Kaj pomeni pogled na naše cerkve

Morda se nekateri še spomnite stare ceste čez Črni Kal proti morju. Na določenem odseku ceste se je prvič na poti iz Ljubljane v Koper prikazalo morje v daljavi. Kakšno veselje je bilo takrat med otroki v avtu! Morje ni več daleč. Na dosegu pogleda je. Podobno veselje se je prikradlo na ustnice galilejskim romarjem v Jeruzalem, ko so prišli do Betfage, ki je bila le nekaj kilometrov oddaljena od cilja romanja. Samo še vzpon na Oljsko goro in nato ob izjemnem panoramskem razgledu na sveto mesto spust proti Jeruzalemu.

Težko si predstavljamo občutke, ki so Jude prevevali na vrhu Oljske gore. Prav posebej ob pogledu na tempelj. Tempelj je bil središče judovskega narodnega in verskega življenja. Bog sam se je odločil, da bo tu prebival. Psalm 132 pravi: 'Zakaj Gospod je izbral Sion, zaželel si ga je za prebivališče: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.«' (Ps 132,13-14) Tu je bil Bog blizu, tu so se darovale daritve, tu so narodni in verski voditelji vzgajali ljudstvo, tu se je krepila narodna zavest in utrjevala vera ter čut za sveto.

V tempelj je rad zahajal tudi Jezus. Večkrat. Že od otroških let. Tu je bil pri dvanajstih letih najden, ko sta ga Marija in Jožef tri dni iskala (prim. Lk 2,41–55) Janezov evangelij dodaja, da je bil v začetku svojega javnega delovanja znova v templju. Omenja Jezusovo prevračanje miz, namerno raztresanje denarja in kritiko prisotnih: »Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice.« (Jn 2,16)

Morda se tokrat res zdi, kot da Jezus za trenutek izgubi treznost in umirjenost; kar predstavljamo si ga, kako lomasti in vpije. Ta podoba današnjega sveta, ki izgublja kompas in tepta pod seboj vse, kar je sveto in Božje, nam je tako blizu, da je na mestu premislek, če ne želimo Jezusu tega podtakniti samo zato, da si oddahnemo pod težo krivde. Če ima torej Jezus čas, da si splete bič, gotovo deluje premišljeno in preudarno.

Vse in še več, kar so Judje iskali v templju, je v osebi Jezusa Kristusa. V njem Bog oče podarja svetu Sina. V njem podarja najučinkovitejšo molitev – molitev po Sinu.

Morda je Jezusa ob vstopu v tempelj res zmotila nesnaga, ki so jo za seboj puščale živali. Judje so se oklepali prepričanja, da živalski iztrebki oskrunjajo svetost tempeljskega prostora. Vendar, tržnica je cvetela v prvem delu templja, imenovanem dvor poganov. Če bi ga motile živali, kako to, da ga niso motili pogani, ki so jim dovolili v isti del templja in so bili za večino Judov vsaj moralno nečisti zaradi načina življenja, ki ni bil v skladu s postavo.

Bolj se zdi smiselno, da Jezusa niso motile ne glasne daritvene živali, ker naj bi motile meditativno tišino, ne tržnica, ki se je odvijala ob prodaji le-teh. Antični templji niso bile tihe, pobožne katedrale. Bili so glasno zbirališče ljudi, ki so večkrat tudi glasno molili, pa tudi med seboj delili izkušnjo vere, vsakdanjega življenja.

Trgovanje z živalmi je bilo predpisano in nujno potrebno za delovanje templja kot prostora, kjer so se po postavi darovale živalske daritve. Jezus ni ne prvič ne zadnjič videl dvora poganov in aktivnosti v njem. Tokrat je želel simbolično pokazati, kako tempelj z vsemi svojimi dejavnostmi in veličastnostjo počasi stopa v ozadje. Ni več potrebno. Umika se popolnejši obliki molitve in daritve. Vse in še več, kar so Judje iskali v templju, je v osebi Jezusa Kristusa. V njem Bog oče podarja svetu Sina. V njem podarja najučinkovitejšo molitev – molitev po Sinu. V njem podarja zadnjo in najbolj radikalno daritev – daritev Sina, ki jo obnavljamo pri sveti maši. Zato ni lepše, globje in učinkovitejše molitve, daritve in zaveze kot je v Jezusu. On je naša pot, resnica in življenje.

V Sloveniji nimamo pogleda na tempelj, imamo pa pogled na tisočere cerkvice. Pogled na vsako cerkev je hkrati pogled na veličastnost naše kulture in z njo povezane arhitekture; je spomenik naši vernosti in pobožnosti, je ogledalo naše tradicije. Vse to drži. Vendar vsaka cerkev je najprej poklon veličastnemu odrešenju, ki nam ga je podaril.

Naj bo tudi letošnji post okrepljen z zavestjo, da je Jezus alfa in omega.