Marcelo Brula: Zame kot kristjana Škofjeloški pasijon ni samo kulturna predstava

Intervju: Marcelo Brula, režiser Škofjeloškega pasijona 2026

Argentina mi je dala odprtost in nezadržanost, vsi smo veseli in pozitivni. – V Argentini je biti Slovenec sinonim za to, da si pošten in delaven. – Hudo mi je, da se slovenski jezik ne spoštuje tako, kot bi ga bilo treba spoštovati. – Lepo je, da vas čuti, da je prizor njihov, in da skušajo narediti vse, da poiščejo ljudi, primerne za vloge. – Paziti moram na sporočilo, da se brez dvoma ve, da je Jezus vse nas prišel odrešit s smrtjo. – Večkrat sem že rekel, da bi moral biti celoten slovenski narod ponosen na Škofjeloški pasijon.

Kako ste preživeli božično-novoletne praznike? Ste si odpočili in vzeli čas za svoje domače?

Božično-novoletni prazniki so zame družinski, tako da sem si seveda vzel čas zanje. V Argentini je bilo malo drugače, saj se je v tem času tam zaključilo šolsko leto in začelo poletje. Na sveti večer gremo vedno k maši, potem pa se do polnoči družimo z družino in prijatelji, skupaj večerjamo, se veselimo, pojemo, nazdravimo. Na božič gremo spet k maši, potem pa se na kosilu spet dobi ista družba kot na sveti večer, pa tudi na silvestrovo.

Rojeni ste bili v Argentini, tam ste odraščali in živeli do leta 2021. Kako vas je Argentina zaznamovala?

V Argentini sem živel 48 let. Ta država mi je dala veliko, predvsem svobodo izražanja; svobodo, da se lahko vsak uči in dela, kar želi; sproščenost, južnoameriško objemanje, poljubljanje; druženje razširjene družine – to smo obdržali in to radi ohranjamo. Argentina mi je dala odprtost in nezadržanost, vsi smo veseli in pozitivni. Naučila nas je tudi, da se znamo prilagoditi vsaki stvari. Vedno moraš imeti več načrtov. To je nekaj, kar imajo vsi, ki so rojeni v Argentini – da se v trenutku in brez pritoževanja prilagodiš situaciji.

V Argentini ste bili zelo dejavni na več področjih. Katerih?

Slovenci, rojeni v Argentini, poleg argentinske obiskujemo tudi slovensko šolo. Že kot otrok ob sobotah nisem bil prost, saj sem hodil tja – najprej v osnovno šolo, potem pa še na srednješolski tečaj. Vedno sodeluješ tako v argentinski kot v slovenski skupnosti. V slednji sem kot otrok sodeloval pri igrah, otroškem zboru, ministrantih. Pri 14 letih sem začel poučevati petje. Tako se je začel moj pedagoški del življenja, ki je neprenehoma trajal do selitve v Slovenijo, z izjemo šestih mesecev, ko sva se z ženo Marto poročila.

Sicer pa sem pel v argentinskem profesionalnem zboru in hkrati v slovenskih zborih, poleg tega pa študiral na fakulteti in nastopal v gledaliških igrah. Učil sem solopetje in ekonomijo. Študiral sem tudi modno oblikovanje, kar imam po mami, ki je bila šivilja. S tem sem se naučil delati kostume za igre, ki sem jih režiral. Bil sem podravnatelj in kasneje ravnatelj OŠ Antona Martina Slomška ter šolski referent za vse šole v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija. Pel sem v slovenskem zboru v Slomškovem domu, zboru Gallus, Mešanem pevskem zboru San Justo. Žena je ustanovila Ex Corde, mešani pevski zbor Slomškovega doma, pri katerem sem tudi pel. Pri teh zborih sem učil vokalno tehniko.

Prvi muzikal, ki sem ga režiral, je bil Hvalnica družine Trapp, ki sem ga prevedel iz angleščine in je bil uspešnica. Čez dve leti sem prevedel in režiral Fantoma iz opere, potem med drugim tudi Lepotico in zver ter Ledeno kraljestvo. Martin Sušnik, argentinski glasbenik in filozof, je napisal muzikal Kerigma, ki sem ga režiral, predstavlja pa Jezusovo pot od vhoda v Jeruzalem do vstajenja. To je bila zelo močna izkušnja, saj sem predstavo na oder postavil iz nič. Želel sem postaviti tudi Škofjeloški pasijon, a sta načrte prekrižala kovid in selitev v Slovenijo. Uredil sem že besedilo pasijona, da je bilo bolj sodobno, a sem pazil, da sem ohranil število zlogov in rime. Vedno pa sem tudi delal.

Kaj je botrovalo odločitvi, da ste se z družino preselili v Slovenijo?

Želeli smo si boljše razmere za svoje otroke. Ne govorim o ekonomskih razmerah, ampak o življenjskih. V Argentini je veliko kriminala, otroci niso prosti, kot so tukaj. Želeli smo si drug način življenja. Želeli smo iti ven iz mesta. Prva izbira je bila Slovenija, ker so bili tu rojeni moji in ženini starši, tako da imava tukaj bratrance. Tukaj je bila tudi moja starejša nečakinja, ki se je že prej izselila. Rekel sem si, da če dobim v Sloveniji službo, bomo prišli, če Bog tako hoče. To se je res zgodilo in smo prišli (smeh).

V Argentini je veliko kriminala, otroci niso prosti, kot so tukaj. Želeli smo si drug način življenja. Želeli smo iti ven iz mesta. Prva izbira je bila Slovenija, ker so bili tu rojeni moji in ženini starši.

Kako se je vaše življenje po selitvi spremenilo?

Precej! To za zadnje leto ne velja, a prej sem imel ob sobotah, ki so bile v Argentini vedno zasedene, več prostega časa. Tu gredo otroci lahko sami iz hiše, v šolo, so bolj prosti. Ne skrbi nas toliko, kje hodijo. V Argentini smo vedno gledali, kam gredo, kako gredo, kdo jih bo peljal. Nimamo strahu pred tem, da bi nas kdo kje napadel ali ugrabil.

Ko ste se spomladi na enem izmed dogodkov v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona predstavili kot režiser, ste omenili, da ste ponosen Slovenec. Vsakdo se ne predstavi na ta način, zakaj se vam zdi pomembno to poudariti?

Vzgojeni smo bili tako, da moramo biti ponosni na svoje korenine. Naši starši so nas učili, da moramo ljubiti Slovenijo in Argentino. Mi smo čutili in doma govorili slovensko. V Argentini je biti Slovenec sinonim za to, da si pošten in delaven. Ponosni smo bili, da smo Slovenci. Na vsakem koraku smo povedali: Jaz sem Slovenec in znam govoriti slovensko. Radi smo oblekli narodne noše. Pri vsaki prireditvi smo radi sodelovali, če se je le dalo. Vse to se začenja v otroštvu v slovenski šoli, ko smo po argentinski navadi na drogu dvignili zastavo. Na vseh prireditvah je zastava in zapoje se himna. Tisti, ki je pri zastavi, si to zasluži. To se vgrajuje počasi.

Se vam zdi, da nam v Sloveniji to manjka?

Zelo. Že v šolah ni tega, da bi otroke učili, naj s ponosom nosijo slovensko zastavo. Moram sicer reči, da sem letos ob prazniku dneva samostojnosti in enotnosti videl več zastav kot pred štirimi leti, a za praznike bi moralo biti povsod vse okrašeno. V Argentini so bili na prireditev pred praznikom v šolo povabljeni vsi starši otrok. Tukaj prireditev je, a so samo učenci, staršev pa ni zraven. Mislim, da bi morala Slovenija več narediti za to, da bi bili Slovenci ponosni. Slovenec se prilagodi vsakomur, vsak pa se ne prilagodi Slovencu. Veliko je takih, ki ne govorijo slovensko in se niti ne potrudijo, čeprav so v Sloveniji. So ljudje, ki so tu dvajset let, a še vedno ne govorijo slovensko. Tega ne morem razumeti. Vidim, da se nekateri Slovenci prilagodijo in začnejo govoriti v tujem jeziku. Ali naj potem jaz začnem govoriti špansko, pa bodo drugi tudi? Ne, ker ne znajo. Vsi bi se morali prilagoditi Slovencem, ne pa obratno. Kamorkoli greš, nihče od tujcev ne govori slovensko. Slovenci smo sami krivi, da je tako, ker smo preveč popustljivi. Če si v Sloveniji, govori slovensko. Če ne znaš, se nauči. Nedvomno ti bom pomagal, a moraš pokazati interes. Hudo mi je, da se slovenski jezik ne spoštuje tako, kot bi ga bilo treba spoštovati.

Slovenec se prilagodi vsakomur, vsak pa se ne prilagodi Slovencu. Veliko je takih, ki ne govorijo slovensko in se niti ne potrudijo, čeprav so v Sloveniji.

Če preideva k Škofjeloškemu pasijonu: zakaj ste se prijavili na razpis za režiserja?

To je bila zelo težka odločitev. Neka oseba me je nagovarjala, naj se prijavim, a sem okleval. Vedel sem, da bo to velik zalogaj, da bom imel veliko dela in da bo moja družina prikrajšana za veliko ur. Boga sem prosil, naj mi pove, ali želi, da se prijavim. Nekaj ur po molitvi sta me v zvezi s tem poklicali dve osebi. Rekel sem si, da je to morda znak. Govoril sem z družino, saj točno vedo, kaj pomeni biti vpleten v tako stvar. Žena in otroci so me podprli, tako da sem pripravil vse gradivo in ga tik pred zdajci oddal. Na razgovoru sem govoril iskreno; brez zadržkov sem povedal to, kar mislim, zato sem menil, da ne bom izbran. Nisem želel tajiti tega, kar sem. Potem … sem bil izbran (smeh)! Vdan sem bil v Božjo previdnost; rekel sem si, da Bog že ve. Spraševal sem se, zakaj želi, da sem tukaj. Hitro sem doumel, da je morda moje poslanstvo v tem, da nisem obremenjen z zgodovino in preteklimi uprizoritvami, da lahko na stvar pogledam drugače.

Od leta 1999 do danes se je zamenjala ena generacija, zato sem menil, da je čas, da se zamenja ekipa igralcev. Pri tem sem vztrajal, kar na začetku ni bilo najlažje. Zdaj se je pokazalo, da so mladi zavzeti, čeprav si mislimo, da niso. Zagotoviti moram, da bo Škofjeloški pasijon čez šest let znova lahko uprizorjen. To lahko naredimo tako, da mlade navdušimo zdaj, da bodo tako zavzeti kot njihovi starši, da začutijo pasijonski duh in nadaljujejo tradicijo. Če bi bil pasijon pogosteje, bi bilo lažje dobiti nove igralce, vsakih šest let pa je težje. Zdaj je od prejšnje uprizoritve minilo celo 11 let, kar je še slabše. Ti, ki so bili leta 1999 primerni za nastopanje, zdaj niso več primerni za iste vloge. Kristusi morajo biti stari približno 33 let. Apostoli so bili stari od 18 do 48 let, čeprav imamo predstavo, da so bili bradati. Če bi bili stari 60 let, ko so bili z Jezusom, ne bi mogli delati vsega, kar so.

Od leta 1999 do danes se je zamenjala ena generacija, zato sem menil, da je čas, da se zamenja ekipa igralcev. Pri tem sem vztrajal, kar na začetku ni bilo najlažje.

Torej so se mladi odzvali? To, da ste njih še posebej nagovorili, je bila novost. Nekateri starejši so namreč vloge vzeli za svoje. Verjetno je prišlo do konflikta.

Lepo je, da so jih vzeli za svoje, a morajo razumeti, da vloga ne pripada niti eni osebi niti eni družini. Vloga je vloga. Lik je treba prilagoditi temu, kar vloga zahteva. Rečeno mi je bilo, da bom mlade težko dobil. Vesel in presenečen sem, da so prvi mladi, ki so prišli na sestanke, nagovorili še svoje prijatelje. Imamo nove igralce. Veliko je sinov, nečakov, prijateljev, sovaščanov od teh, ki so že nastopali. Lepo je, da vas čuti, da je prizor njihov, in da skušajo narediti vse, da poiščejo ljudi, primerne za vloge. Moram reči, da so novi igralci, ki še niso nastopili, zelo veseli.

Marsikdo si ne predstavlja, kako obširna je izvedba Škofjeloškega pasijona, pri kateri sodeluje več kot 1.000 prostovoljcev. Na katerih področjih trenutno potekajo priprave?

Prve sestanke smo imeli novembra in decembra 2024. Potem sem sklical vodje skupin oziroma prizorov. Prve vaje z igralci smo imeli konec avgusta lani, pred tem pa sem imel spomladi avdicije. Vzporedno smo pripravljali kostume, maske, lasulje, luči, zvok, sceno. Vodja projekta Jakob Vrhovec skrbi za marketing, prodajo vstopnic, štiri prizorišča, tribune. Veliko imamo tudi sestankov z odborom župana in strokovnim odborom. Trenutno potekajo pomerjanje in šivanje kostumov ter vaje z igralci.

Celotno idejo imam v glavi. Vse sem moral zapisati, pregledati, kaj bi spremenil, in to tudi utemeljiti.

Besedilo Škofjeloškega pasijona je znano. Koliko svobode si kot režiser lahko privoščite pri uprizoritvi?

Svoboda je in je ni. Besedila nisem čisto nič spreminjal. Škofjeloški pasijon je zame najprej verska vsebina, potem pa kulturna. Preko tega ne morem. Njegovo sporočilo je za nas, kristjane, največji dogodek. Osredotočil sem se na to, da sem skušal – pa nočem biti predrzen – popraviti nekatere napake. V Škofjeloškem pasijonu ni veliko rimskih vojakov, več je Judov, ki Jezusa bičajo, kronajo … To bodo zdaj počeli rimski vojaki. Vemo, da Judje Jezusa niso križali, ker tega niso smeli. Pri vsakem prizoru sem preštudiral, kakšno je njegovo sporočilo, in temu dal še večji poudarek, tako da sem ponekod zamenjal vrstni red nastopajočih.

Kaj vam pri vsem tem predstavlja največji izziv?

Največji izziv je, ko mi ljudje, ki so že nastopili, rečejo: Vedno je bilo drugače. Ko je Romuald napisal Škofjeloški pasijon, ni bilo nič posneto, tako da ne vemo, kako je bilo vedno. Odgovorim jim, da se mora kaj spremeniti. Človeška narava je, da če si v coni udobja, nočeš iti izven nje. Treba se je potruditi. Ko so igralci to razumeli, so sprejeli spremembe. Izziv bo, da bodo vsi prišli na uprizoritve (smeh).

Omenili ste, da to ni samo gledališka predstava, kulturni dogodek, pač pa je zelo pomembna duhovna komponenta. Kako jo boste vključili?

Zame je duhovna komponenta najvažnejša. Pasijon ni kulturna stvar. Preko kulture povemo nekaj duhovnega. Najpomembnejše se mi zdi sporočilo. Vsak, ki pride na pasijon, ve, da gre za duhovno stvar. Lahko pride gledat samo s kulturnega vidika, tudi to je sprejemljivo. A kot kristjan na Škofjeloški pasijon ne morem gledati samo kot na kulturno predstavo. Paziti moram na sporočilo, da se brez dvoma ve, da je Jezus vse nas prišel odrešit s smrtjo. Ljudi, ki so bili takrat, in ljudi, ki živimo danes. Pomembno je, da imamo upanje; da vemo, da s smrtjo ni konec. Jezus je premagal smrt. Božji sin je prišel umret na zemljo. To je sprejel prostovoljno, da nas je odrešil. Zato si želim, da bi vsi nastopali s srcem in verjeli v to, kar njihov lik predstavlja. Tudi če je to hudič, smrt ali Juda. Izhajam iz tega, da mora vsak, ki nastopa na kateremkoli odru – bodisi pevec, igralec, predavatelj, učitelj – biti egoist v dobrem smislu. Najprej mora sam uživati v tem, kar dela. Če v tem uživaš, boš lahko prišel blizu ljudem, ki te poslušajo ali gledajo. Šele takrat te bodo začutili. Če nastopaš za publiko, ne da bi sam verjel v to, kar delaš, boš od nje težko kaj dobil. Publika je razpoložena tako ali drugače. Vsak mora verjeti v to, kar dela, da bo lahko prenesel sporočilo.

Kaj pa vam osebno pomeni Škofjeloški pasijon? Kako gledate na to dediščino?

Zelo sem ponosen in počaščen, da sem bil izbran za režiserja. Vem, kaj pomeni ta dediščina, da gre za najstarejšo ohranjeno režijsko knjigo v slovenskem jeziku. Vse imamo zapisano tako, kot si je zamislil pater Romuald. Po eni strani se najgloblje dotakne tega, v kar verjamem.

Nikdar si nisem predstavljal, da bom režiral Škofjeloški pasijon. To ni neka vaška igra, s tem pišemo zgodovino. Še posebej zdaj, ko bo uprizorjen prvič, odkar je na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Veliko oči je uprtih, veliko je pričakovanj, kar bo zame kar težko breme. Prizadevam si, da bo čim bolj pristno uprizorjen.

Čutite neko odgovornost?

Ne samo majhno, čutim zelo veliko odgovornost. Leta 1936 je uprizoritev pripravil dr. Tine Debeljak, ki sem ga osebno poznal. Njegov vnuk je moj svak. Čutim odgovornost, da nadaljujem delo nekoga, ki je iz Škofje Loke šel v Argentino. To, kar je po toliko letih postavil na oder, spet nadaljuje nekdo, ki je izšel iz Argentine, čeprav nadaljujem tudi delo drugih režiserjev – Marjana Kokalja, Boruta Gartnerja in Milana Goloba.

Leta 1936 je uprizoritev pripravil dr. Tine Debeljak, ki je iz Škofje Loke šel v Argentino. To, kar je po toliko letih postavil na oder, nadaljuje nekdo, ki je izšel iz Argentine.

Se vam zdi, da je Škofjeloški pasijon unikum?

Absolutno. Večkrat sem že rekel, da bi moral biti celoten slovenski narod ponosen na Škofjeloški pasijon. Ne samo zato, ker je priznan kot Unescova dediščina, ampak ker je edini pasijon na svetu v taki različici. Vidi se vpliv različnih kultur. Če pomislimo na zahodne pasijone: v Španiji, na Portugalskem jih imajo na prenosljivih odrih, a na odrih so kipi, igralcev pa nimajo. Če gremo na vzhodni del, kot sta Nemčija in Poljska: tam jih uprizorijo igralci, ki hodijo, a nimajo odrov. Pri Škofjeloškem pasijonu imamo za vsak prizor oder, ki ga nosijo ljudje, na odru pa so namesto kipov igralci. Drugega takega pasijona ne poznamo, zato bi morali biti ponosni vsi Slovenci, Škofjeločani pa še bolj!

Kako po vašem mnenju projekt zdaj povezuje Škofjo Loko in okoliške kraje?

Mislim, da se kraji zelo povezujejo. Zdaj še niso doživeli skupnega dela, ker še nismo imeli skupnih vaj, a ko bomo imeli skupne vaje, bosta zaživeli Poljanska in Selška dolina, ker vsi ljudje delajo za isto stvar. Vsaka vas je ponosna na svoj prizor, a ena brez druge ne more biti. To je kot velika družina ali tovarna, kjer en delavec delo preda drugemu, ki ga nadaljuje.

Uprizoritev Škofjeloškega pasijona se približuje. Ali se tega veselite?

Zelo se veselim. Vedno bolj sem tudi nervozen, vedno hitreje mineva čas. Imam nekaj pričakovanj, da bo tako, kot sem si zamislil. Če verjameš v proces, boš videl, da bo uspelo.

Zahvaljujem se Škofji Loki in vsem, ki so mi dali priložnost. Vsem Slovencem toplo priporočam, da kupijo vstopnice in pridejo na uprizoritev. Ne bo jim žal, saj bodo videli nekaj, kar je v ponos vsem Slovencem.

Pri Škofjeloškem pasijonu imamo za vsak prizor oder, ki ga nosijo ljudje, na odru pa so namesto kipov igralci. Drugega takega pasijona ne poznamo, zato bi morali biti ponosni vsi Slovenci, Škofjeločani pa še bolj!

(D234: 30-33)