Janez Juhant: »Ljudje smo zaznamovani s travmami«

V ponedeljek, 2. novembra, je bila ob Lipi sprave na Žalah v Ljubljani žalna spominska slovesnost za vse žrtve komunističnega nasilja in vojne, ki jo je pripravilo Društvo združeni ob Lipi sprave.

Ljudje smo zaznamovani vsaj s travmami, posebno tisti, ki so nas zadeli osebni in družbeni pretresi. Krščanski človek zadnjih stoletij se je otresel Boga in na njegov prestol postavil samega sebe in hotel zbrisati v sebi Božjo podobo. Vidno znamenje tega je francoska revolucija, kjer so na oltar Notre Dame postavili žensko, ki je postala največja žrtev novih uredb

Travma nove vere, da bo razum zavladal svetu, se je sprevrgla v obsedenost svojevoljnega in tehničnega obvladovanja ljudi. Ne svoboda, enakost in bratstvo, kaj šele srčnost, pač pa brezmejno nasilje nad človekom, ki ga simbolizira giljotina. Odsevi te spremembe odmevajo ne le v Franciji, pač pa po celem svetu do danes. Svoboda se je sprevrgla v travmo nesvobodnih.

Vero v Boga so revolucionarji utišali s travmo zastrašenih

Totalitarni sistemi so le nadgradili to samovoljo, table desetih Božjih zapovedi in zapoved ljubezni zamenjali s krutim obvladovanjem in zatiranjem ljudi. Naporno dialoško pot do resnice, sprave, sodelovanja in tako do Boga so izrinili slepilna laž, razdvajanje, uničevanje in iztrebljanje drugih in drugačnih v imenu razreda, rase, naroda. Namesto Boga je zavladal človeku omejeni, umrljivi, preračunljivi brezsrčni človek, kot je zapisal Berdjajev. Neobriti, surovi nečloveški obrazi so zatrli vsako kal sočutja, človeškosti in milosti. Vero v Boga so revolucionarji zatrli, obsedenost nasilja ljudi pa utišali s travmo zastrašenih.

Totalitarni sistemi so deset Božjih zapovedi in zapoved ljubezni zamenjali s krutim obvladovanjem in zatiranjem ljudi.

Slovenci smo zaznamovani s travmo molka

Krščanstvo je spodbudilo demokracijo in enakost, saj v veri sprejemamo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Svet brez Boga pa išče tudi danes nadomestke v mehkem totalitarizmu, obvladovanju ljudi z zvijačo, zasičevanju, potrošništvu. Izum, novoveški stroj, nam je olajšal življenje, a danes vse bolj grabi človeka za vrat in ga hoče uničiti. Tudi samostojna Slovenija je vključena v te zahtevne svetovne tokove, ki nas vse na prefinjen način zapletajo v svoja omrežja; postajamo odvisniki stroja, potrošništva in propagande, obvladati nas hočeta mit stroja, travma potrošništva.

Slovenci imamo zaradi nasilnega utišanja v polpreteklosti še dodatno težavo nepismenosti, kot je dejala pogumna referentka na nekem posvetu, zaznamovani smo še s travmo molka.

V zvestobi resnici in pravičnosti

Opažamo, da se verni bolje spoprijemamo s temi travmami. Iz vdanosti Bogu, Jezusovega križa in priprošenj Božje Matere in svetnikov so predniki, ki se jih spominjamo in zanje molimo, te preizkušnje in prizadetosti dvigali v nebo. Kljubovali so, umirali, a vztrajali in Bog nam je tudi zaradi njihove zvestobe naklonil svobodno Slovenijo. V zvestobi resnici in pravičnosti so oni in smo vsi z vero očiščevali spomin, da bi svobodno zaživeli in prinašali blagoslov. Verni in vsi demokrati smo tudi danes poklicani, da vztrajamo in tudi vsem zavedenim očiščujemo spomin in jih vztrajno vodimo k resnici in pravičnosti.

Očiščenje je pogoj za uspešno gospodarsko in politično kulturo

Stalno se je treba dotikati travm pri sebi in pomagati drug drugemu, da bo Slovenija zaživela v resnici, pravičnosti in zvestobi svojim izvorom. Travmatizirani iščejo pomoč pri strokovnjakih, a treba je vztrajati v resnici in zvestobi, da bova sam in moj bližnji spoznala luč in odkrila pravo pot. Slovenija je na prelomu in čas je, da kristjani in demokrati kljubujemo in odločno stopimo na pot pristne človeškosti, blaginje in zdravja za vse. Notranje očiščenje je pogoj tudi za uspešno gospodarsko in politično kulturo in dobrobit vseh, posebej mladih.

Odločna vztrajnost v dialogu z gluhimi

Pokopati moramo mrtve, odpravljati simbole nasilja in se začeti med seboj pogovarjati. Odločna vztrajnost v dialogu tudi z gluhimi in tistimi, ki nočejo prisluhniti, je izziv, ki odpira vrata upanja za Slovenijo. Zato je nujen tudi pogovor z Bogom.

Pokopati moramo mrtve, odpravljati simbole nasilja in se začeti med seboj pogovarjati.

Medvojni in povojni mučenci so v Bogu našli moč za vztrajanje in kljubovanje v resnici in upanje v smrtnih stiskah. Naj nam bodo v tem zahtevnem času zgled in priprošnjiki. Krščanska pot ni čiščenje drugih in drugačnih, kot to počno izključevalni sistemi in njihovi upravljavci, pač pa pot samoočiščevanja v dialogu z Bogom in med seboj ter vzpostavljanja pravičnosti in solidarnosti v družbi sodelovanja, dialoga in medsebojnega zaupanja.

Vse več Slovencev spoznava nujnost vračanja k veri

Živa vera znižuje gore, ki so jih zločini ustvarili med nami in nas razdelili. Jezus nam veli izravnavati steze. Vse več Slovencev spoznava nujnost vračanja k tej veri. Le Bog lahko pozdravi globoke rane in očisti ter umije travmatični spomin. Prepustimo se mu ne le verni, pač pa vsi demokrati in skupaj gradimo Slovenijo sodelovanja, da bomo našli odrešenje, saj je On milosten do vsakega in vseh, ki se zatekajo k njemu. To sta naše upanje in naša prihodnost.