Kmečki upor proti enotirni vladi

Zbiranje podpisov za referendum proti zakonu o novemu enemu tiru, ki mu iz meni nerazumljivega vzroka imenujejo drugi, je podoben kmečkim uporom. Ljudem zavre kri. Čeprav ne vedo natančno, kaj je narobe. Je pa vsem kristalno jasno, da jih ima oblast za norca.

Zdrava kmečka pamet

Vlada se ne ozira na kritike običajnih ljudi z zdravo kmečko pametjo, ki vemo, da tisti, ki je zgradil avtocestni križ in elektrarno Teš 6  za dvojno ceno, nove železniške proge ne (z)more zgraditi gospodarno. Lisici pač ne zaupaš čuvanja kokoši.

A vlada se ne ozira niti na opozorila akademika Borisa Pahorja, ki pri 103 letih poziva, naj železniško progo zgradimo za 700 milijonov namesto za nekaj stotin milijonov več.

Zato ni nič čudnega, da tudi množice različnih strokovnjakov, ki ponujajo boljše rešitve, vlada sploh ne upošteva. Tudi predlogi civilne družbe, ki jih sprejela v novi zakon, so ne le ohlapni, ampak tudi prelomljivi. Premierju Cerarju pač nihče več ne verjame, zato so vse njegove besede in obljube prazne. Vsi vemo, kaj je obljubljal pred volitvami o etiki in politiki.

Buldožer-demokracija

Levičarski glasovalni buldožer v parlamentu ruši vse pred seboj. Brez milosti. Vlada ni le enotirna, ampak tudi enosmerna.

Tega se zaveda vse več ljudi. Zato so za uspeh pobude povsem realne možnosti. Tudi v primeru, če bodo mnogi mnenjski voditelji in mediji začeli strašiti ljudi s škodo, ki bi jo utegnil referendum povzročiti.

In to kljub temu, da mediji o začetku zbiranja podpisov za referendum bolj kot ne povsem molčijo. Vsaj dva politika, ki se s svojima novima strankama pripravljata na volitve, sta že dala vedeti, da referendum podpirata. Aleš Primc in Andrej Čuš. Glede na medijsko podporo zbiranju podpisov s strani Nove24tv pa je ideji naklonjena tudi SDS.

Vprašanje je, kdaj bo v državi dosežena tista kritična masa zdrave pameti v javnem mnenju, da se bo le-to obrnilo proti rdeči oblasti. Vprašanje se nanaša na ljudi iz politične sredine, ki od leta 1992 večinoma volijo levičarske, običajno preoblečene, stranke.

Kdaj bo prelom

Vprašanje pa je, kdaj bo v državi dosežena tista kritična masa zdrave pameti v javnem mnenju, da se bo le-to obrnilo proti rdeči oblasti. Vprašanje se nanaša na ljudi iz politične sredine, ki jih od leta 1992 večinoma volijo levičarske stranke, običajno preoblečene v »liberalce«, »zelene«, »sredinske«, »mladinske«, »upokojenske«, »nacionalistične« ali še kake druge druščine tako imenovanih novih obrazov.  Še pomnite, tovariši, puhlice o socializmu s človeškim obrazom?

Ta trenutek verjetno bo nastopil, a ga ne moremo natančno napovedati. Tako kot ni nihče predvidel upora na Roški v Ljubljani, upora v arabskih državah in ne zmage Donalda Trumpa.

Lahko se dan D zgodi tudi ob sedanjem zametku referenduma. A potem bi ljudje morali začeti zahtevati ne le referendum, ampak tudi volitve. Volitve pa bo levica izgubila šele, ko bodo ljudje sredine nehali verjetni dominantnim medijem. Če se je to zgodilo v ZDA, se lahko tudi pri nas.