Izginjanje kristjanov z Bližnjega vzhoda in Levanta

V zadnjem času je prišlo v ospredje pobijanje kristjanov v Nigeriji, predvsem potem ko se je ameriški predsednik Trump začel bolj temeljito zavzemati za kristjane v Afriki, na Bližnjem vzhodu in Levantu. Nigerija je poseben primer, kjer je pobijanje kristjanov del sovraštva do druge vere in ne zaradi teritorialnih vojn – genocid nad kristjani se izvaja z namenom iztrebljenja kristjanov z območij, kjer jih razne islamistične skupine in druge milice vidijo kot verskega sovražnika. Boko Haram, Islamska država zahodnoafriške province, džihadistične milice Fulanov in ljudstvo Biafra so na primer med največjimi ubijalci kristjanov.

V Nigeriji je bilo od leta 2009 ubitih 125.000 kristjanov, kar je približno 651 na mesec. Za predstavo: kako bi se svet odzval, če bi v Nemčiji vsak mesec pobili 227 muslimanov, v Franciji 187, v Sloveniji pa skoraj šest, in to izključno zaradi verskega sovraštva? Ali bi svet mirno prežvečil, če bi nemške nacistične milice pod vodstvom Hansa in Gerharda z motorji pridivjale v muslimansko skupnost v Hamburgu in pobile 34 ljudi ter požgale hiše muslimanov, kot so džihadistične milice Fulanov to storile v okrožju Kwande 8. februarja letos? Nikakor ne, v šoku ne bi bila le EU, ampak bi Združeni narodi zasedali na izredni seji.

Le od 1. februarja je bilo ubitih več kot 100 kristjanov, izpraznjenih je bilo več kot 200 vasi in požganih okoli 200 cerkva, protesti kristjanov pa zaenkrat še niso zalegli, kajti nigerijska vlada se bojuje z endemično korupcijo, razpuščenimi oboroženimi silami, nad mnogimi provincami pa nima nikakršnega nadzora.

V Nigeriji je bilo od leta 2009 ubitih 125.000 kristjanov, kar je približno 651 na mesec.

Neslišne skupnosti

Kristjani so med tistimi preganjanimi verami, ki jih nihče ne sliši. Zahodne države imajo držo sekularnosti, iz katere naj bi izhajala nevtralnost, zato se redko zavzamejo za preganjane kristjane po svetu. Pustimo ob strani, da jim ta sekularnost nikakor ne preprečuje, da ne bi podpirali nesmislov, kot je islamofobija. Evropski parlament in Komisija redko odločno nastopita v bran krščanskim skupnostim v drugih regijah, ker se bojita, da bo tisti trenutek nekdo začel kričati 'imperializem'. Še huje, Evropska agencija za azil (EUAA) je šla tako daleč, da borce Islamske države šteje kot ogrožene skupine s pravico do azila v EU, medtem ko je sirske kristjane opredelila kot varno skupino, ne glede na to, da so se še v letu 2025 nad njimi izvajali pogromi!

V 1. stoletju so nastale prve krščanske skupnosti v Judeji in Galileji ter se kasneje relativno mirno razširile po svetu. Prve skupnosti so bile koptske, maronitske, melkitske, kaldejske, armenske in asirske, ki še danes obstajajo. V 20. stoletju so krščanske skupnosti predstavljale od deset do 30 odstotkov, odvisno od države, danes pa so te številke bistveno nižje. Največja napaka je bila, da evropske države po prvi svetovni vojni ob Balfourjevi deklaraciji kristjanom v regiji niso zagotovile lastne države, čeprav je bil to sprva namen ob judovski državi. Del Libanona bi lahko postal samostojna država, ki bi bila zatočišče za preganjane kristjane, vendar Francozi ne bi na kaj takšnega nikoli pristali, saj so jih bolj zanimala sirska naftna polja. Sestavili so libanonsko ustavo, ki je razdelila politične funkcije po verskih skupnostih, vendar je celotna shema propadla s prihodom palestinskih beguncev, ki so s terorističnimi aktivnostmi pripomogli ne le k libanonski državljanski vojni, ampak so za desetletja potegnili Libanon v izraelsko-palestinski spor.

Evropske države po prvi svetovni vojni ob Balfourjevi deklaraciji kristjanom v regiji niso zagotovile lastne države, čeprav je bil to sprva namen ob judovski državi.

Otomansko cesarstvo – motor pobijanja kristjanov

Otomanska Turčija je bila predhodnica kasnejših nacističnih genocidov. Turki so se dejansko namenili uničiti krščanske skupnosti na svojih osvojenih ozemljih. V 19. stoletju so bili masakri nad krščanskimi skupnostmi stalnica. Na grškem otoku Hiosu so leta 1822 Otomani pobili in zasužnjili skoraj celotno populacijo otoka, po ocenah naj bi šlo za približno 100.000 ljudi. Islamske milice so izvedle pokol več kot 5.000 kristjanov v Mosulu s pomočjo otomanske vojske leta 1850, v naslednjih desetih letih pa je pod mečem Otomanskega cesarstva umrlo še nekaj deset tisoč kristjanov od Bolgarije, Grčije, Libanona in Sirije. Toda sledil je genocid, ki se ga še danes večina evropskih držav boji označiti kot genocid.

Otomansko cesarstvo je konec 19. stoletja propadalo in izgubljalo nadzor nad svojimi imperialnimi posestmi. Takrat so se odločili, da bodo eksterminirali vse tiste, ki ta imperij ogrožajo, podobno kot je Hitler menil, da Judje ogrožajo Tretji rajh. Že pred največjim armenskim genocidom, ki je zahteval 1,5 milijona žrtev, so Turki pobili okoli 200.000 Armencev iz Konstantinopla, Adane, Sasuna, Bjazida in današnje Armenije. Genocid je bil posledica verskega sovraštva do kristjanov, kjer so bili množično udeleženi civilisti, cilj pa je bil ne le etnično, ampak tudi versko očiščenje ozemlja, ki je bilo sicer poseljeno s kristjani že od 4. stoletja dalje. Zato so bile enake posledice za kristjane v Siriji in Libanonu ter na grških ozemljih, kjer je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi.

V 19. stoletju so bili masakri nad krščanskimi skupnostmi stalnica. Na grškem otoku Hiosu so leta 1822 Otomani pobili in zasužnjili skoraj celotno populacijo otoka, po ocenah naj bi šlo za približno 100.000 ljudi.

Genocid v Smirni – kristjanov v Mali Aziji ni več

Zanimivo je dejstvo, da so časopisi tistega časa ravnanje Otomanskega cesarstva označevali kot genocid, prvič pa so uporabili besedo holokavst. Enver Paša se je maja 1916 izrazil: »Otomansko cesarstvo bomo očistili Armencev in Libanoncev. Prve smo uničili z mečem, druge bomo izstradali.« Ta grožnja se je uresničila v Libanonu, kjer so v libanonskem gorovju izstradali 200.000 kristjanov maronitov do smrti, preden sta Francija in Velika Britanija rešili še ostalo populacijo. Pokole je vodil Jamal Pasha Al-Safah (safah namreč pomeni 'klavec' po arabsko). Kasneje so se Turki izgovarjali na pomorsko blokado, čeprav sta obe velesili dostavljali hrano, vendar jo je otomanska vojska zaplenila. Toda pogromi so se nadaljevali še pod Kemalom Atatürkom, ki je leta 1922 etnično in versko očistil Smirno oziroma današnji Izmir ter tako izbrisal še zadnje žive sledi krščanstva iz Male Azije. Francoske in angleške ladje niso reagirale, ker so se bale, da bi kršile nevtralnost do Turčije. Medtem ko so opazovali, je bilo pobitih skoraj 200.000 kristjanov.

Pokol v Smirni predstavlja enega najbolj okrutnih in barbarskih masakrov v času miru, kjer je fanatična turška vojska pod vodstvom Nuredina Paše v stilu Einsatzgruppen vstopala iz ulice v ulico ter v stilu najokrutnejših eksekutorjev streljala armenske in grške prebivalce ter druge kristjane. Nuredin Paša je ukazal svojim silam, da metropolitu Krisostomu odtrgajo brado, iztaknejo oči in odrežejo nos, ušesa in roke. Deklice in ženske so bile množično posiljene, turška vojska pa je na množice čakajočih beguncev zlivala goreč petrolej in neoborožene civiliste žive zažigala! Sprva so kapitani na ladjah menili, da gre za gasilske brigade, ki želijo pogasiti požare, vendar so končno ugotovili, da zažigajo žive civiliste. Zato so nevtralnost prve prekinile ZDA, ko je vojna ladja USS Litchfield rešila prvih 20.000 beguncev. Ne glede na to, da je Nuredin Paša obljubil varen prehod na ladje vsem beguncem razen moškim med 18 in 45 let, ki so jih kasneje večinoma pobili, je ameriška misijonarka Susan Wealthy Orvis poročala o 10.000 ženskah in otrocih, ki so jih gnali v gorovje Taurus, kar je bil dejansko marš smrti.

Pokol v Smirni predstavlja enega najbolj okrutnih in barbarskih masakrov v času miru.

Libanon, krščanska država, ki to ni več

Libanon je bila ena izmed redkih držav v regiji, kjer so bili kristjani v večini do šestdesetih let 20. stoletja. Toda Francija je Libanonu vsilila ustavo, ki je politične funkcije razdelila med verske ločine, kar je bilo odvisno od števila prebivalstva posamezne skupnosti. Francozi so s tem dali v roke motiv, da sosednje muslimanske države, na primer Sirija in Jordanija, velik del beguncev pošljeta ravno v Libanon. V Libanonu je na milijone palestinskih beguncev, ki so tja prinesli terorizem in verski fanatizem, kar je na koncu sprožilo libanonsko državljansko vojno. Teroristične organizacije, kot so Črni september in Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), so namenoma sprožale notranje konflikte in zamajale vpliv maronitov, ki se niso želeli vpletati v vojno med Izraelci in Palestinci.

Nazadnje je to sprožilo državljansko vojno, saj so palestinski teroristi napadli več civilnih objektov in avtobus, Libanon pa se je znašel v orgiji pokolov, ki jih je sprožil masaker v mestecu Damour. S pobudo PLO, Črnega septembra in levičarske LNM (Lebanese National Movement, ki je bila socialistična, pan-arabska in falangistična organizacija, katere veliko članov je bilo Palestincev) je bilo masakriranih skoraj 600 prebivalcev, med njimi tudi ženske in otroci. To je sprožilo še več kasnejših pokolov, kjer so bili udeleženi tudi maroniti z napadom na taborišči Sabra in Šatila. Število kristjanov v Libanonu je tako padlo iz 77 odstotkov leta 1910 na današnjih optimističnih 30 odstotkov (po nekaterih ocenah jih je še manj).

Število kristjanov v Libanonu je od leta 1910 padlo iz 77 odstotkov na okrog 30 odstotkov.

Druge države

Egipt je imel na začetku 20. stoletja 18 odstotkov Koptov, to je brez ostalih manjšin, kot so Armenci, Grki, Italijani, Angleži, Nemci in Francozi, ki so verjetno dodali še deset odstotkov celotni populaciji. Egiptovska kraljevina je bila v primerjavi z današnjim časom relativno tolerantna do manjšin in ni bilo nenavadno, da so kristjani ali judje zasedali visoka mesta v državi in vojski. Danes je povsem drugače, kajti po Naserjevem državnem udaru so velik del kristjanov brez koptskega porekla izgnali. Panarabska arabska republika pa je navkljub dejstvu, da so bili med njenimi prvimi podporniki sirski in libanonski kristjani, ki so si zamislili nekakšno sekularno arabsko republiko brez etničnih konfliktov, postala republika arabskih muslimanov. Tako se je počasi začelo izrivati sekularne zakone, ki so bili sprejeti pod kraljevinami, in upoštevati več šeriatskega prava, predvsem po islamistični renesansi v 70. letih 20. stoletja. Po optimističnih podatkih naj bi bilo Koptov približno deset odstotkov, verjetnejša številka pa je okoli pet odstotkov, kar je predvsem odraz pritiska, diskriminacije in izključenosti ter posamičnih napadov na koptske skupnosti. Teroristične napade nanje je vojska zaustavila, vendar v več mestih beležijo pregone, ki so rezultat izmišljenih govoric, recimo o razmerju med Koptom in muslimanko, kar na koncu pripelje do pogroma in izgona iz mesta ali vasi tudi s pomočjo vojske, ki se sicer ponudi za mediatorja.

V Siriji sta Asadova diktatura v povezavi z Iranom in sunitska islamizacija poskrbeli, da je populacija kristjanov s 16 odstotkov v začetku 20. stoletja padla na dva odstotka.

V Jordaniji so krščanske skupnosti leta 1910 predstavljale okoli pet odstotkov prebivalstva, a so se prepolovile. V Siriji je huje, kajti Asadova diktatura v povezavi z Iranom in sunitska islamizacija sta poskrbeli, da je populacija 16 odstotkov v začetku 20. stoletja padla na dva odstotka, sirski kristjani pa so v zadnjih letih doživeli preganjanje, zasužnjevanje in pokole. Treba je povedati, da je bilo sirskih kristjanov v 19. stoletju okoli 40 odstotkov, vendar je Otomansko cesarstvo z genocidi, lakoto in pregoni poskrbela za zmanjšanje prebivalstva. Na palestinskih ozemljih je število kristjanov močno upadlo, v Gazi je krščanskega prebivalstva okoli 0,5 odstotka, na Zahodnem bregu približno dva odstotka, a številke radikalno padajo.

Podobno je v Iraku krščanskega prebivalstva le še en odstotek v primerjavi z letom 1910, ko jih je bilo skoraj sedem odstotkov. Najuspešnejše pa se je kristjanov očistila Turčija, ki je imela leta 1910 okoli 22 odstotkov krščanskega prebivalstva, z genocidi in deportacijami pa ji je to številko uspelo spraviti na 0,2 odstotka, kar je nedvomno primerljivo z nacističnimi čiščenji judovskega prebivalstva v baltskih državah.

V Gazi je krščanskega prebivalstva okoli pol odstotka, na Zahodnem bregu približno dva odstotka, a številke radikalno padajo.

Stoletja pred moderno dobo

Islamska kolonizacija severne Afrike, Levanta, Arabskega polotoka, Španije, Sicilije, Cipra, Malte in Bizanca je bila izjemno nasilna ter je poleg nasilja in množičnega zasužnjevanja uporabljala še prisilno tretjerazrednost v imenu zakona. 'Dima' izhaja iz predaje judovskega plemena iz Kajbare, ki je v zameno za življenje ponudilo plačilo, kar je prerok Mohamed sprejel. Kasneje je iz tega nastal presedan za druga osvajanja ter uvedbo džizje, davka na nevernike, ki so dobili naziv 'dimiji'. To sicer ni veljalo za vse, gre za jude in kristjane, budisti niti te možnosti ne bi imeli. Če kristjan ali jud nista mogla plačati džizje, potem so lahko celotno družino prodali v suženjstvo, zato je bilo nujno, da so s seboj nosili dokazila o plačilu.

Prisotni so bili tudi drugi pritiski, dimiji namreč niso mogli pričati proti muslimanom, muslimani so lahko omožili kristjanko ali judinjo, obratno je bilo prepovedano, medtem ko so bili dimiji omejeni na določene zaposlitve, gibanje je bilo omejeno, javno bogoslužje ali pa prepričevanje muslimana o Jezusu pa je pomenilo blasfemijo. Podobno grobo so evropske kraljevine ravnale s svojo judovsko populacijo, zato se v Evropi težko trepljamo po ramenih; razlika je namreč le ta, da smo sčasoma družbo reformirali, medtem ko v islamskih državah do tega ni prišlo.

Anemični zahod

Vse do danes evropski krogi nočejo verjeti, da se je v muslimanskih državah zgodil genocid in množično preganjanje kristjanov in judov. Zato mnogi na Zahodu raje podprejo teroristično organizacijo Hamas, ki je mizogino, rasistično in homofobno gibanje, ki se nagiba k pokolu določenih etnij, kot pa Izrael, kjer judovsko prebivalstvo nikamor ne more pobegniti, če njihova obramba pade. Zato so kristjani Levanta naredili veliko napako, ker so podprli panarabizem, ki ga je na koncu prevzel politični islamizem, namesto da bi se zavzeli za državo po vzoru Izraela, ki bi tamkajšnje krščanske skupnosti zaščitila. In ne pozabimo, da je Izrael danes multietnična država z več religijami, edina država v regiji z zaščito pravic vseh.

Toda anemičnost Zahoda se kaže v hlinjenju nevtralnosti, ki izhaja ravno iz razsvetljenstva in ateizma ter poskuša ohranjati enako distanco do vseh. To ne drži popolnoma, kajti Zahod je medtem kulturo in dediščino krščanstva obremenil z bremenom obtožb o nasilju in kolonializmu, medtem ko je ostale religije in narode omenjenih bremen opral. Zato danes poslušamo o transatlantskem suženjstvu, ne pa o arabskem. Zato poslušamo o krščanskih misijonarjih v Južni Ameriki, ne pa o nasilnem širjenju islama. Ravno zato drugi brez sramu in vesti kažejo s prstom na nas, medtem ko si zahodne elite ne upajo niti omeniti armenskega genocida ali pa dejstva, da je Zahod tisti, ki je ukinil suženjstvo. Zato bo Agencija Evropske unije za azil (EUAA) raje dala vizum borcu Islamske države kot pa preganjanemu kristjanu v Siriji. Kristjani tiho umirajo zato, ker zahodna politika ponovno raje nevtralno opazuje in tolerira nove Smirne, kot pa se zavzame za pobite kristjane.

Kristjani tiho umirajo, ker zahodna politika raje nevtralno opazuje in tolerira nove Smirne, kot pa se zavzame za pobite kristjane.

(D239: 26-29)