je vendarle ključna oseba. »Na začetku sem si rekel, češ, saj samo stojim. Na vajah tudi nisem dobil veliko navodil. Ko pa se je na odru začelo zares, ko sem dobil masko in ko je ljudstvo pod odrom začelo kričati 'križaj ga', sem začutil svojo vlogo. Milost je, da sem bil izbran za to vlogo.«

Pred začetkom Škofjeloškega pasijona so organizirali duhovne priprave za vse igralce, ki nastopajo v vlogi Jezusa, Marije, apostolov in angelov. Sicer pa se je pripravljal tudi osebno. »Molil sem rožni venec z namenom, da bi Pasijon uspel in da bi čim boljše odigral Jezusa. Molil sem skrivnost 'ki je s trnjem kronan bil', ker imam trnje na glavi, in skrivnost 'ki je križan bil'.«

Kako pa so videti tehnične priprave pred nastopom? »V garderobo in masko pridem eno uro in pol pred drugimi igralci iz našega prizora. Potem dobim lasuljo, brado, rane. Maskerke so super, tako da me komaj kdo sploh prepozna. Tudi maska naredi, da se še bolj vživiš v vlogo, in mislim, da je to pri moji vlogi bistveno.«

Jure Ravnikar igra poveljnika enote, ki varuje Pilata. »Osebno ga varujem na odru, drugi vojaki pa so pod njim in množici preprečujejo, da bi ušla izpod nadzora.«

O svojem sodelovanju pri tem projektu je povedal: »Da lahko sodelujem na Škofjeloškem pasijonu, mi veliko pomeni predvsem z verskega vidika. To je zgodba o zgodovini odrešenja, o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Privilegij je, da sem lahko del take zgodbe in take ekipe – od režiserja do vseh drugih, ki sodelujejo. V veselje mi je sodelovati z njimi!«