Ko Boga zamenjajo algoritmi ...

Kogar koli danes vprašate, kaj se nam dogaja, boste od vseh – novinarjev, politikov, sociologov, psihologov ali ljudi na ulici – dobili enak odgovor: stopnjuje se polarizacija. Tudi druge družbe, ne le slovenska, so vsak dan bolj razklane. Dialoga skoraj ni. Nihče nikogar več ne sliši, razen sebe in svoje skupine. Razmere postajajo neverne, kajti argumenti so brez moči. Vsak podpira le še svoje, ne glede na maslo, ki ga ima na glavi kdo od njih. Na drugo stran pa letijo moralne diskreditacije in puščice zaničevanja. Vse, kar dela in govori druga stran, velja za škodljivo, zato jo je treba nemudoma zaustaviti in ji vzeti pooblastila.

Na vsakem koraku čutimo razdraženost, upornost in nepotrpežljivost. Zahteve družbenih skupin se med seboj izključujejo. Razdeljena ni samo politika, ampak tudi stroka in stanovske organizacije. Razdrobljenost interesov in razmišljanj vodi v boj vsakega z vsakim, začenši v družinah, kjer smo priče porastu najhujših oblik nasilja, saj se družinski člani marsikdaj ne morejo sporazumeti niti o najbolj osnovnih zadevah skupnega življenja.

Ali je ta slika o nas in o naši družbi, kakršno sem ravnokar podal, sploh resnična? Ali je res vse tako kričeče narobe, kot sem opisal? Do neke mere gotovo, saj odkrite hudobije, nagajanja in maščevalnosti ni mogoče zanikati. Toda več kot očitno je, da imamo opravka s pretiravanjem, z umetnim ustvarjanjem vtisa, da vsak sovraži vsakega in nasprotuje vsemu, kar kdo predlaga.

Kaj pa če nam kdo hoče umetno vsiliti slabšo podobo o nas, kot dejansko je? In če je to res, če je ta namen resničen, kaj ima od tega tisti, ki nas zalaga z lažnimi informacijami, da vse obrnemo na glavo, kot se, denimo, sedaj dogaja z drugim tirom Divača-Koper. Vrsto let smo se srdito prepirali zaradi ocene, da je projekt predrag, zaradi česar bi ga morali zaustaviti. Zdaj pa smo naenkrat zaskrbljeni, ker naj bi bila njegova izgradnja prepoceni. Ni čudno, da smo vse bolj zgroženi nad seboj in družbo, tako da gnus nad vsem in vsemi zastira celo pomladno sonce, ki nam želi nakloniti nekaj več vere v prihodnost.

Pri razlagi stanja, v katerem se vrtimo, in iz katerega skoraj ne vidimo izhoda, si lahko pomagamo z današnjim berilom iz Druge kroniške knjige, ki jo je napisal neznani avtor v 4. stoletju pred Kristusom. Sveti pisatelj ravnanje judovskega ljudstva in njegovih elit označi kot gnusobo pred Bogom. Očita jim posnemanje zavrženih praks sosednjih ljudstev, skrunitev Gospodove hiše in zasramovanje prerokov. Smilijo se mu vdove, dninarji, tujci in reveži, ki so povsem brez pravne zaščite.

Razlog, zakaj je sveti pisatelj tako oster do svojih sodobnikov, je, da bi se ti ob soočenju z gnusobami, ki jih počenjajo, pokesali, se znova obrnili k svojemu Bogu in obnovili zvestobo Postavi, temelju svojega družbenega, narodnostnega, družinskega in verskega življenja.

Današnje razmere se s starozaveznimi, o katerih piše Druga kroniška knjiga, ne morejo primerjati. Med tem, kar se dogaja nam, in kar je skrbelo starozaveznega pisatelja, ni vsebinskih in strukturnih vzporednic, zato oznanila prvega berila ne moremo presaditi v naše razmere. Lahko pa iščemo razloge, zakaj je prišlo do pravega dialektičnega preskoka, ki onemogoča primerjavo; in zakaj v tem primeru ponarodela fraza – zgodovina se ponavlja – ne drži. Ni namreč mogoče preprosto reči: gnusobe so se dogajale nekoč, dogajajo se tudi danes, le da so nekoliko drugačne.

V čem je ta bistvena razlika, ta dialektični preskok v novo stanje, ki ni več primerljivo s starozaveznim? Temeljna razlika je v namenu. Ustvarjanje gnusne slike o nas, kakršno sem skiciral na začetku, ni namenjeno spreobrnjenju k Bogu. Postni čas pa nas vabi prav k temu, zato smo na pepelnico, ob posipanju pepela na glavo, slišali vzklik: Spreobrni se in veruj evangeliju. Svet sedaj teče po popolnoma drugih tirnicah, ki so tistim – nekdanjim, vzporedne, zato jih med seboj ne moremo primerjati in se iz njih učiti.

Vseprisotni soustvarjalci realnosti

Če širjenje informacij o vsakovrstnih gnusobah po družabnih omrežjih ni namenjeno temu, da bi se pogledali v ogledalo, in si rekli: tako ne gre več naprej, moramo se poboljšati – čemu je potem namenjeno? Odgovor na to nam daje dokumentarec Jeffa Orlowskega The Social Dilemma. To ni eden tistih dokumentarcev, ki bi nas svaril pred razprodajo naših podatkov, ki jih puščamo na družbenih omrežjih. Avtor filma je namreč žvižgač, torej eden tistih, ki je v Silicijevi dolini soustvarjal algoritemska omrežja. Opozarja nas, da so algoritmi teh platform ustvarjeni z namenom, da vzpodbujajo odvisnost.

Te se niti prav ne zavedamo, ker se odvisnost kaže v krepitvi strasti, zaradi katerih mislimo, da smo živi, aktivni in vseprisotni soustvarjalci realnosti. Zaradi tega lažnega občutka, da smo kreativni, smo vse več časa na zaslonih. Do nenasitnosti nas dražijo novi in novi podatki, zaradi katerih tonemo v dopaminske zanke, kjer se naša svobodna presoja v biokemičnih procesih v možganih, zaradi adrenalina, ki pospešuje delovanje srca in zožuje žile, vedno bolj zmanjšuje in preoblikuje v odvisnost.

Kadar se poistovetimo s tem, kar nam vsiljujejo algoritmi, se kaos z zaslonov pametnih telefonov začenja prenašati v realnost.

Izredno močan katalizator biokemičnih procesov v možganih je algoritemsko kopičenje lažnih novic, ki se širijo šestkrat hitreje od relevantnih. Cilj množenja lažnih novic je umetno povzročanje škandalov, ekscesov in zarot, ki uporabnike razdeli in spre. In ker uporabniki ne razumejo, da so razkoli umetno sproducirani, vzrok zanje prevalijo na politike, ali kogar koli, ki se jim naključno zdi sumljiv. A je to, kot vidimo, samo deloma res.

Prepričanje, da živimo v kaosu, v totalni nevrozi, v ozračju sovražnega govora in boja vsakega proti vsem, je torej ustvarjeno umetno, ne pa odslikava dejanskega hotenja politikov, umetnikov, intelektualcev ali kogar koli na ulici. Kadar se poistovetimo s tem, kar nam vsiljujejo algoritmi, se kaos z zaslonov pametnih telefonov začenja prenašati v realnost.

Ali drugače: gnusobe se ustvarjajo zanalašč; narejene so na spletu, da jih ponotranjimo in iz virtualnega sveta prenesemo v realnost. Tako se potem tudi tradicionalni mediji – televizija in časopisi, za njimi pa tudi politične institucije, ukvarjajo z umetnimi dilemami, kot je ta, ali je smiselno nositi maske ali ne, ali je cepivo proti korona-virusu inštrument v rokah kaste milijarderjev, ali pa je velika dobrina, ki nam bo povrnila normalnost. Na novo je dobila legitimnost osovražena beseda revolucija. Vanjo se že zapletamo, čeprav je podžgana z algoritmi in je v dobršnem delu dirigirana.

Namesto usmiljenega Boga, ob katerem so lahko ohranjali notranjo svobodo, ne glede na režim, v katerem so živeli, so sprejeli Orwellovega velikega brata, novi panoptik, ki nam sledi, nas opazuje in vse beleži;

Ne svoboda, temveč samocenzura

Kreatorji novega sveta, so od razsvetljenstva naprej ljudem obljubljali, da jih bodo osvobodili Boga, ki vse ve in vidi, nagrajuje in kaznuje. Mnogi so tej prevari nasedli in Boga zavrgli. Namesto usmiljenega Boga, ob katerem so lahko ohranjali notranjo svobodo, ne glede na režim, v katerem so živeli, so sprejeli Orwellovega velikega brata, novi panoptik, ki nam sledi, nas opazuje in vse beleži; vse z namenom, da z nami upravlja, saj mimo naše volje narekuje potrebe našega telesa, možganov in duše.

Ker sebe in svet vse bolj vidimo le še skozi zaslon mobilnika, so nam vnaprej začrtane meje mišljenja, čustvovanja in gibanja; česar se seveda ne zavedamo, nasprotno, mislimo, da smo šele sedaj zares svobodni. A ta svoboda ni nič drugega kot samocenzura. Pred desetletji nam jo je vsilil komunizem, zdaj nam meje postavljajo všečki in algoritmi.

Ali smo sedaj dokončno v rokah algoritmov, predvsem pa tistih, ki z njimi upravljajo, služijo in kreirajo globalno politiko? Možnosti sta pravzaprav samo dve. Prva: živeti brez Boga. V tem primeru razpolagamo samo s tem, kar smo. Psihologi nam znajo povedati, da smo vsi, brez izjeme, zaznamovani s psihološkimi ranami in frustracijami. Zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje, nas obvladuje duševno stanje večjega ali manjšega neugodja. Prepad je neizbežen, s tem pa tudi frustracije, ki jih rešujemo bodisi z agresijo bodisi s potlačitvijo. Če ni prehudo, si za silo pomagamo sami, s svojo voljo, s sprotno telesno in duševno regeneracijo, sicer pa poiščemo terapevta, če seveda pridemo na vrsto in če žep ni preplitev. To vsekakor je nekaj. A iz vsega tega smisla življenja, ki je vedno nekaj presežnega, naravnanega na absolutno prihodnost, ne moremo izvleči.

Verujoči pa imamo drugačne možnosti. Na voljo nam je vse, kar smo našteli, vse s čemer si pomagajo neverni; in še bistveno več – v svoje potlačitve lahko po molitvi in evharistiji sproti napeljemo Božje usmiljenje, ki čisti stare zameglitve. Svoj pametni telefon lahko vrže v smeti. Ne dejansko, ampak tako, da telefon služi nam in ne obratno. Predvsem pa se vsak dan hranimo z oznanilom iz današnjega evangelija, ki pravi: Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.