Jezus, cesar in davki (ter davčne blagajne)

Ker je zaupati dobro, preverjati pa še bolje, se slovenska podjetja in SP-ji že nekaj tednov navajajo na novo obliko nadzora preko davčnih blagajn. Pri tem je bilo opaziti kar nekaj negodovanja in pripomb, sedaj pa se je večina vdala v usodo. To je najbrž tudi najbolj smiselno, saj je že Benjamin Franklin nekoč dejal, da v življenju ni nič gotovega, razen smrti in davkov.

Jezus in davki

Z davki je imel težave že Jezus, čeprav je prijateljeval z nekaterimi člani tedanjega FURSA (npr. cestninar Matej, višji cestninar Zahej…). Podobno, kot bi bil danes tvoj osebni prijatelj davčni inšpektor. Nikakor ne zanemarljiva reč, še posebej če si v podjetniških vodah. Včasih je bilo baje tovrstno prijateljstvo tudi naprodaj, zdaj pa imamo »hvala Bogu« protikorupcijsko komisijo… Kakorkoli, davki nedvomno segajo v čas pred Kristusom.

V znanem evangeljskem odlomku beremo, da so že tedaj obstajali medijski manipulatorji in populisti. Jemali so besedilo iz konteksta in čakali oziroma kot pravi Sveto pismo »prežali« na napačne besede. Ko so tako Jezusa zvito vprašali ali je prav dajati davek cesarju, jih je ta briljantno odpravil. Zahteval je kovanec in vprašal čigava je podoba na njem. Bila je cesarjeva, Jezus pa je s svojim odgovorom postavil krščansko davčno normo. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.« (Mt 22, 15-21)

Sicer je treba povedati tudi, da se je Jezus, kar se plačila davkov tiče, ob neki priložnosti kar dobro znašel. Poslal je namreč malovernega Petra, ki je bil ribič, naj ulovi ribo in v njenih ustih je našel denar za plačilo tempeljskega davka (Mt 17,24-27). S tem mu je pokazal, da se mu ni treba ničesar bati dokler je le z njim in pa seveda tudi to, da je davek treba plačati.

Ker smo danes še vedno maloverni in tudi ribe pri običajnem ribolovu navadno tudi nimajo kovanca v ustih…. moramo plačevati davke iz osebnega zaslužka. In ker so ti davki v nekaterih primerih (recimo pri obdavčitvi plač) prav nespodobno visoki, nam davki bolj ko ne predstavljajo težave.

Davčna zakonodaja je postala tako zapletena znanost, da tudi njeni izvajalci v številnih primerih ne vedo kako ravnati, da ne bi bili kontradiktorni.

Kje je torej problem?

V nekaterih razvitih deželah, ki so se uspele izogniti socializmu, je plačevanje davkov pri povprečnem državljanu stvar ponosa in načel. Stanje pri nas pa dobro opiše tista šala, ki pravi, da je Janez iz davčnega urada dobil formularje za napoved dohodnine. Poslal jih je nazaj z naslednjim pripisom: »Najlepše se vam zahvaljujem za vaše prospekte. Po premisleku sem se odločil, da ne bom pristopil k vašemu društvu.«

Če upoštevamo Jezusovo navodilo in pogledamo na celotno zadevo karseda objektivno, je jasno, da so davki naš skupni denar in so namenjeni nam ter naši civilizacijski ureditvi. Iz davkov se financira šola, zdravstvo, infrastruktura, sociala… Plačevanje davkov je torej dobro, saj nam omogoča, da funkcioniramo kot družba (in da funkcionirajo tudi šibkejši člani družbe). Nenazadnje tudi preko tega izpolnjujemo zapoved ljubezni do bližnjega in do samega sebe.

Kje je torej težava? Je morda kaj narobe s cesarjem?

Cesar je nag!

Ostanimo pri prispodobi cesarja in se spomnimo na znano Andersenovo pravljico ter prenesimo kontekst v sedanjost.

Danes je težava v tem, da cesarjeva nova oblačila enostavno stanejo preveč in tudi krojačev, ki jim cesar mastno plačuje, da mahajo po zraku in na statvah tkejo nevidno blago, je absolutno preveč. Država se je izkazala kot slab gospodar, ki pogosteje dela v dobro elite in političnih točk, kot pa v skupno dobro. Tudi sam državni aparat je glede na velikost države in rast gospodarstva enostavno prevelik in predrag.

Davčna zakonodaja je postala tako zapletena znanost, da tudi njeni izvajalci v številnih primerih ne vedo kako ravnati, da ne bi bili kontradiktorni. Za povprečnega državljana in delavca je njegova plača zgolj bruto znesek. Če na svoji plačilni listi loči bruto in neto postavko, če pozna strošek zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja… je že v zgornji polovici davčno izobraženih ljudi.

Očitno davčna neosveščenost davkoplačevalcev ustreza tudi državi, saj ji povprečen državljan vsak mesec da skoraj polovico zaslužka in se tega le nekako megleno zaveda.

Očitno to stanje ustreza tudi državi, saj ji povprečen državljan vsak mesec da skoraj polovico zaslužka in se tega le nekako megleno zaveda. Zraven še veselo plača prostovoljno zdravstveno zavarovanje in benti čez svojo nizko plačo in delodajalca. Sploh ga ne zanima, kam je šel drugi del plače in kdo ter kako upravlja z njo.

Dajte Bogu kar je božjega!

Kaj nam torej preostane in kaj storiti? Prvič: požreti slino in plačati davke! To je naša državljanska, družbena in tudi krščanska dolžnost. Bog je sodbo pridržal zase. Vendar pa to ne pomeni, da se moramo sprijazniti s slabim stanjem.

Zato drugič: se davčno izobraziti in spremljati kam gre denar in kako se porablja.

In tretjič: od države terjati odgovornost za to, kako se denar porablja in si prizadevati za pravičnejšo in bolj smiselno davčno zakonodajo.

Predvsem pa nikoli ne smemo izpred oči izgubiti dejstva, da Božje kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18,36) in da naš resnični vladar ne pobira davkov, ampak nam daje življenje in to v izobilju (Jn 10,10).