Joži Kališnik med spomini in novo knjigo

Med tistimi pevskimi legendami, ki so pustile v slovenski glasbi neizbrisen pečat, je prav gotovo tudi Joži Kališnik iz Kamnika, najbolj znana kot Avsenikova pevka. Posnela je veliko narodnih pesmi, nastopala na premnogih literarnih in drugih glasbenih večerih, zelo pa si je prizadevala tudi za izdajo več knjig. V zadnjih mesecih je vse svoje prostočasne urice posvetila izdaji knjige o Emi Krški.

Glasba, pesem, knjige so Joži Kališnik spremljale od zibelke naprej. Zato je povsem razumljivo, da so bile njene sopotnice tudi v nadaljnjem življenju. Res pa je, da je vse omenjeno na njeni poti pustilo globoke sledi tako v zunanjem kot notranjem svetu.

Z Avseniki na poti

Joži Kališnik je od otroških let naprej skupaj s starši pela na koru v svoji rojstni vasi Špitalič, pri 25 letih pa se je pridružila Ženskemu pevskemu zboru Solidarnost iz Kamnika, kjer je kmalu nastopala tudi z nekaterimi solističnimi točkami. Po sedmih letih jo je v eni od oddaj Koncert iz naših krajev slišal urednik Kajetan Zupan, ki je vedel, da Avseniki iščejo pevko, in potem je za dobrih osem let pristala pri njih.

»Če preletim spomine na to obdobje, lahko rečem, da tega nisem nikoli pričakovala. Koliko izjemnih dogodkov, koliko pozitivne energije! O, kako lepo je bilo nastopati z njimi doma in na tujem. Sodelovanje pri svetovno znani skupini je zagotovo velik privilegij, vendar sem sama vse to jemala kot del svojega življenja, saj v meni ni vzvišenega ponosa, pač pa sem le vesela, da sem lahko v ta prelepi mozaik dodala svoj delček.«

Kako se spominja Slavka Avsenika in njegovega brata Vilka?

»Oba brata Avsenik sta bila močni osebnosti in sta se dopolnjevala pri svojem delu. Za gospoda Vilka lahko rečem, da se je zelo trudil z mojo tehniko petja, za kar sem mu še sedaj hvaležna. Bil je potrpežljiv, dosleden in je zaupal v naše delo. Pri Slavku pa je zanimivo to, kako mu je bilo na odru včasih nerodno, ko je ob koncu koncerta samo on dobil darilo organizatorja, ostali pa smo bili deležni le njegovega priklona. Spominjam se tudi, da je v garderobi večkrat vzel v roke mali snemalnik, si posnel novo melodijo in nato smeje dodal: 'Takole počasi nastane nov komad.'«

»Sodelovanje pri svetovno znani skupini je zagotovo velik privilegij, vendar sem sama vse to jemala kot del svojega življenja, saj v meni ni vzvišenega ponosa, pač pa sem le vesela, da sem lahko v ta prelepi mozaik dodala svoj delček.«

Narodne pesmi

Joži je posnela tudi veliko narodnih pesmi. Kako je bilo s tem?

»Ob obiskih maminih sorodnikov smo veliko peli in še zdaj hranim mnoge tovrstne posnetke. Ob zaključku delovanja Ansambla bratov Avsenik leta 1990 sem Vilku omenila, da bi rada posnela nekaj narodnih pesmi. Takoj je bil za to in mi za spremljavo predlagal harmoniko Vitala Ahačiča ali citre Mihe Dovžana. Najprej je prišel k meni domov Vital in v moji mali podstrešni pisarni sva imela vaje. Ob njegovi spremljavi sem bila prevzeta in dobesedno napolnjena z neko globljo milino. Ko pa sva se v studiu v Šentvidu srečala z Mihom in njegovimi milozvočnimi citrami, sem takoj vedela, katera spremljava je prava. Tako sva z Dovžanom posnela na desetine naših prelepih narodnih pesmi in drugih melodij, ki so izšle na kasetah in CD-jih. Posnetih je tudi nekaj duetov z Mancinijem, Pestnerjem in Kraševčevo.«

Glasba je zlata nit življenja. Tudi pri Kališnikovih je tako. Na veliko se zdaj z glasbo ukvarja sin Samo. Zagotovo je mami ponosna nanj!

»Ja, sin Samo in njegova žena Jasmina sta polno zaposlena kot poklicna glasbenika. V sebi nimam tovrstnega ponosa, ampak imam le pristno veselje, ki mi polni dušo in daje blaženi mir. Želim mu, da še naprej ostane takšen, kot je, in vem, da se ne bo prevzel zaradi slave.

In še en drobec o sinu! Ko sem bila leta 1987 drugič noseča in pod srcem nosila Sama, smo imeli v Nemčiji nekje proti koncu koncertne turneje en dan zelo dolgo vožnjo, ko je bilo od enega do drugega kraja 720 kilometrov. Takoj ko me je zvečer v garderobi zagledal Slavko, me je vprašal, kako je potekala moja vožnja z avtomobilom. Ta njegova skrb se mi je zdela zelo lepa. Hvaležno sem mu odgovorila, da je bila vožnja z dvema postankoma čisto v redu, da nisem utrujena in da bom po počitku na oder  odšla dobre volje in nasmejana.«

Kurešček in pastirica

Nekateri, ki Joži Kališnik bolje poznajo, pravijo, da je po nastopanju z Avseniki vernim ljudem znova približala eno od Marijinih božjih poti – Kurešček.

»To ne bo ravno držalo, ker so tisti romarji s kamniškega in komendskega konca, ki sem jih polnih 20 let enkrat mesečno vodila na Kurešček, pozneje pa tudi v vsa večja Marijina svetišča doma in čez mejo, to romarsko cerkvico poznali že prej. Res pa je, da sem vsem romarjem vedno dala na listu napisano lepo molitev, ki smo jo skupaj zapeli. Seveda smo molili tudi rožni venec in tako bili vsi zadovoljni.

Nasploh sem imela dovolj duhovnega gradiva, ki sem ga zbirala trideset let, zato sem v tistem času izdala zajetno 'rumeno' knjigo z naslovom Molitve v različnih osebnih potrebah in ob ljudskih pobožnostih, ki je leta 2015 doživela prvi dopolnjeni ponatis z naklado 5.000 izvodov. Ljudje jo še vedno iščejo, zato je založba Salve izdala ne vem že kateri ponatis.«

Joži Kališnik je pripravila in objavila tudi zelo prikupno knjigo o pastirici, ljudski umetnici Kati Turk z Velike planine.

»Res je. Znana pastirica in ljudska umetnica Kati Turk je leta 2003, po osmih letih, ko se po operaciji ni prebudila, dobila svojo zapuščino v knjigi z naslovom Kati Turk, pastirica in ljudska umetnica. Njen soprog Jožef si je namreč srčno želel, da se izdajo njene pesmi, slike in risbe. Pri šestih knjigah pa sem pomagala pri pripravi za tisk prijateljici, invalidki Janji Blatnik z dolenjskega konca. Tudi zdaj ji še vedno pomagam, tako kot pomagam tudi mnogim drugim.«

Nekateri, ki Joži Kališnik bolje poznajo, pravijo, da je po nastopanju z Avseniki vernim ljudem znova približala eno od Marijinih božjih poti – Kurešček.

Prva slovenska svetnica

Zadnje mesece se je Kališnikova posvetila Emi Krški in pred nami je obsežna knjiga z največ informacijami in fotografijami o prvi slovenski svetnici. Zakaj?

»Res je, za izdajo sem pripravila obsežno knjigo, v kateri je tako rekoč vse o naši prvi svetnici Emi (Hemi) Krški, ki jo na zdajšnjem avstrijskem Koroškem zelo častijo, pod njeno okrilje pa se radi zatekamo tudi tostran Karavank. Ema Krška je v Krki (današnjem Gurku, 30 kilometrov od Celovca) v svojem času v dveh letih zgradila čudovito stolnico in benediktinski samostan. Pred tem, ko je že izgubila vso svojo družino, pa je po Sloveniji in Koroški zgradila 12 cerkva, kar je v knjigi zelo lepo napisano in dokumentirano. Gradivo o Emi Krški je sredi maja izšlo pri založbi SPES v Ljubljani. Na 130 straneh so posebej objavljene tudi barvne fotografije z Emine romarske poti.

Sveta Ema je umrla leta 1045 in letos, 27. junija, bo minilo 980 let od njene smrti. Ta knjiga nam govori tudi o tem, za kakšne vrste težav se človek lahko zateka k tej naši mogočni svetnici, ki je bila do zdaj pozabljena in narodu prikrita.«

In kakšne so vaše osebne želje?

»Sem v letih, ko je resnično treba poskrbeti predvsem za svojo dušo. Sicer pa ljudje zdaj umirajo tudi že zelo mladi. Želim, da bi se naš ljubi narod zavedal svojih korenin in da bi se človek dejansko 'prebudil' in vendarle spoznal ter živel tiste življenjske vrednote, ki dajejo potrebno hrano duši, kar edino šteje. Prav takšno pot nam v svoji knjigi kaže naša mogočna svetnica Ema Krška, ki komaj čaka, da bi jo bolje spoznali in se ji priporočali.«

»Želim, da bi se naš ljubi narod zavedal svojih korenin in da bi se človek dejansko 'prebudil' in vendarle spoznal ter živel tiste življenjske vrednote, ki dajejo potrebno hrano duši, kar edino šteje.«

(D203: 58-59)