Ameriške vmesne volitve, grožnja demokratičnih socialistov in Soros

V Združenih državah Amerike potekajo vmesne volitve v ameriški kongres in senat, kjer imajo demokrati možnost, da prevzamejo oba domova, kar bi bilo prvič po letu 2006. Napovedi kažejo, da bodo demokrati zelo verjetno prevzeli najmanj kongres, za senat naj bi se odvila bolj tesna bitka. Demokratska stranka se sooča z grožnjo ekstremne levice v obliki demokratičnih socialistov, ki bodo po eni strani prevzemali sedeže v predstavniških domovih, toda po drugi strani bodo del volivcev demokratov odvrnili od volišč.

Trumpov mandat – ekonomija je solidna, toda plače zaostajajo za inflacijo

Nezadovoljstvo s Trumpovim mandatom se veže na tri faktorje, torej ekonomijo, vojno v Iranu in Ukrajini ter njegove ekscese v javnosti. Ekonomsko gre ZDA še vedno dovolj dobro, da to morda ne bi smel biti odločujoč faktor, ki bi demokratom ponesel večino v oba domova. V primerjavi z evropskimi državami je ameriški BDP v solidnem porastu, v tretji četrtini celo za 3,4 odstotka, medtem ko se je v prejšnjih četrtinah rast gibala preko dva odstotka.

Zabeležili so velik porast zasebnih investicij v gospodarstvo, v tretji četrtini za 3,27 odstotka, prav tako se je dvignila potrošnja za okoli 3,8 odstotka, skupne zasebne investicije pa so 6,14 bilijona ameriških dolarjev, kar je 320 milijard dolarjev več kot v drugi četrtini leta. Neposredne tuje investicije so se v primerjavi z letom 2024 v letu 2025 povečale za 155,4 milijarde dolarjev.

Američane verjetno najbolj pesti rast cen, saj je inflacija višja od rasti osebnih dohodkov. Ti so se med januarjem in septembrom povišali za 2,6 odstotka, vendar je treba upoštevati, da se je inflacija na letni ravni povišala za 3,2 odstotka. To je sicer težava, kjer ljudje lahko opazujejo porast investicij in prodaje, ki se ne prelije v osebne dohodke, medtem ko cene rastejo. Najbolj je govora o cenah goriva, na primer dizla, ki je glavna tema ameriške politike. Čeprav je povprečna cena dizla v ZDA še vedno nižja v primerjavi z evropskimi, giba se namreč okoli 1,4 evra za liter, kar je dosti nižje kot v Sloveniji, gre za še eno zvišanje, ki razburja Američane, ob višjih cenah hrane in nepremičnin.

Vojna v Iranu, Ukrajini, ljubezen do diktatorjev in zaslužkarstvo družine

Če je velik del Američanov sprva razumel, da gre v vojni proti Iranu za odstranitev tarč, ki so bile grožnja regiji in zahodnim demokracijam, pa ne morejo razumeti nenehnega spreminjanja stališč in taktik, ki prihajajo iz Trumpove administracije. Ko je Iran na tleh, prekinejo bombardiranje in zaženejo pogajanja, kjer Iran napreduje. Potem ponovno zaženejo raketiranje in preidejo v pogajanja. Iz tega ni bilo nič, zato uvedejo ekonomske sankcije in analitiki se sprašujejo, zakaj tega niso storili takoj.

Trumpova ideja, da je veličastni pogajalec, je vsekakor padla v pogajanjih z Iranom, administracija pa je več kot očitno razdeljena na tabore, pri čemer bi se nekateri pogajali, drugi bi bombardirali, tretji pa še zaslužili kakšen dolar. Ta konfuznost, ki je večkrat zmedla še Irance, je povzročila padec priljubljenosti Trumpa. Ko voditelj ne zna in ne zmore artikulirati, zakaj je določena akcija potrebna in zakaj se vodi taktično na način, ki ga je izbral, potem bo sledil padec priljubljenosti in podpore.

Prav tako ni pomagalo romanje k Putinu, kjer je odposlanec Bele hiše Witkoff deloval kot tlačan iz oddaljenega dela Sibirije, ki je prišel na poljub carjevega prstana. V svoji absurdnosti je Putina oklical za humanitarca, medtem ko je Putin ubil več civilistov v Ukrajini ravno med njunim sestankom. Istočasno je zunanji minister Rusije Lavrov sestankoval v Teheranu in ZDA namenil toliko uničujočih besed, da so opazovalci lahko le debelo gledali ob Trumpovem obratu k Rusiji. Obrat Bele hiše stran od Nata, zavračanje in celo grožnje zaveznicam v ZDA niso padli na plodna tla, kajti večina Američanov, z izjemo Mage in demokratičnih socialistov, so Natu naklonjeni.

Ko voditelj ne zna in ne zmore artikulirati, zakaj je določena akcija potrebna in zakaj se vodi taktično na način, ki ga je izbral, potem bo sledil padec priljubljenosti in podpore.

Nazadnje je treba omeniti, da je Trump izkoristil Belo hišo za bogatenje lastne družine. Če je Trump v predvolilni kampanji 'natikal na kol' Hunterja Bidna, pa je treba omeniti, da je Trumpova družina zaslužila z notranjimi informacijami, ki so bile na voljo pred uvedbo Trumpovega elektronskega kovanca in začetka vojne v Iranu ter kasnejših sankcij. Istočasno so sklenili posle z naftnimi polji v Kazahstanu in Armeniji, ki so del zunanje politike, podobno so poskušali še v Ukrajini. Sodu je izbilo dno pohajkovanje Donalda Trumpa mlajšega, ki je pred mesecem z ruskim oligarhom in osebnim prijateljem Putina Umarjem Kremljevim počitnikoval v Rusiji.

Vulgarnost

Najmanj Trumpu pomagajo njegova pregovorna vulgarnost in žaljivke, saj se ne ustavi pri nikomer, niti pri kolegih, sodelavcih in zaveznikih. Če je Bela hiša vedno predstavljala džentelmensko držo in artikulacijo, lahko pri Trumpu v govoru opazujemo neverjetne ekscese. Toda ravno to vpliva tudi na spremembe podpore – če je bila sprva relativno široka podpora pri ameriški agenciji ICE za izgon ilegalnih migrantov, je ravno njegova retorika v slogu Wyatta Earpa mnogo Američanov odvrnila od podpore remigraciji.

Šokantno obravnavanje Zelenskega v Ovalni pisarni je spominjalo na šolskega bulija, ki se spravi na šibkejšega, medtem ko je Vance s svojim evropskim govorom odvrnil mnogo zmernih republikancev. Kot pozitivno je treba omeniti, da se je Trump umaknil od radikalcev iz Mage, kot sta Tucker Carlson ali Nick Fuentes.

Demokrati so zavohali kri – prekletstvo demokratičnih socialistov

Demokrati si dolgo časa niso opomogli od poraza na predsedniških volitvah in so zagrabili priložnost vmesnih volitev z vsemi rokami. Toda sami so padli v past ekstremizma kot pred leti gibanje Maga in dovolili, da zavoljo pridobivanja glasov vajeti v določenih zveznih državah prevzamejo demokratični socialisti. Ti so namreč odgovor demokratov na gibanje Maga, ki bodo v ameriško politiko verjetno prinesli še več polarizacije in napetosti. Kot bi republikanci lahko na zadnjih volitvah izbrali zmerno republikanko Nikki Haley namesto predstavnikov Mage, zdaj demokrati namesto zmernih kandidatov naprej porivajo levičarske ekstremiste.

Triumf demokratičnih socialistov je bila zmaga multimilijonarja Zohrana Mamdanija v New Yorku, ki ga izdatno financirajo Soroseve organizacije in je zrasel na učenju radikalnih levih gibanj. Zaenkrat pustimo ob strani, da gre za človeka z mnogo privilegiji, saj je imel dostop do najdražjih zasebnih šol, klubov, vedno pa je bil del najbolj elitne newyorške družbe. Njegovi domovi so vredni milijone dolarjev, velikansko vilo v Ugandi s 15-metrskim bazenom in umetninami pa varujejo oboroženi varnostniki. Toda ne glede na to, da se ima za socialista, ki je za sodelavce pripeljal komuniste, antisemite in zagrizene nasprotnike vsega zahodnega.

Demokratični socialisti Amerike so grožnja ustavnemu redu

Sami so del demokratske stranke in formalno trdijo, da podpirajo demokracijo in nasprotujejo avtoritarnim oblikam socializma. Toda na svoji spletni strani podpirajo Fidela Castra in učijo Karla Marxa v okviru mednarodnega boja, socialistične solidarnosti in delavskega razreda. Kličejo po uničenju Izraela in ustanovitvi ene palestinske države, nikoli ne obsodijo Hamasa za genocid, obsojajo pa Izrael.

Enako so obsodili genocida Marca Rubia zaradi embarga proti Kubi. Njihova ljubezen do komunističnih režimov je javna, kajti podpirajo Komunistično partijo Kitajske, nekdanjega venezuelskega diktatorja Madura, prav tako jim je blizu Putin.

Toda najbolj skrbi dejstvo, da se zavzemajo za podreditev neodvisnega sodstva kongresu, kar bi povozilo ustaljeno prakso pravne države in ameriške ustave. Istočasno se zavzemajo za ukinitev senata in meja. Te bi torej na široko odprli vsem, kar pomeni, da bi država prenehala obstajati, kajti država brez meja ni država. Podpirajo New Green Deal, ki bi bil nekakšna nova ustava po vzoru britanskih zelenih, ti pa so skrajna mešanica ludizma, komunizma in islamizma.

Poleg tega se še zavzemajo za ukinitev sredstev vojski, izpustitev kriminalcev iz zapora in uničenje kapitalizma. Vseh teh idej ne moremo kategorizirati nikakor drugače kot levičarski ekstremizem in grožnjo ZDA.

Najbolj skrbi dejstvo, da se demokratični socialisti zavzemajo za podreditev neodvisnega sodstva kongresu, kar bi povozilo ustaljeno prakso pravne države in ameriške ustave.

Kandidati

Javne manifestacije demokratičnih socialistov spominjajo na dele Maove kulturne revolucije in Pol Potove agrarne utopije, pomešane z ameriško tradicijo kapitalizma. Veliko kandidatov ne izhaja iz proletarskega miljeja, ampak iz relativno dobrega srednjega ali višjega dohodkovnega razreda, podprle pa so jih relativno bogate donacije velikih skladov in tudi milijarderjev. Čeprav je nekaj kandidatov odpadlo, kot na primer Jessica Hong, ki je s svojimi izpadi spominjala na nevrotično članico Maovega odbora za ocenitev samoobtožencev, je več drugih kandidatov zlahka zmagalo, kot na primer 'kmečka socialistka' Peggy Flanagan v Minessoti.

Največja težava za demokrate bo dejstvo, da ne gre za tradicionalne politike, ki so vajeni pogajanj, pogovorov, glasovanja tudi za zakone, ki niso del strankarskih idej, kar je tradicija v ZDA. Gre za aktiviste, ki ne razumejo demokratičnega političnega procesa in bodo z vso silo na lastne ideje gledali kot na cilj, vreden 'vseh trupel', nasprotnike v lastni stranki pa kot na izdajalce.

Skoraj 200 kandidatov, ki so del slogana »socialistični denarji odvržejo kapitalistične smeti«, že žanje uspehe, kot na primer ekstremistka Avila Chevalier, ki je vodila 'palestinski tabor' na Univerzi v Columbii. Demokrati so, kot na zadnjih volitvah republikanci, za zmago voljni kandidirati kogarkoli, ne zavedajo pa se, da gre za težavo, ki se je bodo težko rešili.

Podpornik Muslimanske bratovščine Abdul El-Sayed

Vsekakor bi si predstavljali, da demokratični socialisti zavračajo kapitalistični denar milijarderjev, toda kot v primeru podobnih organizacij v Sloveniji mu na široko odprejo vrata. Abdul El-Sayed je primer najbolj skrajnega socialističnega populizma, ki igra na rasno, delavsko, migrantsko, suženjsko, palestinsko in še kakšno drugo žrtev. Gre za velikega antisemita, ki je večino svoje kampanje gradil na podpori eni palestinski državi in izkoristil aktivistična gibanja v regiji. To je šlo tako daleč, da je več temnopoltih skupnosti svoje člane pozvalo, naj glasujejo za koga drugega, saj El-Sayed kandidira le na platformi Palestine.

El-Sayed je kandidat rdeče-zelene alianse, ki je prisotna v evropskih državah že nekaj let na skrajno levem političnem polu. Predstavlja del skrajnih antisemitskih in antikapitalističnih gibanj, ki so kot gobe po dežju vzniknila po ZDA, osrednji mediji in vodilni demokrati pa ne želijo izpostavljati njegovih povezav z Muslimansko bratovščino.

Gre za kandidata, ki ne želi javno obsoditi terorističnih organizacij, kot sta Hamas in Hezbolah, zavrača obsodbo Muslimanske bratovščine in bo poleg Ilhan Omar drugi predstavnik političnega islamizma v kongresu ali senatu. Sam El-Sayed je javno povedal, da želi odstraniti Chucka Schumerja kot vodjo demokratov v senatu, ker podpira krvi željni režim apartheida v Izraelu.

Vsekakor bi si predstavljali, da demokratični socialisti zavračajo kapitalistični denar milijarderjev, toda kot v primeru podobnih organizacij v Sloveniji mu na široko odprejo vrata.

El-Sayed je podprt s Sorosevim denarjem in ekstremisti

Toda ko je ugledna demokratka Haley Stevens javno povedala, da bo zaradi El-Seyedovega ekstremizma raje podprla republikanskega kandidata Mikea Rogersa, je vodstvo demokratov, vključno s Schumerjem, ki ga El-Seyed želi odstraniti, napadlo Stevensovo! Še več, Schumerjeva organizacija za volitve v senatu mu je namenila celo dodatnih 10 milijonov ameriških dolarjev.

Kaže, da so za pridobitev sedežev v kongresu ali senatu demokrati pripravljeni podpreti še tako fašistoidnega kandidata, tudi takšnega, ki ga podpira eden največjih ameriških ekstremistov Hasan Piker. Piker je namreč nekdo, ki je Jude iz Michigana oklical za pripadnike kukluksklana in v popolnoma hitlerjanski maniri povedal, da bodo nekoč izvedli akcijo proti njim. Gre za oboževalca nekdanje Sovjetske zveze, kitajskega komunizma, ki aktivno podpira islamske teroristične organizacije.

Tako kot Pikerja podpira agent in milijarder Komunistične partije Kitajske Neville Roy Singham, ki je financiral tudi Nuestra America Convoy na Kubo, kamor so odpotovali Piker in drugi kaviar komunisti, enako El-Sayeda podpirajo Sorosove fundacije. Nečak milijarderja Georgea Sorosa in hollywoodski producent Jeffery Soros je pred kratkim gostil El-Sayeda, ki ga tudi finančno podpira. Ta je namreč v njegovem 'programu za migrante in njihove otroke' že od leta 2012.

Skupno je Jeffery Soros z ženo Catherine namenil El-Sayedu več kot 30 milijonov ameriških dolarjev, zraven pa so dodali še milijarderka Jennifer Pritzker, Obamov sodelavec Jon Favreau in nekdanji svetovalec Ben Rhodes, ki je na zadnjih slovenskih volitvah javno podprl tudi Roberta Goloba.

Popularizacija demokratičnega socializma

Treba je vedeti, da ZDA niso nikoli imele socializma in komunizma na svojih tleh, soočile pa so se tako z zunanjo kot notranjo grožnjo. Kot zanimivost je treba povedati, da je bilo združenje America First pred drugo svetovno vojno podprto tako od skrajne levice kot skrajne desnice, ki sta podpirali ameriški izolacionizem. Skupaj so se znašli socialisti, komunisti, fašisti in nacisti, ki so izražali podporo tako Hitlerju in Mussoliniju kot Stalinu. V mnogih idejah so se sicer razlikovali: na eni strani so podpirali internacionalizem, na drugi etnično čistost, toda v mnogih so se strinjali. Podobno je v mnogih okvirih tudi danes, saj se skrajna levica in skrajna desnica strinjata v več pogledih.

Toda Hitlerjeve invazije in zločini so Zahod prisilili v zavezništvo s Stalinom, kar je imelo za posledico, da se po drugi svetovni vojni nikoli nismo zares soočili z zločini komunizma in socializma. To je pripeljalo do tolerance komunističnih gibanj, ki so se prelevila v razna druga skrajna gibanja, kar je imelo za rezultat skrajne proteste v 60. in 70. letih 20. stoletja proti na primer vietnamski vojni ali podpori iranski islamistični revoluciji. Ljudje, ki so protestirali takrat, so zasedli delovna mesta na univerzah, v medijih in kulturi ter imajo danes večino.

Demokrati se morajo zavedati, da hranijo pošast, ki se je bodo težko rešili, saj gre za fanatične aktiviste in ne civilizirane politike.

Mlade generacije so vedno bolj izpostavljene le eni resnici, vse skupaj pa so podžgala še družbena omrežja, mediji, ki jim dajejo podporo, ter razni milijarderji, ki so jih zasuli z denarjem. Komunistični in socialistični zločini, zatiranje in revščina so vedno bolj del oddaljene zgodovine, ki je ne uči nihče več.

Zato se ne smemo čuditi, da kar 48 odstotkov Američanov med 18. in 30. letom vidi socializem v pozitivni luči, demokratični socialisti s skrajnimi idejami pa so izvoljeni v kongres ali senat. Demokrati se morajo zavedati, da hranijo pošast, ki se je bodo težko rešili, saj gre za fanatične aktiviste in ne civilizirane politike. Toda izvolitev tako skrajnih gibanj bo prinesla le še večjo polarizacijo.