Kje bodo Golobovi vzeli, da bodo dali nam – upokojencem? Vreča, ki jo sicer obilo praznijo, žal ni brez dna!

Milena Miklavčič


V zadnjih 100 letih se je slovenska družba zelo spremenila. Ker nisem več med najmlajšimi, sem poznala še tiste, ki so starost dočakali brez prave pokojnine, v zadnjih letih življenja so dobivali le miloščino, imenovano starostna oziroma kmečka pokojnina. Še od tistega ''nič'', ki jim ga je prinesel poštar, so dajali na stran vsaj dinar ali dva. Za pogreb, so rekli. Največja sramota je bila, če bi jih morali pokopati na občinske stroške. Spominjam se Janeza, dobival je 27 dinarjev. Ko sva se srečala, se je na široko zasmejal s svojimi škrbastimi usti. "Tri leta že šparam za nova očala, ta mesec jim bom pa lahko kupil!" je dejal zadovoljno.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaposlila generacija mojih staršev. Ni jim bilo z rožicami postlano. Poleg rednega šihta so delali še udarniške. V potu svojega obraza so gradili tovarniške hale, kopali jarke za vodovod, kanalizacijo, elektriko. V Žireh, kjer je bila večina zaposlena v Alpini, je bil zaslužek boren. Spominjam se pogovorov, ki sem jih poslušala še kot otrok: "Cel mesec garamo, delamo nadure, pa dobimo miloščino! Kaj šele bo, ko se upokojimo!"

A so se ljudje znašli. Večina med njimi je imela vsaj dva poklica: dopoldne so bili čevljarji, popoldan pa zidarji, tesarji, keramičarji, električarji. Ni jih bilo malo, ki so imeli še kmetije. Pa je nekako šlo. Upokojili so se tam okoli petdesetega leta. Če so do upokojitve zidarili le v prostem času, so po njej, zaradi nuje, od jutra do večera. Ker so bili rojeni garači, so stisnili zobe, zamahnili z roko in rekli – bo že kako. Štipendirali so otroke, ker so želeli, da bo njihov kos kruha slajši in mehkejši. Poleti so si, kljub varčevanju, ki so ga imeli že v genih, privoščili vsaj kak teden na morju.

Moji generaciji, njihovim potomcem, je bilo z nečloveškim šparanjem in trganjem od ust prizanešeno. Dobršen del sošolcev in sošolk se je sicer zaposlil takoj po osemletki, s pomočjo kreditov so si lahko hitro privoščili kakšnega fička, tudi hiše so imeli do dvajsetega leta že skoraj pod streho! Življenje je bilo tudi za nas, ki smo šli v Ljubljano v šole, že bolj na ''izi''. Da bi kdo razmišljal o upokojitvi? Menda ja ne!
Potem je prišla težko pričakovana upokojitev. Boleče me je streznil že izračun pokojnine. Bil je skoraj pol manjši od plače, saj je bila ta zaradi malice, potnih stroškov in nekaterih dodatkov videti kar solidna.

Strah pred revščino, ki so ga imeli v sebi starejši, se je ob standardu, ki je bil v primerjavi z ''nekoč'' kar cvetoč, razblinil. Če smo že šparali, smo za avtom za počitnice, za nov televizor, za malenkosti, ki človeku polepšajo vsak dan. Misel, da bi dajala na stran za pogreb kot moje tete, se mi je zdela absurdna, če že ne smešna.

Potem je prišla težko pričakovana upokojitev. Boleče me je streznil že izračun pokojnine. Bil je skoraj pol manjši od plače, saj je bila ta zaradi malice, potnih stroškov in nekaterih dodatkov videti kar solidna. Ko je čez kakšno leto prvič prejel upokojensko mizerijo še Najdražji, sva se šele začela zavedati, kako srečna sva bila zaradi odločitve, da si hišo in stroške deliva s hčerkino in sinovo družino. Ne vem, kako bi bilo, če bi bila sama in prepuščena usodi na milost in nemilost.

Veliko sem med ljudmi, takšno je moje življenjsko poslanstvo. Ko mi pripovedujejo, s koliko fičniki morajo preživeti, mi je tesno pri srcu.

Zavedam se, da danes nihče ne more posnemati Jezusa ob Galilejskem jezeru, kjer je razdelil ribe in kruh med večtisočglavo množico. Gospodinjska logika mi pravi, da če skuham kosilo za pet ljudi, se jih s tem, kar je v loncih, ne more nasititi dvajset ali več.

V torek je vlada zelo prefrigano, tik pred zdajci, sporočila, da smo upokojenci dobili za 5,2 odstotka višje pokojnine. Predsednik vlade dr. Robert Golob pa je tudi obljubil, da se bodo najnižje pokojnine do konca leta dvignile na 700 evrov.

Bodo danes, v sredo, ljubljanske ulice kljub temu preplavili upokojenci, ki bodo z vseh koncev Slovenije prišli protestirat za večje pokojnine? Verjetno. Pobudniku civilne iniciative Glas upokojencev Slovenije, Pavlu Ruparju, je že prvič uspelo nemogoče: upokojencev in somišljenikov je bilo na protestu več, kot so se nadejali največji optimisti.

Mene pa vseeno mičkeno skrbi. Nisem takšen optimist, kot je on. Sprašujem se, komu in kje bo država vzela, da bo lahko ustregla upokojenskim zahtevam. Namreč: ko so zvišali plače varuškam v vrtcih, so se avtomatično povišale cene za vrtčevsko varstvo.
Nisem takšen optimist, kot je on. Sprašujem se, komu in kje bo država vzela, da bo lahko ustregla upokojenskim zahtevam? Namreč: ko so zvišali plače varuškam v vrtcih, so se avtomatično povišale cene za vrtčevsko varstvo.

Seveda, marsikaj bi se dalo doseči, če bi najprej očistili upokojensko blagajno vseh priseskov, ki v njej nimajo kaj iskati. Če bi državni proračun oklestili bolj ali manj skrivnostnih NVO-jev, ki letno kasirajo stotisoče evrov, pa živ Bog ne ve, zakaj. Če bi se državljani uprli anomalijam, kot je bila, denimo, 500-milijonska dokapitalizacija v HSE, da so si lahko potem njihovi subjekti delili milijonske nagrade za ''uspešnost''. @BKamensek je ob tem, malo za šalo, malo zares tvitnil: "Mogoče upokojenci nimamo pravega pristopa. Kaj, če bi prosili Goloba, da tudi nas dokapitalizira?"

Nič ne bi bilo narobe, če bi dodobra prerešetali socialne transferje, ki jih tisti, ki so na njih doktorirali, izkoriščajo že leta in leta! Če bi javno upravo naredili vitko, ne pa, da se ta nenehno ''debeli'', kot da bi še zmeraj živeli v času brez interneta, računalnikov in kalkulatorjev, itd. itd. itd.

V resnici, če bi iskreno želeli, da bi bilo za tiste, ki najteže živijo, jutri kaj bolje, bi morali biti na ljubljanskih ulicah tudi delavci z nizkimi prihodki in tudi tako imenovani ''srednji razred''. Kajti tudi oni bodo že jutri imeli mizerne pokojnine, od katerih ne bodo mogli ne živeti ne umreti.

V takšni državi, kot jo trenutno imamo, ni obetov za svetlo prihodnost. Tudi zato, ker nisem priplavala po ''župi'', me je strah ob misli, kje bodo Golobovi vzeli, da bodo dali nam – upokojencem. Vreča, ki jo sicer obilo praznijo, žal ni brez dna!

 

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

[Duhovna misel] Dve poti spoznavanja Boga
  • 19. 04. 2026
Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026