Kdaj je v moje življenje prišel sovražnik in zasejal slabo seme? (nedeljska pridiga)

Prejšnjo nedeljo smo poslušali nekaj Jezusovih prilik, ta teden smo slišali še nekaj novih prilik in naslednjo nedeljo bodo na sporedu še nove prilike, zgodbe ki jih je pripovedoval Jezus.

Zakaj v prilikah?

Jezus je apostolom in ostalim učencem govoril v obliki prilik, v obliki kratkih zgodb, s katerimi je želel predstaviti nepredstavljivo - Boga in njegovo prebivališče - nebeško kraljestvo.

Želel je ljudem predstaviti nekaj novega, nove, do tedaj še nerazkrite resnice o Bogu. V prilikah je želel vsem ljudem predstaviti Boga in nebeško kraljestvo, vendar ni želel, da bi bila stvar prelahka, da se mora za Boga in nebeško kraljestvo tudi vsak od nas malo potruditi.

Poglejmo pobližje današnji odlomek. Jezus govori v prilikah. Ljudje poslušajo in nekateri prilike razumejo, spet drugi ne. In nekaj teh, ki prilik ne razume, pride do Jezusa po dodatna pojasnila. Pridejo k dopolnilnem pouku. Pridejo k molitveni uri, svetopisemski skupini, mladinskem verouku. Vložijo dodaten napor, da bi razumeli Jezusa.

Če so še njegovi najbližji učenci, apostoli imeli težave z razumevanjem njegovega učenja, zakaj si ne bi tudi mi priznali, da potrebujemo vložiti še dodatne napore za njegovo razumevanje?

Pogosto se nam dogaja, ponavljam, NAM dogaja, da pridemo k sveti maši, slišimo ne vem kolikokrat priliko, se mogoče iz nje malo pohecamo in odidemo naprej. Bistva, srčike Jezusovega učenja pa nismo niti povohali. Če bi se po maši postavil pred vhod v cerkev in povprašal nekaj mimoidočih o današnji Božji besedi, kaj bi mi odgovorili?

Da je človek lahko Jezusov učenec, mora biti najprej pripravljen na poslušanje

Kako se konča današnji evangelij? »Kdor ima ušesa, naj posluša.« Verjamem, da ni vsakdo od nas pripravljen na sprejemanje in izvrševanje tega, kar je Jezus učil in kar še danes uči sveta Katoliška Cerkev.

Jezus je nagovarjal velike množice, vendar je le peščica, tisti pravi učenci, sledilci, prišla do njega in prosila za razlago. Jezusov učenec je torej tisti, ki je pripravljen zapustiti množico in priti do Jezusa. Tisti, ki se ne ozira na to, kakšno je javno mnenje in kaj misli večina, ampak tisti, ki je pripravljen na spoznavanje globljih resnic, ki pride do njih v intimi lastne molitve.

Zakaj tako? Ker vsak pravi Jezusov učenec hrepeni po duhovni hrani, ki jo daje Jezus. Tako zelo hrepeni po njem, da je pripravljen zapustiti cono udobja, pripravljen zapustiti množico in tvegati, da se osmeši pred množico in pred Jezusom. To je bistveno.

Predno se vrnemo na današnje prilike se moram torej vprašati: ali sem tisti, ki je pripravljen zapustiti množico in priti po globlje nasvete in razlage k Jezusu? Ali sem med tistimi, ki ima ušesa, da sliši evangelij?

Prepričan sem, da se povsod, tudi med bralci te spletne strani, najdejo tudi takšni, ki imajo ušesa, pa Božje besede ne poslušajo. Ali pridejo v nedeljo k maši (tudi takšni, ki pridejo k maši vsako nedeljo ali celo vsak dan!) in ostanejo le nemi obiskovalci, zaprejo svoja ušesa, zaprejo svoja srca, da do njih ne more Božja beseda.

Zato se moramo vprašati: Ali so moja ušesa odprta ali ne? Če nimam odprtih in opranih ušes, potem prilike zame nimajo nikakršne vrednosti. So zame brez koristi. Brez koristi je zame tudi sveta evharistija in je verjetno najbolje zame, da grem kar domov.

Če pa imam ušesa odprta in pripravljena za evangelij, sem pripravljen na Jezusovo učenje.

Kdaj je prišel sovražnik in zasejal slabo seme?

Ko sem tako bral in meditiral o današnjem odlomku so se mi misli neprestano vračale k temu poudarku: kdaj je prišel sovražnik in zasejal slabo seme? Ko so ljudje spali.

Jezus ne pravi, da njegovi učenci ne smejo ponoči spati, ampak da morajo biti njegovi vedno pripravljeni na prihod sovražnika. Gospodarjevim služabnikom ni uspelo ohraniti dobrega semena pred ne-prijatelji. Niso uspeli ohraniti milosti, ki jim jo je naklonil Oče.

In to, predragi bratje in sestre in to je tisto, kar je glavni problem današnjega časa. Sodobni kristjani zelo slabo opravljamo svoje delo pri varovanju in razširjanju božje milosti. Največkrat kar sami povabimo sovražnika, kar sami na stežaj odpremo vrata svojim nasprotnikom, da lahko zasejejo slabo seme.

V nedeljo pridemo pobožno k sveti maši in že ko po maši stopimo iz cerkve, pademo nazaj na stara pota, v objeme zemeljskih skušnjav.

Izziv za vsakega od nas

Vsi smo v tej množici in le kot posamezniki se lahko odzovemo na ta izziv. Jezus skrbi za vse ljudi, za vse kristjane, hkrati pa mora k spreobrnitvi nagovarjati vsakega posameznika posebej, vsakega od nas.

On skrbi za tebe, skrbi za mene, skrbi za tistega tretjega. Jaz sam in samo jaz se moram vprašati, kako varujem to milost, ki mi je bila zaupana? Vsak od nas mora iti sedaj vase in si odgovoriti na te izzive.

Sem v svojem življenju že kdaj imel čas, ko sem bil bolj goreč, kot sem zdaj? Kako sem tedaj živel svojo vero? Da sem več in bolje molil, da sem se bolj redno udeleževal prejemanja zakramentov, da sem bil bolj prijateljski do svojih bližnjih, da sem več bral in meditiral božjo besedo? Kaj je bilo to, kar se je spremenilo v mojem življenju, kaj je bilo tisto, kar me je odvrnilo od te moje prejšnje gorečnosti?

Koliko je vseh možnih izgovorov, ki jih lahko najdemo! Preveč sem zaposlen s svojo službo, svojimi otroki, svojimi vsakodnevnimi zadolžitvami, svojim življenjem. Včasih sem bil kot otrok skoraj vsako nedeljo pri maši, a potem so prišle druge prioritete v življenju in …

Če smo odkriti do sebe, bomo  ugotovili, da smo enostavno ostalim stvarem v svojih življenjih dali prednosti pred Kristusom. Dovolili smo, da so druge stvari postale pomembnejše. Šport, potovanja, denar, družabna omrežja, mobiteli, vse to nas odriva stran od vere. Drugim stvarem smo dovolili, da so postale pomembnejše od Jezusa Kristusa.

Toda - nikoli ni prepozno, da spremenimo svoj pogled, da postanemo bolj goreči, da se še bolj oklenemo vere v Jezusa Kristusa in zapustimo vse, kar nas vodi stran. Da postanemo aktivni del množice, tisti, ki se vračamo k Jezusu dan na dan in ga prosimo, da bi nas razsvetlil in nam pomagal znova najti tisto gorečnost, čuječnost, ki nas je nekoč že krasila.