Kaj druži Abrahama Lincolna, Johna F. Kennedyja, Martina Luthra Kinga, Charlieja Kirka in Jezusa Kristusa?

Že samo bežen pogled v zgodovino nam hitro pove, da je seznam tistih, ki so bili ubiti zaradi svojih misli, sporočil in besed veliko predolg, da bi nas lahko pustil hladne in neodzivne. Sokrat je bil, na primer, obsojen na smrt, ker je »kvaril mladino« in postavljal vprašanja, ki naj bi spodkopavala tedanjo družbeno ureditev. Juliusa Cezarja so umorili, ker je bil preveč priljubljen, hkrati pa nevaren takratnim republikancem. Giordana Bruna so sežgali na grmadi. Thomasa Mora so obglavili, ker se ni hotel ukloniti Henriku VIII. Mahatma Gandhija je ustrelil hindujec, ki je menil, da Gandhi preveč popušča muslimanom. Benazir Bhutto, prva ženska predsednica vlade v Pakistanu, je bila umorjena na predvolilnem shodu zaradi svojega liberalnega in prozahodnega stališča. Anno Politkovsko so ustrelili v Moskvi.

Kaj druži Abrahama Lincolna, Johna F. Kennedyja, Martina Luthra Kinga, Charlieja Kirka in Jezusa Kristusa? Tudi njih družijo izrečene misli, s katerimi so vznemirjali, navdihovali in želeli spremeniti svet na bolje.

Lincoln je govoril o koncu suženjstva, Kennedy o novi, boljši Ameriki, King o enakosti in pravičnosti, Kirk o konservativnih vrednotah, Jezus pa o ljubezni in upanju.

Umrli so pod streli in na križu, a v resnici so bili naboji namenjeni predvsem njihovim besedam.

Vse so ubili zaradi besed

Tudi življenje v Sloveniji ni več tako varno, kot je še pred leti bilo. V politiki in javnem življenju se radi tolažimo, da so besede samo besede, da gre zgolj za retoriko, ki ni kazniva. S tem se, žal, strinja tudi sodna veja oblasti. Resnica je drugačna. Besede, ki govorijo o sovraštvu, imajo težo, saj še kako oblikujejo svet, v katerem živimo. Ko jih izgovorijo ljudje, ki imajo moč, oblast in denar, lahko zanetijo tudi vojne. Nahujskane množice, ki močno spominjajo na podivjano rajo iz Kristusovih časov, ki je kričala: »Križaj ga!«, samo čakajo, da lahko sežejo po orožju.

Pred dobrim tednom je svet onemel zaradi atentata na Charlieja Kirka. Ob tem pa se je zgodilo nekaj šokantnega, norega, kar je osupnilo dobromisleče ljudi in jim vzelo dih. V nekaj urah po kruti smrti so se po družbenih omrežjih vsule posmehljive in žaljive objave, ki so hkrati izražale nebrzdano veselje, da je eden od nasprotnikov mrtev. Pisali so, da je končno »dobil, kar je sejal«. Pomanjkanje osnovne človeške empatije se je zaznavalo na vsakem koraku. Ne le med »navadnimi ljudmi«, tudi med politiki, ki niso zmogli pokazati niti toliko sočutja, da bi nesrečni vdovi izrazili sožalje. Ko se nekdo veseli smrti drugače mislečih, to pomeni, da je sovraštvo v družbi preraslo vse zdrave meje.

Charlie Kirk po slovensko

Jože Dežman, zgodovinar, je leta 2018 v intervjuju na RTV Slovenija izjavil, da so »partizani pobili več Slovencev kot okupatorji«. Izjava je sprožila burne odzive v levosredinskih krogih, žal čisto brez potrebe. Ko bi kritično pomislili zgolj na kosti pomorjenih, ki so ponekod še zmeraj shranjene v vrečkah, ker jih oblast ne dovoli pokopati, bi bili raje modro tiho. Spomnimo se na plakate »Ubi Janšo«, ki so neposredno nagovarjali k fizični odstranitvi točno določenega človeka. In kar je še bolj skrb vzbujajoče: podobne plakate je v svojih oddajah prikazala osrednja televizija, ki bi morala kljub znani krilatici o »nikogaršnjih hlapcih«, delovati po obče človeških standardih.

Leta 2022, takoj po nastopu vlade, je premier Robert Golob v kontekstu obljub o reformah in »čiščenju« korupcije ter vplivov Janševe vlade večkrat govoril v smislu: »Očistili bomo Slovenijo janšizma«. Noben od njegovih mu še ni očital, da se je neprimerno obnašal, čeprav lahko slutim, da se zavedajo, da je uporaba izraza »počistiti« v političnih razpravah problematična, saj zelo konkretno namiguje na nasilje ali izključevanje.

Tisti, ki so kričali »Ubij Janšo«, so na koncu pristali na sodišču, a bili oproščeni, kar jasno priča o tem, da imamo v Sloveniji dvojna merila in več kot očiten razpad zdrave pameti.

Prelomni trenutki

Atentat na Kirka ni vzel le življenja mladega človeka. Postal je tudi ogledalo družbe, v katero bi se moral pogledati ves svet – tudi Slovenci. Pogosto se sprašujem: koliko nam danes sploh še pomeni človeško življenje? Ali smo v svoji slepi jezi in sovraštvu do vseh, ki niso enakega razmišljanja, še sposobni razločiti mejo med legitimno kritiko in smrtonosno retoriko, ki nasprotnika razčloveči ter ga spremeni v lahko tarčo za fanatike, ki jim ni treba dvakrat reči, naj sežejo po orožju?

Slovenija, žal, ni nobena izjema. V zadnjih treh letih smo bili priča pravemu plazu žaljivk, zmerjanja in sovražnih sporočil, ki jih je oblast – pogosto celo načrtno – usmerjala proti drugače mislečim. Fašisti so bili in so še vsi, ki z njimi ne tulijo v isti rog. Ko sovraštvo postane del vsakdana, ko je žalitev, ki zleti iz ust, nekaj samoumevnega, je samo vprašanje časa, kdaj se bo komu strgalo.

Ko sovraštvo postane del vsakdana, ko je žalitev, ki zleti iz ust, nekaj samoumevnega, je samo vprašanje časa, kdaj se bo komu strgalo.

Brez spoštljivega dialoga družba razpade. Demokracija brez poslušanja drugega mnenja je zgolj prazna, ničvredna lupina. Politični nasprotnik ni sovražnik, temveč sopotnik, s katerim gradimo skupno prihodnost. Tisti, ki z eno roko prisega na strpnost, z drugo pa trosi žolč, je enako odgovoren za zastrupljeno ozračje kot tisti, ki sproži strel.

Če kdaj, potem zdaj potrebujemo notranji premislek o tem, kako govorimo, kaj sporočamo, kaj puščamo za sabo. Človekovo življenje – tudi političnega tekmeca – mora biti nedotakljivo. Če to pozabimo, se bo nasilje, ki ga za zdaj gledamo zgolj na ekranih, jutri znašlo na naših dvoriščih.

Izključevanje drugače mislečih je kot pištola za pasom

Ko nekateri slovenski politiki že vnaprej razglašajo, s kom nikakor ne bi sodelovali, s tem v državi nehote ustvarjajo še dodatne delitve in napetosti. Namesto da bi gradili mostove, vnaprej rušijo možnosti za dialog. Demokracija pa temelji prav na pluralnosti, da kljub razlikam iščemo skupne točke za dobro skupnosti. Če nekdo zavrne vsakršno sodelovanje, samodejno tvega, da se del volivcev počuti prezrte, manjvredne ali celo nezaželene.

Demokracija temelji na pluralnosti, da kljub razlikam iščemo skupne točke za dobro skupnosti. 

Povezava z atentatom na Kirka je sicer posredna, a vredna premisleka. Njegov atentator se je napajal iz prepričanja, da »druga stran« nima pravice obstajati. Če politiki s svojo retoriko spodbujajo misel, da sodelovanje ni mogoče in da je nasprotnik sovražnik, potem dejansko utrjujejo podobno logiko, ker od besed do dejanj je, kot vemo, včasih le korak.

Zato bi bila osnovna naloga zrele politike ta, da pokaže, da zna poslušati tudi tiste, s katerimi se ne strinja, in da volivce vseh političnih barv obravnava kot enakovredne državljane. Vse drugo vodi v nevarno spiralo izključevanja, ki se lahko, žal, konča tudi tragično.