Kdo si, Evropa?

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: nacionalizmi, lastna zgodovina in odnos do verske svobode. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično ... kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna.

Evropa je stara celina, njen proces integracije in združevanja na politični ravni pa zelo mlad in nov. Mislim, da smo tukaj na poti iskanja ustrezne poti in orodja. Nihče prej se ni lotil tako obsežnega in kompleksnega projekta, ki bi temeljil na taki zgodovinski podlagi, kot smo se tega lotili v Evropi. Drži, da veliko stvari ne deluje, toda ne smemo pozabiti, da smo celina rekordov in nemogočih podvigov, ki postanejo resnični. Lahko vse to ogrozijo priseljenci?

Moram priznati, da me pojem velike, združene, uspešne in močne Evrope privlači od osnovnošolskih let, ko sem na italijanski nacionalni televiziji RAI spremljal tedensko oddajo o uspešnih projektih v tedaj združeni Evropi: jezovi in plovni kanali na Nizozemskem, novi tramvaji v nemškem Dresdnu in novi muzeji v Španiji. Evropa ni celina samo zaradi geografskih kriterijev, ampak predvsem zaradi svoje vsebine, kulture in identitete.

Evropa ni celina samo zaradi geografskih kriterijev, ampak predvsem zaradi svoje vsebine, kulture in identitete.

Priseljenci nam ne morejo vzeti tistega, kar smo pokvarili že sami

Vprašanje evropske indentitete se zadnje čase vse pogosteje odpira v luči migranstkega vala priseljevanja iz arabskih držav; med ljudmi je čutiti strah, da bi tuja kultura uničila »našo« istovetnost. Mislim, da te nevarnosti ni, saj smo že sami večino pokvarili s svojim zaničljivim odnosom, kar je ostalo, ne upoštevamo in ne cenimo kakor bi morali.

Na ta pojav želim opozoriti s treh vidikov. Stvar je mnogo širša in če malo pomislimo na analogije, hitro opazimo, da se to dogaja tudi na drugih področjih.

1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost. Zaradi težkih dogodkov polpretekle zgodovine 20. stoletja smo Evropejci razvili posebno alergijo do nacionalizma, tudi za ceno zdravega domoljubja. Res je, da meja med obema je lahko zelo tanka, toda je potrebna in nujna. Kot je tudi nujna zdrava narodna zavest, ki rodi ponos in veselje nad svojo družino, domačim krajem, domovino ... Evropo.

Če želimo ali ne, moramo priznati, da brez krščanstva tega, čemur danes pravimo evropska kultura – in posledično evropska identiteta – ne bi bilo.

2) Odnos do zgodovine. Kot posledica dolge, pestre in krvave zgodovine imamo neprestan občutek sramu in prezira do lastne preteklosti, še bolj pa do ekstremnih pojavov. Obsodba zločinov je zdrava, vendar ne smemo metati vseh dejstev v isti koš. Evropsko zgovodino moramo spoznavati, razumeti in biti nanjo ponosni.

3) Verska svoboda. Tretja točka, na kateri mislim, da se lomi istovetnost Evrope, je ravno odnos do vere. Če želimo ali ne, moramo priznati, da brez krščanstva tega, čemur danes pravimo evropska kultura – in posledično evropska identiteta – ne bi bilo. Krščanstvo je povzelo, povezalo in v sodobni luči interpretiralo antično kulturo ter jo izročilo moderni.

Prihodnost v iskanju ravnotežja

Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Prihodnost Evrope vidim v iskanju ravnotežja med nacionalnimi, kolektivnimi in osebnimi pravicami, med tradicijo in inovacijo, med možnim in dovoljenim. To iskanje ni enkraten odgovor, ampak pot, vsakdanji trud. In to je identiteta Evrope.

Evropa niso njene institucije, ampak smo njeni prebivalci z vso zgodovino, istovetnostjo, pripadnostjo, znanjem in humanostjo. Če bomo znali ceniti to, kar smo podedovali, nas nihče ne bo mogel ogroziti.