Ko dnevi minevajo brez upanja

Job je spregovóril in rekel: »Mar ni človek najemnik na zemlji in mar njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi? Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka. Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja. Spomni se, da je moje življenje le dih, moje oko ne bo več videlo sreče.« (Job 7,1-4.6-7)

Hezihij Jeruzalemski (Hom. in Iob 10.7.2–3) v tem odlomku vidi premišljevanje o konkretnem človeškem življenju, ki se včasih zdi »polno gorja«. Včasih za svoje prenašanje težav pričakujemo plačilo od bog-ve-kod, vendar nas ta menih iz 5. stoletja opozarja, da pogostoma upanje polagamo v prazne reči ali osebe. Hlapec, ki hrepeni po senci, ali dninar, ki čaka plačila, sta podobi našega praznega upanja, kot to izrazi Hezihij.

Prav nič ne čudi, da v rimsko bogoslužje ni uvrščena naslednja vrstica istega odlomka, saj v človeško eksistencialno stisko – ki jo sedmo poglavje Jobove knjige opiše tako pronicljivo, da se ga ne bi sramoval najboljši psihiater, ki se ukvarja z depresijo – zareže še globlje: »Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več.« (Job 7,8)

Kristus v vsakem času prinaša resnično ozdravljenje in rešitev, ker naša obzorja od vsakodnevnih mlakuž razširja za upanje na večnost z Njim.

Stara zaveza v splošnem ne pozna posmrtnega življenja. Ideja o nesmrtnosti človeške osebe se najprej pojavi okrog 3. stol. pr. Kr. v apokrifnem spisu Knjiga čuvarjev (del t. i. Henohovega peteroknjižja), medtem ko znotraj kanoničnih starozaveznih knjig najdemo obrise ideje o vstajenju le na treh mestih. Knjiga modrosti uči, da je »Bog ustvaril človeka za nepropadljivost« (Mdr 2,23), Danielova knjiga napoveduje, da bomo »k svojemu deležu vstali ob koncu dni« (Dan 12,13), v Drugi knjigi Makabejcev pa njihova mati izreče naslednje besede: »Stvarnik sveta, ki je izoblikoval človeka ob rojstvu in si zamislil nastanek vseh stvari, vam bo v svojem usmiljenju spet podaril duha in življenje, ker zdaj sami sebe prezirate zaradi njegovih postav« (2 Mkb 7,23).

Za Jezusovo obdobje v evangelijih izvemo, da je ločina farizejev – v nasprotju s saduceji – sicer zagovarjala nauk o vstajenju (prim. Mt 22,23-33; Mr 12 18-27; Lk 20,27-40), vendar jasnejše ideje o teh prepričanjih ne izvemo. V luči povedanega se tako slovita Kristusova izjava Lazarjevi sestri Marti zdi še silnejša: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25-26).

Že zgornji krščanski razlagalci Svetega pisma so v Jobovi tožbi – »Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo« (Job 7,5) – videli krik človeka in Cerkve, ki je za časa zemeljskega potovanja obtežena s telesnostjo, »z nesnago prahu«, kot pravi Gregor Veliki (Mor. in Iob 8.23). Ta znameniti papež s konca antike se ni bal soočiti z realnostjo razmer v Cerkvi, znotraj katere se po njegovih besedah številni obešajo na ta prazna upanja »mesene ljubezni«, se uničujejo zaradi »pohotnih strasti« ali pa se izgubljajo v drugih posvetnostih. Vendar ker »dnevi tečejo hitreje od tkalskega čolnička«, se hitro približuje tudi sodba in, kot pravi Gregor, »po smrti milost ne rešuje tistega, ki ga pred smrtjo ni ponovno vzpostavila z odpuščanjem«.

Eksegeza cerkvenih očetov tako v liku Joba ni zrla le zgleda za človeško ponižnost, potrpežljivost, prijaznost in vztrajanje v težavah, marveč je – predvsem Gregorij Veliki v svojem znamenitem delu Moralia in Iob – s pomočjo tipologije v njem videla tudi predpodobo samega Kristusa. On je na lastni koži doživljal nasprotovanja, izdajstva in napade vse do smrti, obenem pa je s tem, ko je slabotnim je postal slaboten, da bi pridóbil slabotne (prim. 1 Kor 9,22), ljudem – kot danes Petrovi tašči in drugim bolnikom ter obsedenim (prim. Mr 1,29-34) – prinašal in v vsakem času prinaša resnično ozdravljenje in rešitev, ker naša obzorja od vsakodnevnih mlakuž razširja za upanje na večnost z Njim.