Ko branimo dostojanstvo osebe, ki je bila umorjena, nepokopana in izbrisana iz spomina, ne zagovarjamo nobene ideologije

Preteklo nedeljo sem pri sv. maši prebral Pastoralno spodbudo nadškofa Stanislava Zoreta, v kateri je spregovoril o samovolji slovenske zakonodajne oblasti, ki je pojmovanje ogromne večine ljudi, da je družina življenjska skupnost moža, žene in otrok, zavrgla in družino definirala kot življenjsko skupnost dveh oseb in otrok. Po nadškofovem vzoru bom danes zavrnil stališče tistega dela slovenske javnosti, ki ima vprašanje med vojno in po vojni izvensodno umorjenih za ideološko temo.

Ko branimo dostojanstvo osebe, ki je bila umorjena, nepokopana in izbrisana iz spomina, ne zagovarjamo nobene ideologije. Nedopustna je namreč ideološka delitev pobitih na tiste, ki naj bi umrli na pravi – zmagoviti strani in vse druge. Vsi padli in umorjeni so Božji otroci; za vsakega od njih je Kristus umrl in vstal. Od trenutka smrti je sodba samo še Božja. Vsak, ki umrle deli po človeških merilih, jih znova ubija.

Sedaj, ko sem že v letih, pogosto premišljujem, koliko let življenja imam še pred seboj. Tudi če bi po milosti dosegel starost svojih staršev, oba sta presegla petindevetdeset let, je očitno, da se moja zgodba hitro približuje koncu. Skoraj ne mine dan, da me ne bi pretresla novica o prezgodnji smrti kake znane osebe mlajše od mene. Smrt se nahaja sredi naše, sredi moje vsakdanjosti. »Ne navadimo se na vojno,« je pred nekaj dnevi na obisku v Kijevu dejal poljski kardinal Krajewski. Navaditi se hočemo na vse, kar bi nas lahko vznemirilo. Še kako poveden je latinski rek: Hodie mihi, cras tibi, danes ti, jutri jaz. Vse važno, kar hočemo odmisliti in se potem prepustiti otopelosti in ravnodušnosti, vse, čemur hočemo vzeti ostrino in pomen, to pa sta tudi vojna in smrt, nas slej ko prej dohiti.

Da bi izbrisu pogovora o mrtvih, ki ležijo v breznu pod Macesnovo gorico, dale legitimnost, so oblastne strukture polpretekle dobe, ki bolj ali manj obvladuje slovenski javni prostor še danes, izdelale slogan, da je to ideološka tema, o kateri naj bi se smela izrekati samo zgodovinska stroka.

Med dogodke, ki zadevajo vse nas, celoten naš narod, a ga hočejo nekateri izbrisati iz kolektivnega spomina, spada tudi tragedija, pokopana v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu. Nanjo bi se radi navadili, jo imeli za nekaj povsem trivialnega in zato nevredno javnega spomina. Da bi izbrisu pogovora o mrtvih, ki ležijo v breznu pod Macesnovo gorico, dale legitimnost, so oblastne strukture polpretekle dobe, ki bolj ali manj obvladuje slovenski javni prostor še danes, izdelale slogan, da je to ideološka tema, o kateri naj bi se smela izrekati samo zgodovinska stroka.

Kako nečloveško in sprevrženo je takšno govorjenje, razumemo takoj, ko pomislimo nase, ko bi tudi sami, nič krivi, nič dolžni, ustreljeni v tilnik, še na pol živi, omahnili v brezno in tam v neznosnih mukah umirali ure, morda celo dneve, a o tem ne bi nikoli nič vedeli ne starši ne dekle ne žena ne otroci ne domača fara. Na nobenem nagrobniku ne bi bilo nikoli zapisano naše ime, kot da nas nikoli ni bilo.

Moj stric, ki je po čudežu tik pred roškim breznom ušel smrtonosnemu strelu, bil še istega leta obsojen na smrt in pozneje pomiloščen, mi je večkrat pripovedoval o fantu iz rodne vasi, ki ga je med vožnjo v Rog – oba sta bila zvezana v zapestju na hrbtu in skupaj pod ramo –, v obupu, ker je vedel, kam gre, šepnil na uho: »Ko prideš domov, povej moji mami, kje ležimo.« Te želje mu ni mogel izpolniti, kajti ko je bil deset let po vojni izpuščen iz zapora, je bila mama njegovega roškega sotrpina že mrtva; sam pa je dočakal sedemindevetdeset let. V juniju, ko naj bi umrl v roškem breznu, je bil star triindvajset let. Vsa podarjena leta, teh se je nabralo kar štiriinsedemdeset, se je z ženo ter s svojo in mojo mamo v samotnih pogovorih spraševal, zakaj mu je bila dana milost rešitve.

Dragi bratje in sestre, tako kot zgodbe o Antigoni nikoli ne smemo obravnavati ideološko, tudi govora o teh, ki so umrli na enem od sedemstotih morišč, ne moremo in ne smemo imeti za ideološkega ali politično nekorektnega. Ali bi smeli imeti zapis evangelista Janeza o obujenju Lazarja za ideološkega zgolj zato, ker se je tako odločilo judovsko versko in politično vodstvo. Tako beremo: »Veliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo. So pa sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo Jezusu« (Jn 11–12).

Dragi bratje in sestre, tako kot zgodbe o Antigoni nikoli ne smemo obravnavati ideološko, tudi govora o teh, ki so umrli na enem od sedemstotih morišč, ne moremo in ne smemo imeti za ideološkega ali politično nekorektnega.

Potem ko je judovski politični vrh od upravitelja Pilata izsilil Jezusovo usmrtitev, je apostolom strogo prepovedal kar koli govoriti o njem. Ker se ta model obnašanja oblasti iz Jezusovega časa prenaša v sedanjost, in postaja praksa naše sedanje oblasti, moramo iz istih razlogov, zaradi katerih apostoli niso molčali, govoriti tudi mi. Apostoli usmrtitve Jezusa, Štefana in drugih mučencev niso imeli za ideološko temo, ki naj bi ljudi razdvajala, zaradi česar naj bi morali po ukazu oblasti o teh zločinih molčati. Nasprotno, svoje življenje so zastavili za razglašenje resnice o Jezusovi nedolžnosti. Vsi smo dolžni, kot Antigona in apostoli, tudi za ceno lastne smrti, braniti dostojanstvo umorjenih. Tudi v cerkvi. Pa ne le zaradi reka, ki nas opozarja – danes jaz, jutri ti – pač pa zaradi moralne dolžnosti brezpogojnega varovanja vsakega človeškega življenja.

Ista logika, po kateri je judovsko vodstvo prepovedalo apostolom, da bi govorili o usmrčenem in vstalem Jezusu, je  vodila tudi sedanje slovensko ministrstvo za kulturo, da je pred kratkim objavilo novico o cenzuri razstave o breznu pod Macesnovo gorico. Ministrica si je po Pilatovsko umila svoje oblastniške roke in odgovornost prenesla na strokovno komisijo. Nič novega. Po dva tisoč letih se je letos v Sloveniji ponovila zgodba, ki jo je zapisal evangelist Matej. »Veliki duhovniki s starešinami so se zbrali in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: 'Recite, da so ponoči prišli njegovi učenci in ga ukradli, ko smo mi spali. In če bi to slišal Pilat, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.' In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili.« (Mt 28,12–15). Judovski voditelji so odgovornost prenesli na stražarje, njih pa z lažjo zaščitili pred javnostjo.

Prvi kristjani so zastavili svoje življenje, da so razkrinkali laž judovskih voditeljev. Po njihovem vzoru moramo skrbeti tudi mi, da se pripoved o pobijanju pod Macesnovo gorico ne izriva iz javnosti in se je ne etiketira kot ideološko temo. Javnega pogovora o tej temi oblast sicer ne more zakonsko prepovedati, želi pa vse, ki o njej govorimo, oblatiti in nas imeti za nekorektne in nestrpne. Če jaz pripovedujem o tem, kaj se je zgodilo mojemu stricu, in tisočem drugih, to ni ideologija ne politika ne poskus razdvajanja državljanov, ampak spoštljivo ohranjene spomina na trpljenje nekoga, s katerim sem živel in se ga še danes vsak dan spominjam v svojih molitvah.

Antigono interpretirajo v skladu s svojimi modernističnimi ideološkimi, psihološkimi, feminističnimi, sociološkimi in filozofskimi konstrukti, ji jemljejo čast in dostojanstvo in jo razglašajo za negativni lik, ki naj bi rušil družbeno harmonijo, zgodovina pa naj bi njeno ravnanje presegla.

Tako kot se jaz spominjam več deset pobitih iz mojega rojstnega kraja, mora država, ki je izvajala državno nasilje, ali država naslednica izvajalke državnega nasilja, kot Antigona, poskrbeti, da se usmrčenih javno spominjamo in jim na največji možni način vrnemo čast in dostojanstvo. Del slovenske oblastne in kulturne javnosti se dobro zaveda, da javno spominjanje in molitve za umorjene niso ideologija, zato so se spravili na Antigono. Zadnjih nekaj let Antigono trgajo iz njenega duhovnega konteksta, iz njene brezpogojne zavezanosti božjim in naravnim zakonom. Antigono interpretirajo v skladu s svojimi modernističnimi ideološkimi, psihološkimi, feminističnimi, sociološkimi in filozofskimi konstrukti, ji jemljejo čast in dostojanstvo in jo razglašajo za negativni lik, ki naj bi rušil družbeno harmonijo, zgodovina pa naj bi njeno ravnanje presegla. Kajti to, kar je veljalo v času Antigone, dva tisoč petsto let pred Kristusom, naj bi bilo danes radikalno in univerzalno drugače. To je seveda nasilna izmišljotina, nihilizem, s katerim želijo aktualnim oblastnem udinjajoči se filozofi in umetniki povedati, da so oni upravljalci in določevalci resnice, ker naj bi jim njihova predrznost samopostavitve dajala legitimnost, da je res in prav tisto, kar oni popolnoma arbitrarno opredelijo za dobro in resnično.

Jaz osebno nobeni današnji filozofski in umetniški kliki ne priznam, da sme v mojem imenu, meni in družbi, s tem ko je na oblasti, določati, kaj je napredno in zato vredno javne podpore. Nobene, razen tehnološke in znanstvene naprednosti ne priznam, pač pa ostajam na duhovnih pozicijah sv. Pavla. Tako takrat, ko je Pavel pisal Rimljanom, velja tudi danes: »Ne živite po mesu, ampak po Duhu. Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, poklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,9–11). In prav za to v našem življenju gre: kako vstati od mrtvih. To je prvo in temeljno vprašanje. Tu ni mogoče govoriti o naprednosti in nazadnjaštvu, tu je smiselno govoriti samo o tistem, ki nam je vstajenje omogočil, o Jezusu Kristusu. Naprednost je možna samo na področju drugo in tretjerazrednih tem. O njih pa naj govori vsak, ki lahko s svojim znanjem kaj doprinese k večji skrbi za naravo, izboljšanju našega zdravja in naše tvarne blaginjo. Sicer pa je Duh njega, ki je vstal, tisti, ki nam zares daje življenje. V njem naj se gibljemo, če hočemo zares obstati tako sedaj kot v večnosti.