Od strankokracije in oligarhije k demokraciji (iz fevdalizma v demokratični kapitalizem)

Naslov tega sestavka opozarja na problem v več pogledih. Ekscesi strankarskega sistema pod Golobovo diktaturo predstavljajo unikum parlamentarne demokracije, ki Slovenijo vse bolj pretvarja v karikaturo parlamentarnega sistema. Zato je odgovor na pozive SDS in Demokratov k sodelovanju s civilno družbo pravzaprav odgovor na to, da popravimo anomalije ter izkoristimo ostanke demokracije, ki so kljub vsemu vendarle še ostali. To pa so: referendumi, transformacija državnega sveta v zgornji dom parlamenta ter nedemokratičen postopek kandidiranja na volitvah v državni zbor, pa tudi na volitvah v Evropski parlament.

Referendumi

Referendumska demokracija, ki je bila soglasno, enoumno (samo en glas je bil proti) sprejeta leta 2013, po 12 letih potrebuje temeljito rekonstrukcijo in odpravo neustavnosti znotraj ustave. Gre za takšno reformo, ki bo referendumsko ureditev naredila dostopno ljudem in omogočila vpliv ljudstva na odločitev. Za kar pa seveda ni potreben superintelekt ali umetna inteligenca, ampak ZKP – zdrava kmečka pamet – ter seveda pogum za priznanje napak in sprejetje predlogov za njihovo odpravo. Zato začenjam s predlogom za sanacijo referendumske zakonodaje in ustave.

Glede naknadnega zakonodajnega referenduma naj se ukine zavrnitveni kvorum, kvečjemu naj se uvede udeležbeni kvorum, 15 ali največ 20 odstotkov volilnega telesa, to je tako imenovani prag legitimnosti. V 90. členu Ustave RS, ki določa prepoved referenduma, pa naj se le-ta zoži zgolj na mednarodne pogodbe. S tem bo končno saniran leta 2013 sprejet protiustavni 90. člen Ustave RS. Namesto zavrnitveni pa bi bil vsekakor bolj primeren potrditveni kvorum, kar bi zaprlo motiv vladajočim k bojkotu referenduma.

Za izid referenduma naj se upošteva normalna, navadna večina glasov. Slovenski zavrnitveni kvorum je namreč svetovni unikum in plod zgrešene antidemokratične obsesije in prastrahu politike pred ljudsko voljo (Mira Cerarja, Mateja Tonina, prof. Igorja Kavčiča in Gregorja Viranta), katerih osnovni cilj je bil ljudstvu odvzeti realno moč odločitve. To se je v praksi tudi že večkrat pokazalo – pri referendumu o arhivih in v primeru ponovitve referenduma o 2TDK – drugem tiru.

V kontekstu ovir za dostop do zakonodajnega referenduma pa je nujno omeniti že prvi korak za referendumsko pobudo, ki v absurdno kratkem sedemdnevnem koledarskem roku zahteva vložitev 2.500 neoverjenih podpisov, kar je potem osnova za 40-dnevno zbiranje 40.000 overjenih podpisov za razpis referenduma. Oboje je za navadnega smrtnika povsem nedosegljiva naloga. V obeh primerih se namreč štejejo koledarski, ne pa delovni dnevi.

Pri tem pa je treba upoštevati še neuresničen sklep ustavnega sodišča iz leta 2018, ki govori o finančno in medijsko enakopravni referendumski kampanji. Vse to je znano, vendar je v strankah in medijih to povsem prezrta zahteva, čeprav je bila podprta celo s sklepom ustavnega sodišča in z enoletnim rokom državnemu zboru za odpravo neustavnosti v kampanji. Tudi suspenz pravice do enakega referenduma naj se podaljša z enega na pet let, to je preko meje enega mandata. Kajti zdaj se slišijo pozivi zagovornikov zakona, da naj se pravkar uspešen referendum čez leto ponovi.

Za izid referenduma naj se upošteva normalna, navadna večina glasov. Slovenski zavrnitveni kvorum je svetovni unikum.

Dvodomni parlament

Potrebujemo dvodomni parlament – sedanji Državni zbor RS (DZ) kot spodnji dom in Državni svet RS (DS) kot zgornji dom. DS je žal (p)ostal brezzobi tiger, zato naj po izglasovanju odložilnega veta v DS dobi nove pristojnosti. Sedanja izkušnja serijsko neuspešnih odložilnih vetov narekuje spremembe in dopolnitve tako poslovnika DZ kot tudi zakonodaje in ustave. Gre pa za naslednje spremembe:

• Odložilni veto naj ima za posledico četrto branje zakona, tako kot že dolgo predlagata aktualni predsednik državnega sveta Marko Lotrič in njegova stranka Fokus.
• DZ bi moral za zakone, ki so bili zavrnjeni z odložilnim vetom, obvezno organizirati javno predstavitev mnenj (JPM), če ta ni bila opravljena že v rednem postopku. V sedanji poplavi izsiljenih »nujnih postopkov« je namreč JPM že prava redkost, kar seveda vodi v popolnoma nepremišljeno zakonodajo in kaos.
• Obenem mora biti v DZ pred odločanjem o zakonu po dodatnem četrtem branju zakona, ustno in pisno, v povzetku predstavljeno mnenje zakonodajnopravne službe (ZPS) DZ. Brez tega zakon ne bi smel dobiti zelene luči za nadaljevanje postopka.
• Po četrtem branju naj se odločanje ponovi in predpiše dvotretjinska večina vseh poslancev DZ. Mimogrede: isti standard ustavne večine naj velja tudi za izvolitev ustavnih sodnikov (US) ter predsednika in namestnika računskega sodišča (RčS), pa seveda tudi predsednika vrhovnega sodišča.
• Četrto branje in s tem poglobljena kritična presoja zakona se lahko nanaša na cel zakon ali pa samo na posamezen člen ali poglavje zakona.

Z navedenimi dopolnitvami zakonodaje, poslovnika DZ in Ustave RS bi sedaj brezzobi tiger – državni svet dobil zobe in bi postal operativen. V končni fazi pa naj bi se preoblikoval v drugi dom parlamenta, v zbor zastopnikov pokrajin, ki bi jih morali uvesti že zdavnaj.

Državni zbor bi moral za zakone, ki so bili zavrnjeni z odložilnim vetom, obvezno organizirati javno predstavitev mnenj.

Kandidiranje na volitvah

Po drugi strani pa smo že 30 let soočeni z izrazito nedemokratično ureditvijo parlamentarnih volitev. Ali bomo o »demokratični« izvolitvi poslanca očitno le še neskončno dolgo samo sanjali? Vpliv volivca na izvolitev, ki ga predpisuje 80. člen Ustave RS, ostaja tako še naprej črna luknja demokracije, ki žal ne obvezuje nikogar.

K spremembi pa seveda najbolj kliče 48. člen Zakona o volitvah v državni zbor, ki je v bistvu zgodovinski recidiv nekdanjega totalitarnega sistema, s tem ko določa: da je na kandidatnih listah največ »toliko kandidatov, kot se jih voli v volilni enoti«. To pomeni zaprte kandidatne liste in nemožnost izbire med več kandidati in neupoštevanje preferenčnega glasu, kar je seveda v popolnem nasprotju z referendumskim izidom o preferenčnem glasu, ki je sicer dobil na posvetovalnem referendumu skoraj 75-odstotno podporo volivcev.

Naj ponovim: izbira med več kandidati je prvi aksiom demokracije. V Sloveniji pa okoli 200.000 ljudi v 18 od skupno 88 volilnih okrajev nima poslanca. V DZ pa lahko pridejo tisti, ki so dobili zanemarljivo majhno število glasov. Izbira s preferenčnim glasom naj bo na nivoju, kjer ljudje kandidate najbolj poznajo – to je na nivoju volilnega okraja, ne pa, kot predlagajo v NSi, na nivoju osemkrat večje volilne enote. To bi seveda povečalo konkurenco tudi v okviru iste stranke – liste in poslanci v svojem mandatu ne bi bili pod pritiskom, da se ne zamerijo svojemu vodji. Končno izbiro pa naj naredijo volivci sami. Pametni vodje strank z velikim kadrovskim potencialom bodo to sprejeli, saj se večkratni preferenčni glasovi štejejo v kumulativni seštevek stranke.

V Sloveniji okoli 200.000 ljudi v 18 od skupno 88 volilnih okrajev nima poslanca.

Da živimo v demokraciji, je fikcija

Učna doba demokracije se je v Sloveniji že zdavnaj iztekla. Izkušnje volilnih zlorab in odsotnost kandidiranja poštenih, sposobnih in verodostojnih ljudi na nekaterih preteklih volitvah so vidne s prostim očesom, prav tako pa so znani konkretni sistemski predlogi za drugačno delovanje demokracije od spodaj navzgor, pa tudi od zgoraj navzdol. Iluzija, da živimo v demokraciji, je fikcija, ki jo razgalja prispevek ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča.

Žal se o tem tudi v političnih strankah niti ne želijo pogovarjati. Indoktrinacija samozadostnosti privržencev okostenele strankarske demokracije z zaprtimi listami je očitno silno trdovratna, a nadvse privlačna. Čeprav bi prav konkurenca med več kandidati znotraj iste stranke v okviru volilnega okraja prinesla novo kvaliteto, namesto da povsem po nepotrebnem nastajajo spori in zamere, ki jih sicer sploh ne bi bilo, če bi se pravica izbire s preferenčnim glasom prenesla neposredno na volivce.

Predlagane spremembe so majhne po količini, a pomembne po vsebini. Zato je za njihovo uresničitev nujen dialog s civilno družbo, seveda ne s kolesarji, ki normalne ljudi zmerjajo s fašisti in pozivajo k nasilju in celo ubijanju, ampak s civilizirano civilno družbo, ki je ne financira vladajoča »elita«, ampak delež prostovoljne dohodnine. In ki bo znala in hotela misliti s svojo glavo.

Zato naj se koalicija z volivci po volitvah formalizira kot civilni demokratični forum za ustavno republiko, sestavljen iz vsaj petih uglednih pravnikov, ustavnih sodnikov in profesorjev prava. Njegov prvi predsednik pa naj postane nesporno največji strokovnjak s tega področja, kmalu odhajajoči sodnik z ustavnega sodišča ddr. Klemen Jaklič, člani pa nekdanji kandidat za ustavnega sodnika, profesor rimskega prava dr. Janez Kranjc, od mlajših pa prof. ustavnega prava dr. Jurij Toplak. Ostala dva člana pa naj po volitvah predlaga nova vlada.

Vili Kovačič, državljan K, Ljubljana; Drago Vugrinčič, Občina Cankova; Miha Burger, Ljubljana; Stanislav Jurjec, Zgornja Polskava; Silvo Mesojedec, Bučna vas, Novo mesto; Vitomir Gros, Kranj

(D229: 38-39)