Vsa dekleta bi bila rada angeli

Intervju: Marcelo Brula, nedelja, 5. 3. 2026, ob 21.55 na TVS 1

V tokratni oddaji Intervju bo gost režiser Škofjeloškega pasijona Marcelo Brula, izjemna osebnost slovenske skupnosti v Argentini. Brula, sin slovenskih političnih emigrantov, bo v pogovoru spregovoril o svoji življenjski poti, o globoki povezanosti s slovensko identiteto, o svojem umetniškem delu in o osebnih izkušnjah, ki so ga zaznamovale tako v Argentini kot po prihodu v Slovenijo.

Pasijon kot duhovna predstava, ne spektakel

Poseben del pogovora bo namenjen Škofjeloškemu pasijonu, pri katerem je Marcelo Brula prevzel eno najodgovornejših nalog – režijo največje slovenske pasijonske uprizoritve, ki je hkrati tudi najstarejša. Nastala je na podlagi najstarejše v celoti ohranjene režijske knjige avtorja patra Romualda, slovenskega rojaka iz Štandreža pri Gorici.

Ob tem bo poudaril, da mu je bilo v veliko čast, da je bil izbran za režiserja tako pomembnega projekta. Hkrati pa bo opozoril, da je pri takšni uprizoritvi bistveno nekaj več kot le organizacijska ali umetniška dovršenost. Kot pravi sam, je treba »točno premisliti, da se pove pravo sporočilo pasijona«, saj ta ne sme postati le velik javni dogodek ali privlačen spektakel, temveč mora ostati predvsem »prava duhovna predstava«, ki človeku pomaga pri vstopanju v velikonočni čas.

Kot pravi, je treba »točno premisliti, da se pove pravo sporočilo pasijona«, saj ta ne sme postati le velik javni dogodek ali privlačen spektakel, temveč mora ostati predvsem »prava duhovna predstava«, ki človeku pomaga pri vstopanju v velikonočni čas.

Pod njegovim vodstvom se letos odvija doslej najbolj množična uprizoritev pasijona doslej, po mnenju mnogih pa je aktualna izvedba tudi najbolj dovršena. Gledalci so pretreseni in ob koncu pasijona povabljeni, da skupaj sklenejo dogajanje. V oddaji bo Brula spregovoril tudi o pripravah, delu z nastopajočimi in o posebnem odnosu, ki se med sodelujočimi vzpostavi ob tako zahtevnem projektu.

Z nasmehom bo razkril tudi zanimivo podrobnost iz avdicij: če bi kdo pričakoval, da je največja želja mladih nastopajočih igrati Jezusa ali katerega izmed apostolov, se je izkazalo drugače. Kot pravi, je »največja želja biti angel«, saj je ogromno deklet prišlo prav na avdicijo za to vlogo.

Kot pravi, je »največja želja biti angel«, saj je ogromno deklet prišlo prav na avdicijo za to vlogo.

Pasijonsko sporočilo in resničnost današnjega časa

Pomemben del intervjuja bo namenjen tudi vsebini pasijonske zgodbe in njeni trajni aktualnosti. Brula bo ob razlagi Pilatove drže opozoril, da je ta »zaslutil, da bo izgubil oblast«, zato je »šel rajši v krivico in je šel rajši v laž« ter pristal na to, »da nekoga ubijejo, čeprav je vedel, da to ni prav«. Prav zato si je tudi umil roke. Po Brulovem mnenju to ni le opis dogodka iz davne zgodovine, ampak stvarnost, ki jo zlahka prepoznamo tudi v sodobnem svetu, kjer ljudje zaradi moči, položaja ali koristi pogosto pristajajo na laž in krivico, čeprav vedo, da ravnajo narobe.

S tem pasijon po njegovem ni le verska ali kulturna dediščina, ampak tudi močno ogledalo človekove vesti. Prav zato je zanj ključno, da uprizoritev ne ostane na ravni zunanjega vtisa, temveč gledalca resnično nagovori in ga povabi k osebnemu premisleku.

 Pasijon ni le verska ali kulturna dediščina, ampak tudi močno ogledalo človekove vesti.

Iz Argentine v Slovenijo

Marcelo Brula bo v pogovoru predstavil tudi svojo osebno in družinsko zgodbo. Rodil se je slovenskim političnim emigrantom v Argentini, kjer je odraščal v močno povezani slovenski skupnosti, ki je skrbno ohranjala slovenski jezik, vero in narodno zavest. Prav v tem okolju se je oblikoval njegov odnos do domovine, kulture in skupnosti, ki ga spremlja še danes. Bil je avtor najuspešnejših dramskih uprizoritev v slovenski skupnosti pod južnim križem.

Po dolgih letih življenja v Argentini se je po epidemiji in zaradi vse bolj negotove varnostne situacije skupaj z družino odločil za prihod v Slovenijo. Odločitev ni bila lahka, saj je tam pustil del družine, prijateljev in svet, v katerem je živel in ustvarjal. Kljub temu se je v Sloveniji hitro vključil v družbeno življenje in tudi tukaj nadaljeval svojo ustvarjalno pot. Pogovor bo tako razkril tudi, kako človek, ki prihaja iz izseljenske skupnosti, doživlja domovino svojih prednikov, ko ta postane njegov dejanski življenjski prostor.

Pogovor bo tako razkril, kako človek, ki prihaja iz izseljenske skupnosti, doživlja domovino svojih prednikov, ko ta postane njegov dejanski življenjski prostor.

Tudi grenke izkušnje vključevanja

V oddaji ne bo manjkalo niti bolj osebnih in bolečih tem. Marcelo Brula bo spregovoril o izkušnji vključevanja v novo okolje ter ob tem izpostavil tudi grenak kontrast med svojo otroško izkušnjo v Argentini in izkušnjo svojih otrok v Sloveniji. Povedal bo, da je bil sam kot otrok, ko je brez znanja španščine prišel v argentinsko šolo, deležen lepega sprejema in razumevanja. Učitelji so ga, tako kot druge otroke, sprejeli z naklonjenostjo in mu pomagali pri vključevanju.

Popolnoma drugače pa so po njegovih besedah doživljali šolanje njegovi otroci v Sloveniji. Kljub temu da govorijo slovensko in so močno navezani na slovenski jezik ter kulturo, so bili pri nekaterih učiteljih deležni tudi nerazumevanja in šikaniranja. Ta izkušnja je bila za družino še posebej boleča, saj so v Slovenijo prišli z željo po pripadnosti, sprejetosti in iskrenem vključevanju v okolje, ki ga doživljajo kot svojega.

Ob tem bo Brula spregovoril tudi o odnosu do jezika, kulture in vključevanja. Prepričan je, da Slovenci premalo cenimo svoj jezik in svojo narodno identiteto. Opozarja, da spoštovanje drugih ne pomeni odpovedi sebi, temveč mora iti z roko v roki z jasnim zavedanjem lastnih korenin, vrednot in kulturnega prostora.

Spoštovanje drugih ne pomeni odpovedi sebi, temveč mora iti z roko v roki z jasnim zavedanjem lastnih korenin, vrednot in kulturnega prostora.

Soočenje s travmatično preteklostjo in poziv k enotnosti

V sklepnem delu oddaje bo Marcelo Brula spregovoril tudi o globoki travmatični izkušnji svoje družine. Poudaril bo, da je njegovo delo na neki način tudi odgovor in soočenje s preteklostjo, ki je zaznamovala njegove starše. Posebej bo spomnil na svojega očeta, ki je po vojni kot ujetnik dvakrat ušel iz komunističnih morišč. Ob tem bo izrazil upanje, da bo resnica o dogajanju med vojno in po njej dokončno prišla na dan ter da bo slovenska družba zmogla dovolj poštenosti in zrelosti za soočenje z lastno zgodovino.

Ob koncu pogovora bo opozoril še na nesmiselne in škodljive delitve med Slovenci. Po njegovem prepričanju bi morali znati pri ključnih vprašanjih za narod in državo sodelovati, se povezovati in držati skupaj. Prav v tem vidi enega temeljnih pogojev za prihodnost Slovenije — v resnici, medsebojnem spoštovanju, zavesti o lastnih koreninah in skupnem prizadevanju za skupno dobro.