Težave z logiko "levega in desnega lica", kot jo razlaga "veroučitelj" Marjan Šarec

dr. Gabriel Kavčič

POSLUŠAJ ČLANEK
Pretekli teden je postregel z novo epizodo krščanske vzgoje. Tokrat je veroučitelj za nekaj minut postal gospod Marjan Šarec, ki je med drugim v intervjuju na Regionalni koroški televiziji (KOR) ugotovil, da opozicija proti trenutni vladi ne more iti kakor »z molitvijo nad mitraljez«.

V nadaljevanju pa skesano ugotavlja, da »smo neke vrste kristjani, ne sicer taki, kot bi morali biti … nam še veliko manjka do svetništva«. »Logika levega in desnega lica« pa da ni dobra za narod. Ne, namreč »treba je biti odločen, ker v zgodovini človeštva ali pa v zgodovini Slovenije z mehkužništvom nisi prišel daleč.«

Zvočni posnetek Kavčičevega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Zadeva je seveda strašansko banalna, a vseeno se lahko za trenutek ustavimo pri tem, kako kristjani razumemo »nastavljanje drugega lica«. To frazo danes pozna vsak, kako je torej ne bi poznal »neke vrste kristjan« in bralec mašnih beril.

Gospod Šarec, na primer, logiko levega in desnega lica primerja z mehkužništvom in neodločnostjo. Tako to frazo danes razumejo mnogi: nastaviti drugo lice se razume kot ne storiti ničesar, kar bi prizadelo nekoga, ki je tebe prizadel, ne udariti nazaj, se ne braniti.

Pa ne bo čisto tako. Nastavljanje drugega lica namreč nima nobene veze z mehkužnostjo in naivnostjo, ravno obratno.

Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo (Mt 5,39)


Verjetno se večina ljudi zaveda, da bi črkobralsko izpolnjevanje Jezusovih besed ne peljalo daleč. V tem sta si Jezus in gospod Šarec malo podobna: oba uporabljata zelo zanimive metafore iz vsakdana.

V krščanski, ali pa vsaj v katoliški logiki, pa ne gre, da bi Sveto Pismo brali neposredno. Metafora »nastavljanja drugega lica« se nahaja sredi Jezusovega govora na gori, ta pa ni zakonik, ampak zbirka načel krščanskega življenja.

In Gospod Jezus sam daje zgled najbolj popolnega upoštevanja načela »nastavljanja drugega lica«, vendar pri tem ne sledi črki: ko ga udari služabnik velikega duhovnika, na primer, se upre (Jn 18,22-23). Prav tako je sveti Pavel ob podobnem dogodku zelo odločen, celo žaljiv v svojem grajanju (Apd 23,3).

Kaj torej: je nastavljanje drugega lica naivnost ali upor? Nič od tega, Jezusova logika je onkraj teh okvirov: Kristusov učenec naj, kadar utrpi krivico, iz svojih vzgibov odstrani naravno željo po maščevanju ali obtoževanju. Hudobnežu, ki te tepe, naj nastavi drugo lice in mu s tem pove, da kot kristjan živi na drugačen način.
Nastaviti drugo lice ne pomeni naivnosti, ampak zgolj to, da se preseka »spirala zla«.

Kar pa ne pomeni naivnosti, ampak zgolj to, da se preseka »spirala zla«. Povračilni sistem »zob za zob« namreč hitro pelje v plaz zla in hudobe. Le-to pa se preseka z nastavljanjem drugega lica.

Vendar pa ima kristjan ob tem še druge dolžnosti, ki jih ne sme zanemariti: ugotoviti je treba resnico, uresničiti pravico, uveljaviti zakon (če je pravičen, seveda), zaščititi družbo in izterjati storilca. Vendar brez sovraštva. Vsako terjanje pravice in resnice se namreč lahko izpelje resnično krščansko, ali pa zgolj zelo človeško, zob za zob.

Katero lice, levo ali desno?


Če se ozremo v nekaj vrstic prej (Mt 5,29-30), hitro opazimo, da je bila v tistih časih desna stran telesa nekako vrednejša, da o razlikah med desno in levo roko sploh ne govorimo.

In iz tega izhaja še ena zanimiva razlaga: W. Wink pravi, da je v Jezusovem času obstajala razlika glede načina, kako je nekdo udaril drugega človeka. Leva roka je nečista, zato se vedno tepe – če se je že treba tepsti – z desno roko.

Udariti v smislu klofute (z dlanjo) je pomenilo udariti sebi enako osebo; udariti s hrbtno stranjo roke (kot bi, na primer, spodili muho), pa je bilo rezervirano za pripadnike nižjega socialno-ekonomskega razreda.

Udariti s hrbtno stranjo roke je torej pomenilo uveljavljati avtoriteto in prevlado, predvsem pa je to nujno pomenilo udariti desno lice žrtve – točno tako, kot pravi evangelij.

Če torej preganjana oseba nastavi še levo lice, kot pravi Gospod Jezus, se je pretepač znašel v dilemi: leva roka se je uporabljala v nečiste namene; udarec z odprto desno roko, kot klofuta, pa bi pomenilo priznati višje dostojanstvo temu, ki bi ga rad udaril. Na levo lice pa ga s hrbtno stranjo desne roke težko udariš.

Skratka: tisti, ki jo je v prvo skupil, je s tem, ko je nastavil drugo lice, zahteval enakost. Torej ne gre za enostavno ponudbo: »tu imaš še eno lice, udari me še enkrat«, ampak gre za to, da nekomu poveš, da se ne greš njegove igre nasilja.

Nastavljanje drugega lica nima nič z naivnostjo in mehkužnostjo


Tole rovarjenje po biblični eksegezi torej kaže, da fraza »nastaviti drugo lice« enostavno nima v sebi zahteve po naivnosti ali mehkužnosti.

Tu gre predvsem za vedno znova potrjeno krščansko prepričanje, da se ne smemo spuščati v spirale zla in sovraštva. Če te nekdo udari, mu prepreči nadaljnji udarec tako, da mu poveš, da se njegove logike ne greš. Ne nadaljuj na enak način, ker to nikamor ne pelje. »Nastavi mu levo lice«, da te ne bo mogel udariti in da mu s tem daš vedeti, da se tega sam ne greš.

Seveda smo danes daleč od takratne kulture, a nekatere njihove navade ostajajo del naše kulturne zgodovine.

Če pa že poskušamo uporabiti krščanski nauk »nastavljanja levega lica«, je treba biti natančen: če hoče kdo biti »neke vrste kristjan, ki bo malo bližje svetništvu«, lahko začne pri prekinjanju spiral zla in zamer, predvsem pa pri boju za resnico in pravico na vsakem koraku in ne samo na skrbno izbranih primerih. Če bi Slovenci, začenši s politiki, znali večkrat na tak način nastavljati levo lice, bi verjetno lahko vsi precej lažje živeli.



Celoten video Šarčeve mini teološke razlage udarjanja po levem in desnem licu si lahko ogledate v tem članku.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Slovenski rogonosci