Je islam religija miru ali religija nasilja?

Ali je islam religija miru ali nasilja? To je vprašanje, ki si ga dandanes zastavljajo mnogi.

Da je odgovor mnogo težji, kot se zdi na prvi pogled, v svoji kolumni za Catholic Herald, v kateri obravnava knjigo svetovljanskega muslimana, ugotavlja Francis Phillips. 

V Veliki Britaniji se namreč striktno uporablja razlikovanje med besedo islamizem, ki pomeni nekaj slabega, in islam, ki predstavlja pozitiven, miroljuben obraz muslimanske vere.

Kljub tovrstni delitvi pa so mnogi prepričani, da islam zaradi svoje zgodovine ni religija miru.

Odgovor je Phillips iskal v knjigi Pisma mladim muslimanom, ki jo je napisal Omar Saif Ghobash. Čeprav gre za omikanega, izobraženega in kozmopolitantskega muslimana (študiral je na Oxfordu), ki svojo vero jemlje z vso resnostjo, ne razblini dileme o nasilju v islamu.

Ghobash, ki je očeta izgubil v terorističnem napadu, je knjigo napisal za svoja sinova, stara 12 in 16 let, z namenom, da bi razumela, kako ostati zvest svoji podedovani veri in njenim najglobljim vrednotam. In da bi hkrati preko opazovanja in premisleka spoznala, da ni potrebe po obstoju konflikta med islamom in ostalim svetom.

Pisanje ima pridih ljubečega zaskrbljenega starša, ki si želi, da bi njegovi otroci odrasli v pravih vrednotah, zavračali nesmiselno nasilje, hkrati pa se zavedali "fizičnih in moralnih skušnjav Zahoda, kjer se prekomerno poveličuje in časti svobodo." 

Otroka skuša posvariti pred tem, da bodo številni ljudje do njune vere sovražni, spet drugi znotraj nje pa ju bodo skušali zvabiti z "omejenimi fantazijami globoko nesrečnih ljudi," ki vodijo tudi v terorizem.

Svetuje jima, da ne širita vedenjskih vzorcev iz 7. ali 10. stoletja, ampak se raje oprimeta muslimanskih vrednot spoštovanja, skrbi za druge, humorja, radodarnosti in iskanja znanja in pravice.

Ghobash predstavi Mohameda kot najboljši vzor v življenju, koran pa kot stabilen referenčni okvir v svetu pretresov, sprememb in turbulenc. Sinovoma je dopustil obiskovanje muslimanskih šol, a spoznal, da se mora soočiti s tem, kar sta se tam učila o sovraštvu do nevernikov.

V knjigi prizna še en konflikt v islamu; samomor namreč ni dovoljen, a samomorilski napadalci so sprejeti. Po njegovem je svetovna muslimanska skupnost tista, ki je žrtev slabega vpliva islamskih skrajnežev, pri čemer pa ne omenja obče razširjenega preganjanja kristjanov na muslimanskih ozemljih in tolerance do islamskih migrantov na Zahodu.

Phillips se ob koncu svoje kolumne sprašuje, s kakšno avtoriteto Ghobash piše o teh stvareh. Predvsem pa, koliko muslimanov se z njim sploh strinja in kakšen vpliv imajo ti na mule in imame.

"Je lahko konflikt med trdo linijo skrajnežev in drugimi člani muslimanske skupnosti, kakršne predstavlja Ghobash, sploh kdaj razrešen?" Po prepričanju Francisa Phillipsa ta vprašanja ostajajo neodgovorjena.