Kaj ima Ivana Orleanska s sodobnim feminizmom in krščanstvom

Ivana Orleanska je svetnica, ki je burila duhove tako svojega kot tudi prihodnjega časa. Kot glasnica Boga je posegla v francosko politično situacijo 15. stoletja in z vojskovanjem spravila do prestola francoskega kralja in pregnala Angleže. Vojska mož ji je voljno sledila, politične in cerkvene spletke pa so ji pozneje pripravile smrt na grmadi.

Vse to bi moral biti več kot odličen material tako za feministično gibanje kot podpora zloglasni teoriji spola. Nenazadnje je bila ženska, ki se je oblačila in obnašala kot moški… Sicer je tudi res, da ima za to vlogo nekaj pomanjkljivosti. Bila je namreč devica in na to ponosna, kar ni preveč mavrično. Bila je tudi globoko verna katoličanka in njen odnos z Bogom je bil vir vseh njenih uspehov.

Zgodilo se je že, da je Cerkev zamudila in spregledala znamenja časa. Vendar ne glede Ivane. Posvojili in povrnili v naročje Cerkve, so jo namreč prej, kot je njen potencial zaznalo feministično gibanje, ki je tako zelo zaznamovalo sodobni čas.

Če je v zgornjih besedah kar nekaj sarkazma, je to z namenom pokazati na človekovo dvoličnost. Pa niti ne glede feminizma, ki danes že tako ali tako velja skoraj za psovko. Feministke, ki so divje in za vsako ceno zahtevale izenačitev z moškimi pa so tudi že odložile kopja.

Feminizem in ekspanzija!

Da ne bi hodili pometat samo pred tuje prage, poglejmo tudi po svojem. Krščanska literatura (še posebej ženska) je polna navedb in trditev, kako da je emancipacija in osvoboditev ženske ranila žensko v njenem bistvu. Da je ženska izgubila svojo ženstvenost in globino. Gotovo je tudi prav, da se opozarja na ta vidik in emancipacija je res imela tudi negativne posledice …

Ko je ženska po stoletjih suženjstva sicer res malo predivje stekla iz kletke, je na poti porušila tudi stvari, ki so ji lastne in so v bistvu njena moč.

Pa vendar se vsiljuje vprašanje, v primerjavi s čim je izgubila? V primerjavi s tem, kar je bila in veljala v stoletjih prej? V primerjavi s čim je nazadovala … v primerjavi s tem, da je bila drugorazredno in skorajda brezpravno bitje? Da je rojevala poljubno število otrok od katerih je vsak tretji umrl.

Verjetno Bog ni mislil tega, ko je rekel, da nam prinaša življenje v obilju (Jn 10,10). O tem kakšno življenje je imela povprečna slovenska ali tudi evropejska žena v devetnajstem stoletju si lahko preberemo v delih M. Miklavčič in A. Puhar.

Ko je ženska po stoletjih suženjstva, sicer res malo predivje stekla iz kletke, je na poti porušila tudi stvari, ki so ji lastne in so v bistvu njena moč.

To, kar se je glede emancipacije odvilo v prejšnjem stoletju, lahko primerjamo s fizikalnim zakonom zaradi katerega vzmet ekspandira: če vzmet preveč pritiskamo k tlom, se po sprostitvi z veliko silo požene navzgor. Takrat ni v svojem naravnem in sproščenem stanju, v katerem se dobro počuti.

To se je zgodilo z gibanjem za osvoboditev žensk. Strašen pritisk na prednice iz preteklosti je ustvaril silo, ki je po sprostitvi povzročila, da se je poteptalo tudi kar je dobrega. Danes se vzmet počasi vrača v svoje normalno stanje. Zagrizene feministke so že davno v penziji, mlade žene  pa si ne dajo več vzeti materinstva in ženskosti na račun kariere in enakosti z moškim.

Pravo vprašanje zato ni, kaj vse je ženska izgubila z emancipacijo. Pravo vprašanje je, kdo in zakaj je vzmet tako pritisnil k tlom?

Krščanski feminizem

Kako je mogoče, da Cerkev tistega Kristusa, ki je ženske sprejemal brez predsodka, bil njihov zaščitnik, jih potrdil v njihovem dostojanstvu, ki so ga moški zavrgli in ki so ga celo same zavrgle, jih vodil od slabosti k spreobrnjenju … kako je mogoče, da ta Cerkev ni veljala in ne velja za zaščitnico in varuhinjo ženske, ampak prej za zatiralko?

Cerkev v prejšnjem stoletju očitno ni zaznala, da je čas zrel in da bodo ženske vstale. Nekaj koncilskih odlokov in okrožnic na to temo ni bilo dovolj. Cerkev takrat ni imela primernega odgovora in poguma, da bi se odzvala na to znamenje časa. Kljub temu, da sta pot in smer jasno nakazana v Evangeliju. Ta tema je ostala tabu, zmajevanje z glavo nad negativnimi posledicami emancipacije pa nima nobene posebne koristi.

Danes se na tem področju sicer dogajajo spremembe, za katere se zdi, da prihajajo v veliki meri iz laičnih vrst. S tem sicer ni nič narobe, saj je tudi prejšnji papež rekel, da  bo tretje tisočletje, tisočletje laikov.

Programi, delavnice, izobraževanja, skupine, boj proti splavu, naravno načrtovanje družine in poroda, ki ga iščejo tudi neverne žene, ki želijo živeti v skladu s svojim telesom … poglobljeno materinstvo in starševstvo, teologija telesa, dober zakonski odnos, spolnost, ki dviga k Bogu … vse to so teme, ki vedno bolj zanimajo sodobno žensko (in ne samo njo). In videti je, da bolj kot to, kako postati pilotka ali voznica kamiona.

Cerkev, ki ima navsezadnje nalogo, da vsem ljudem prinese veselo novico, mora zato danes teči na vso moč, da, kot je Janez prehitel Petra, ko sta tekla k praznemu grobu, prehiti in obvozi gibanja in ideologije, ki prej rušijo kot gradijo.

K dekletom in ženskam pa napelje potok žive vode, katerega varuhinja je, kajti le te tam zunaj (in tudi znotraj) hrepenijo po pristnih odgovorih in smernicah, ki jih bodo potrdile in spodbudile v njihovi edinstvenosti.