Kdor (še) ni bil v Planici, ni Sloven'c!

Še enkrat več smo dokazali, da Slovence lahko združi samo eno – uspehi naših izjemnih športnikov. Za nami je sezona presežkov Petra in ostale skakalne druščine. Da bo letošnja Planica nekaj posebnega, pravljičnega, emotivnega, se je nakazovalo že kar nekaj časa.

Vstopnice so šle za med, fenomen, ki se pri nas zgodi zgolj na vsake toliko časa. Iskala se je karta več, iskali so jo mnogi, ki morda še nikoli niso bili na nobeni športni prireditvi ali morda taki, ki so si želeli  v svoj CV zapisati, da so »bili zraven«, ko se je pisala zgodovina. Oživel je črni trg, nekateri so začutili priložnost za hitri zaslužek.

Zraven so seveda želeli biti tudi naši glavni politični akterji in si ob vseh planiških čustvenih momentih vsaj malo izboljšati samopodobo.

V Planici je zopet bilo dovoljeno biti Slovenec in to tudi jasno pokazati.

V Planici je dovoljeno biti ponosen Slovenec

Med četrtkovo vožnjo v Planico, upajoč na zadnje prometne informacije, prižgem radio. Prve besede, ki jih zaslišim so… »pošljite slike iz poti v Planico in pokažite, kako slovenski ste!«

Ja, tudi to je pomembno. Navzven pokazati, da smo ponosni, da smo Slovenci. Tega nam velikokrat manjka. Letos je morje slovenskih zastav dokazovalo ravno to. Bili smo ponosni. Morda prvič po dolgem času. Zopet je bilo dovoljeno biti Slovenec in to tudi jasno pokazati. Obisk Planice je postal sinonim slovenstva, tako kot vzpon na Triglav.

Četudi je bilo mnogim izmed 110.000 obiskovalcev v Planici pomembnejše od dolžine poletov najti ustrezen kader za »profilno« na Facebooku, Twitterju ali Snapchatu, jim tega ne gre zameriti.

Vsi smo radi na strani zmagovalcev. »Mi smo zmagali«, skupinsko slavimo ob uspehih, ko pa športnikom ne gre vse po načrtih, pa hitro zagodrnjamo »spet je zamočil«.

Kaj imajo naši skakalci kar sami pogrešamo

Kljub vsemu pa se mi zdi, da izjemna evforija, ki se je v Sloveniji vzbudila v zadnjih mesecih, ni zgolj posledica Petrovega serijskega zmagovanja. Celotna skakalna reprezentanca nam je v marsičem, kjer smo sami šibki, postala zgled. V njej namreč vlada delavnost, poštenost, zdrava tekmovalnost in iskreno veselje ob uspehu drugega. Pred očmi se mi takoj nariše Robi na Petrovih ramenih v izteku skakalnice po petkovi in iskren objem Janusa in Stöckla na trenerski tribuni po sobotni ekipni tekmi.

Skakalna ekipa pooseblja vrednote, ki so sicer v slovenskem narodu od vedno prisotne, a v zadnjem času postavljene nekje na obrobje.

Skakalna ekipa pooseblja vrednote, ki so sicer v slovenskem narodu od vedno prisotne, a v zadnjem času postavljene nekje na obrobje.

Za trenutek se ustavimo še pri glavnem konstruktorju reprezentance, Goran Janusu, ki je za vzpon v zadnjih letih najbolj zaslužen. V svojih izjavah večkrat pomenljivo izpostavi: »Izziv je delati, ko rezultatov ni. Ko tekmovalcem gre, je lahko trener vsak.«

Podobno kot velja za trenerje, bi lahko rekli za navijače. Te dni v Planici ni bilo posebno težko biti »zraven«, biti navijač, biti ponosen. Večji izziv bo takrat, ko bodo prva mesta zamenjala deseta ali dvajseta, tekmovalci pa bodo še bolj potrebovali našo podporo kot tokrat. Poskušajmo imeti to vedno v mislih, tudi poleti, ko se bomo namakali v slani vodi, naši skakalci pa bodo že več mesecev slano samo »švicali« na novih treningih.

Peter in druščina, še enkrat hvala za nepozabno sezono, za vse pozitivne zglede in ponos, ki smo ga lahko izrazili ob vaših uspeh. Tudi tisti, ki niste bili v Planici.