Izjava Kulturnega foruma SDS v zvezi s preimenovanjem knjižnice v Kamniku

V mestnem svetu občine Kamnik so odločali o preimenovanju knjižnice Franceta Balantiča Kamnik. S trenutnim poimenovanjem knjižnice se namreč nekateri ne strinjajo, saj trdijo, da je – pozor – ideološko obremenjeno. Kamniški občinski svetniki so  - potem ko sta bili organizirati tako peticija v podporo Francetu Balantiču, kot peticija proti njemu, včeraj sprejeli sodbo: 15 jih je za izbris Balantiča, le 10 proti. Ime enega največjih slovenskih pesnikov – Franceta Balantiča – je po njihovem potrebno izbrisati s pročelja knjižnice. Če bodo tako glasovali tudi v občini Komenda, bo usoda v plamenih umrlega pesnika zapečatena.

Na omenjeno dogajanje se je odzval tudi Matjaž Lulik, predsednik Kulturnega foruma SDS. Njegov zapis objavljamo v nadaljevanju.

Glasovanje petnajstih kamniških občinskih svetnikov o preimenovanju knjižnice, ki nosi ime odličnega slovenskega pesnika Franceta Balantiča, je nedvomno prvovrstni kulturni škandal. Poskušajmo se brez predsodkov vprašati, kaj jih je vodilo v to ozkogledo dejanje.

Splošne knjižnice naj bi služile vsem ljudem, ne glede na osebni svetovni nazor, s čimer se strinjam. Razumljivo je torej, da jih poimenujemo po osebah, ki ne vznemirjajo njihovih uporabnikov. Pri tem lahko pristopimo na dva načina: svetovljanskega ali pa provincialno … Rugelj bi morda uporabil izraz zahojenega. Če pristanemo na tezo, da ime Franceta Balantiča razdvaja, potem lahko to mirno trdimo tudi glede imena Goriške knjižnice Franceta Bevka ali pa denimo Knjižnice Prežihovega Voranca na Viču. V imenu omenjenih lahko vidimo domobrance in partizane ali pa umetnike.

Ko sem kot uporabnik vstopal v goriško ali viško knjižnico, se do sedaj nisem nikoli spraševal, ali sta imeni kakor koli sporni. Spomnil sem se na Pesterno in Solzice, ne glede na politična nazora ustvarjalcev, ki sta veliko bolj problematična, kot je bil Balantičev. Pripadala sta komunističnemu miselnemu svetu, ki ima ubijanje določene skupine ljudi vgrajeno že v same teoretične temelje, medtem ko je bil Balantič veliko bolj zmerna osebnost.

Pripadal je krogu krščanskih socialistov in bil deležen trpljenja v taborišču Gonars. K njegovi odločitvi o pridružitvi k vaškim stražam v Loški dolini so gotovo morali botrovati grozljivi dogodki, s katerimi se je ta tenkočutni ustvarjalec soočil v enem od najbolj trpečih področji naše domovine. Znano je tudi, da ni imel možnosti široke izbire, saj je moral to storiti zaradi pogoja osvoboditve iz taborišča.

Slovenci imamo danes dve izbiri: ali bomo v osebnostih znali izluščiti intelektualno-umetniško vsebino, ali pa bomo ustanove poimenovali le še po krajih. Vendar utegne tudi pri tem nastati problem: le kako bi lahko korektno poimenovali na primer knjižnico v Šentjurju, ki ima v svojem imenu svetniški naziv Jurija iz Kapadokije? V oči bode še dejstvo, da krog, ki nasprotuje imenu Franceta Balantiča, nima problemov pri poveličevanju krvnika in pedofila Josipa Broza.

Sam zagovarjam miselno širino, ki je lastna bogati evropski tradiciji in njeni pluralni družbi. France Balantič je bil izjemen ustvarjalec in nikakor ni zagrešil vojnih zločinov. Tudi ostali dve knjižnici naj še naprej nosita sedanje ime. Bi pa veljalo razmisliti o preimenovanju trgov in ulic po vseh krvavih teletih, ki jih s polno paro malikuje komunistična buržoazija v naši državi.