Kaj pomeni pogled na naše cerkve
Morda se nekateri še spomnite stare ceste čez Črni Kal proti morju. Na določenem odseku ceste se je prvič na poti iz Ljubljane v Koper prikazalo morje v daljavi. Kakšno veselje je bilo takrat med otroki v avtu! Morje ni več daleč. Na dosegu pogleda je. Podobno veselje se je prikradlo na ustnice galilejskim romarjem v Jeruzalem, ko so prišli do Betfage, ki je bila le nekaj kilometrov oddaljena od cilja romanja. Samo še vzpon na Oljsko goro in nato ob izjemnem panoramskem razgledu na sveto mesto spust proti Jeruzalemu.
Težko si predstavljamo občutke, ki so Jude prevevali na vrhu Oljske gore. Prav posebej ob pogledu na tempelj. Tempelj je bil središče judovskega narodnega in verskega življenja. Bog sam se je odločil, da bo tu prebival. Psalm 132 pravi: 'Zakaj Gospod je izbral Sion, zaželel si ga je za prebivališče: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.«' (Ps 132,13-14) Tu je bil Bog blizu, tu so se darovale daritve, tu so narodni in verski voditelji vzgajali ljudstvo, tu se je krepila narodna zavest in utrjevala vera ter čut za sveto.
V tempelj je rad zahajal tudi Jezus. Večkrat. Že od otroških let. Tu je bil pri dvanajstih letih najden, ko sta ga Marija in Jožef tri dni iskala (prim. Lk 2,41–55) Janezov evangelij dodaja, da je bil v začetku svojega javnega delovanja znova v templju. Omenja Jezusovo prevračanje miz, namerno raztresanje denarja in kritiko prisotnih: »Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice.« (Jn 2,16)
Morda se tokrat res zdi, kot da Jezus za trenutek izgubi treznost in umirjenost; kar predstavljamo si ga, kako lomasti in vpije. Ta podoba današnjega sveta, ki izgublja kompas in tepta pod seboj vse, kar je sveto in Božje, nam je tako blizu, da je na mestu premislek, če ne želimo Jezusu tega podtakniti samo zato, da si oddahnemo pod težo krivde. Če ima torej Jezus čas, da si splete bič, gotovo deluje premišljeno in preudarno.
Morda je Jezusa ob vstopu v tempelj res zmotila nesnaga, ki so jo za seboj puščale živali. Judje so se oklepali prepričanja, da živalski iztrebki oskrunjajo svetost tempeljskega prostora. Vendar, tržnica je cvetela v prvem delu templja, imenovanem dvor poganov. Če bi ga motile živali, kako to, da ga niso motili pogani, ki so jim dovolili v isti del templja in so bili za večino Judov vsaj moralno nečisti zaradi načina življenja, ki ni bil v skladu s postavo.
Bolj se zdi smiselno, da Jezusa niso motile ne glasne daritvene živali, ker naj bi motile meditativno tišino, ne tržnica, ki se je odvijala ob prodaji le-teh. Antični templji niso bile tihe, pobožne katedrale. Bili so glasno zbirališče ljudi, ki so večkrat tudi glasno molili, pa tudi med seboj delili izkušnjo vere, vsakdanjega življenja.
Trgovanje z živalmi je bilo predpisano in nujno potrebno za delovanje templja kot prostora, kjer so se po postavi darovale živalske daritve. Jezus ni ne prvič ne zadnjič videl dvora poganov in aktivnosti v njem. Tokrat je želel simbolično pokazati, kako tempelj z vsemi svojimi dejavnostmi in veličastnostjo počasi stopa v ozadje. Ni več potrebno. Umika se popolnejši obliki molitve in daritve. Vse in še več, kar so Judje iskali v templju, je v osebi Jezusa Kristusa. V njem Bog oče podarja svetu Sina. V njem podarja najučinkovitejšo molitev – molitev po Sinu. V njem podarja zadnjo in najbolj radikalno daritev – daritev Sina, ki jo obnavljamo pri sveti maši. Zato ni lepše, globje in učinkovitejše molitve, daritve in zaveze kot je v Jezusu. On je naša pot, resnica in življenje.
V Sloveniji nimamo pogleda na tempelj, imamo pa pogled na tisočere cerkvice. Pogled na vsako cerkev je hkrati pogled na veličastnost naše kulture in z njo povezane arhitekture; je spomenik naši vernosti in pobožnosti, je ogledalo naše tradicije. Vse to drži. Vendar vsaka cerkev je najprej poklon veličastnemu odrešenju, ki nam ga je podaril.
Naj bo tudi letošnji post okrepljen z zavestjo, da je Jezus alfa in omega.
Težko si predstavljamo občutke, ki so Jude prevevali na vrhu Oljske gore. Prav posebej ob pogledu na tempelj. Tempelj je bil središče judovskega narodnega in verskega življenja. Bog sam se je odločil, da bo tu prebival. Psalm 132 pravi: 'Zakaj Gospod je izbral Sion, zaželel si ga je za prebivališče: »To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.«' (Ps 132,13-14) Tu je bil Bog blizu, tu so se darovale daritve, tu so narodni in verski voditelji vzgajali ljudstvo, tu se je krepila narodna zavest in utrjevala vera ter čut za sveto.
V tempelj je rad zahajal tudi Jezus. Večkrat. Že od otroških let. Tu je bil pri dvanajstih letih najden, ko sta ga Marija in Jožef tri dni iskala (prim. Lk 2,41–55) Janezov evangelij dodaja, da je bil v začetku svojega javnega delovanja znova v templju. Omenja Jezusovo prevračanje miz, namerno raztresanje denarja in kritiko prisotnih: »Iz hiše mojega očeta ne delajte tržnice.« (Jn 2,16)
Morda se tokrat res zdi, kot da Jezus za trenutek izgubi treznost in umirjenost; kar predstavljamo si ga, kako lomasti in vpije. Ta podoba današnjega sveta, ki izgublja kompas in tepta pod seboj vse, kar je sveto in Božje, nam je tako blizu, da je na mestu premislek, če ne želimo Jezusu tega podtakniti samo zato, da si oddahnemo pod težo krivde. Če ima torej Jezus čas, da si splete bič, gotovo deluje premišljeno in preudarno.
Vse in še več, kar so Judje iskali v templju, je v osebi Jezusa Kristusa. V njem Bog oče podarja svetu Sina. V njem podarja najučinkovitejšo molitev – molitev po Sinu.
Morda je Jezusa ob vstopu v tempelj res zmotila nesnaga, ki so jo za seboj puščale živali. Judje so se oklepali prepričanja, da živalski iztrebki oskrunjajo svetost tempeljskega prostora. Vendar, tržnica je cvetela v prvem delu templja, imenovanem dvor poganov. Če bi ga motile živali, kako to, da ga niso motili pogani, ki so jim dovolili v isti del templja in so bili za večino Judov vsaj moralno nečisti zaradi načina življenja, ki ni bil v skladu s postavo.
Bolj se zdi smiselno, da Jezusa niso motile ne glasne daritvene živali, ker naj bi motile meditativno tišino, ne tržnica, ki se je odvijala ob prodaji le-teh. Antični templji niso bile tihe, pobožne katedrale. Bili so glasno zbirališče ljudi, ki so večkrat tudi glasno molili, pa tudi med seboj delili izkušnjo vere, vsakdanjega življenja.
Trgovanje z živalmi je bilo predpisano in nujno potrebno za delovanje templja kot prostora, kjer so se po postavi darovale živalske daritve. Jezus ni ne prvič ne zadnjič videl dvora poganov in aktivnosti v njem. Tokrat je želel simbolično pokazati, kako tempelj z vsemi svojimi dejavnostmi in veličastnostjo počasi stopa v ozadje. Ni več potrebno. Umika se popolnejši obliki molitve in daritve. Vse in še več, kar so Judje iskali v templju, je v osebi Jezusa Kristusa. V njem Bog oče podarja svetu Sina. V njem podarja najučinkovitejšo molitev – molitev po Sinu. V njem podarja zadnjo in najbolj radikalno daritev – daritev Sina, ki jo obnavljamo pri sveti maši. Zato ni lepše, globje in učinkovitejše molitve, daritve in zaveze kot je v Jezusu. On je naša pot, resnica in življenje.
V Sloveniji nimamo pogleda na tempelj, imamo pa pogled na tisočere cerkvice. Pogled na vsako cerkev je hkrati pogled na veličastnost naše kulture in z njo povezane arhitekture; je spomenik naši vernosti in pobožnosti, je ogledalo naše tradicije. Vse to drži. Vendar vsaka cerkev je najprej poklon veličastnemu odrešenju, ki nam ga je podaril.
Naj bo tudi letošnji post okrepljen z zavestjo, da je Jezus alfa in omega.
Zadnje objave
Križi s križankarstvom
18. 4. 2026 ob 17:00
Kulturni dom Nova Gorica: reorganizacija ali kadrovanje po županovo?
18. 4. 2026 ob 9:00
Fenomen Stevanović
18. 4. 2026 ob 6:00
Macron proti Marine Le Pen – francoske volitve 2027
17. 4. 2026 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Kulturni dom Nova Gorica: reorganizacija ali kadrovanje po županovo?
18. 4. 2026 ob 9:00
Fenomen Stevanović
18. 4. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
APR
18
»Preživimo dan s sv. Terezijo Avilsko«
09:30 - 13:00
APR
20
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
APR
22
Predstavitev monografije: Med tradicijo in moderno
11:00 - 12:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
5 komentarjev
APMMB2
Igor, hvala z repliko, vendar še vedno menim, da si prav ti eden izmed ponosnih ateistov, ki se napenjajo, pa ne vedo, da lažejo samo sebi.
APMMB2
Cerkvice, kapelice in križi pričajo o vernosti Slovencev. Skoraj vse to je zahvala , ki so jo verni ljudje izrekali Bogu in svetnikom in svetnicam, katerim so se zaklinjali, jih prosili za milost in kar je še posebaj pomebno, skušali so jih posnemati, posnemati nihovo dobroto in milost. To je Slovence uvrstilo med poštene, delovne in pametne narode.
Sedaj ostajajo ti simboli, vse te zahvale, vse bolj osamljene.
Uzde, s katerimi so zausdali komunisti Slovence, so tako nasilne, da si vsaj polovica naroda sploh več ne upa prizanti, da so verni, da še spoštujejo svoje prednike, ki so jim postavili tako lepe in dargocene spomenike. Ne upajo se več ravnati po postavah svojih prednikov.
Mnogi mali človečeki stopijo na prste in se napihnejo, ko izrečejo: jaz sem ateist.
Ja, to je sedaj ponos naroda, ki je bil veren, a pošten, priden in ljubezniv.
Sedaj je brezbožnost vrlina z njo pa tudi prevara, tavina, sovraštvo. To je danes Slovenija, razklana, razdeljena, skregana, sovražna.
Jaz sem ateist, jaz sem komunist!
Kajne Igor?
Jože Kržič
Ko je bil pred leti na obisku portugalski predsednik (vlade, države?), je izjavil, da se mu je posebno lepo vtisnilo v spomin, ko je z Brnika hitel v Ljubljano in na skoraj vsakem gričku uzrl cerkvico. To me je presenetilo, ker sem na popotovanju po Portugalski videl zelo veliko cerkva in zlasti v tednu pred Veliko nočjo (semana santa) neizmerne množice vernikov v procesijah. On teh pri nas gotovo ni videl.
IgorP
APMMB2 V čast si štejem, da se me v komentarjih spomniš! Sem ateist, tisto drugo pač ne, to je samo tvoja mantra, ki neverne avtomatsko daš med komuniste! Sem pa za različnosti, ki združujejo, ker pač vsi živimo na tem svetu!
MEFISTO
Zakaj pa potem tako skrbno in ponosno hraniš partijsko knjižico?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.