Ko Društvo novinarjev Slovenije zaskrbi uspeh medijev katoliškega svetovnega nazora

Pred nekaj dnevi je Društvo novinarjev Slovenije objavilo stališče glede rezultatov medijskega razpisa za leto 2021. Menijo, da letošnji razpis prekinja »dolgoletno prakso« financiranja nekaterih »osrednjih ter neodvisnih portalov«.

Najbolj pa jih je vsekakor zmotilo dejstvo, da so nekaj denarja dobili tudi mediji, kot so Časnik, verski list Prijatelj, revija Vzgoja, Družina, spletni portal Slovenec, spletna revija KDO; zmotili so jih tudi Nova obzorja d.o.o., Nova24TV, Planet TV, Siol, Zavod Iskreni in oddaja Faktor.

Najprej je treba Društvo novinarjev pohvaliti

Najprej se je treba Društvu novinarjev lepo zahvaliti, da so zbrali na kup lepo zbirko katoliško dišečih medijev. Pri tem so prijazno naredili reklamo: ne samo na Domovino, naročimo se lahko še na kup drugih odličnih medijev.

Še lepše pa je to, da ima to njihovo ideološko močno obarvano mnenje kar petkrat v zobeh pridevnik »katoliški«. Ob tem se nam lahko pri srcu milo stori: v slovenski družbi smo – brez pripopanosti na državne finance – še kako prisotni, in za to smo sedaj dobili lepo priznanje.

Zelo očitna ideološka nestrpnost

Ima pa ta njihova logika (ki nekoliko diši po naftalinu iz prejšnjega stoletja) za posledico tudi to, da brez oklevanja pokažejo svojo ideološko nestrpnost. Pri naštetih medijih jim je namreč v oči padla »konzervativna, katoliška in klasično liberalna usmeritev«, ki da je zasidrana v politično-katoliškem gibanju.

Preveč denarja je namreč po njihovem dobila tista skupina medijev, ki je »svetovnonazorsko blizu katoliški cerkvi«. Čisto mimogrede: od skupka novinarjev bi človek pričakoval, da bodo poznali vsaj osnove pravopisa glede velikih začetnic pri navajanju organizacij …

Moti jih financiranje medijev, ki so svetovnonazorsko blizu katoliški cerkvi

Da ideološka naperjenost ne bi bila preveč očitna, pa vseeno zapišejo, da »Društvo novinarjev ne nasprotuje financiranju različnih svetovnonazorskih in tudi nišnih vsebin, saj je to namen sklada, ki naj bi povečeval pluralnost medijskih vsebin«, vseeno pa jih moti »financiranje tolikšnega števila izdajateljev, ki so jih bodisi ustanovili člani SDS, imajo madžarsko lastništvo oziroma so svetovnonazorsko blizu katoliški cerkvi«. Ob tem pa so kljub »dolgoletni praksi« brez financiranja ostali drugi mediji ter »neodvisni portali« (med te očitno prištevajo »preiskovalne portale Pod črto, Necenzurirano in Oštro«).

Kakšen medijski strokovnjak naj pokomentira te osupljive trditve, jaz pa se ustavim samo pri »svetovnonazorski bližini Katoliški cerkvi« (popravljena začetnica).

Gre za spopad dveh svetovnih nazorov, »edinega-pravega« in »nebodigatreba-katoliškega«

Kaj je svetovni nazor?

Svetovni nazor je celota osebnih vrednot, idej in pogledov, ki temeljijo na znanju, tradiciji, izkušnjah in občutkih. Nanaša se na razlago sveta, človeka v njem, vključuje pogled na družbo, na smisel življenja in veliko drugega. Gre za temeljno usmeritev posameznikov, skupin in celih kultur.

In prav ta zadnja definicija je pomembna za razumevanje naftalinske izjave Društva novinarjev: gre za spopad dveh svetovnih nazorov, »edinega-pravega« in »nebodigatreba-katoliškega«.

Na eni strani revolucionarno-liberalni pogled na svet, na drugi strani judovsko-krščanski (kmalu bo sicer treba reči judovsko-katoliški) svetovni nazor.

Razvoj katoliškega družbenega nauka je bil vse od 19. stoletja odločilno zaznamovan prav z nasprotovanjem marksizmu in liberalizmu. Revolucionarni, leninistični pogled na svet pa je sicer tekom zadnjih desetletij postal nekaj povsem drugega kot ukvarjanje s socialno-delavskim vprašanjem, a zato se je ta boj le še zaostril. Le revolucionarno podstat je zvesto ohranil.

Ko svetovni nazor postane ideologija in nato totalitarnost

Svetovni nazor pa lahko postane ideologija, če napreduje na raven izključevalnega idealiziranja in enostranskega uveljavljanja interesov neke politične stranke ali gibanja.

V primeru marksističnih ideologij gre (vsaj teoretično) za uveljavljanje interesov »razreda« ali »sloja«; dandanašnji pa predvsem za enostransko uveljavljanje mnenja in zaščite raznih t.i. »manjšin«.

Naslednja stopnja od ideologije pa je totalitarni sistem. Za totalitarne sisteme je (bilo) namreč značilno, da so »totalni«, torej »celoviti«; njihovi inženirji so si zamislili celotno družbo, zgodovino in človeka.

In logična posledica totalnosti je, da bo totalitarni svetovni nazor za vsako ceno nasprotoval drugim nazorom, posebej še katoliškemu, ki se že pred desetletji nikakor ni hotel podrediti edini dovoljeni resnici.

Sprememba v »dolgoletni praksi« financiranja enih in istih medijev je težak udarec ideološkemu stroju, ki je prepričan, da si lasti pravico do edinega pravega svetovnega nazora, torej do edine prave resnice o družbi in človeku.

Stari instinkt nasprotovanja vsemu, kar ima pridevnik »katoliški«

Po vsem zapisanem lahko bolje razumemo stališče Društva novinarjev in se mu tudi ne čudimo več: sprememba v »dolgoletni praksi« financiranja enih in istih medijev je težak udarec ideološkemu stroju, ki je prepričan, da si lasti pravico do edinega pravega svetovnega nazora, torej do edine prave resnice o družbi in človeku.

Da so prepričani, da imajo oni edini pravo razsvetljenje in resnico, je videti iz mnenja, da je trenutna mainstream slovenska medijska krajina v glavnem neodvisna in pluralna, vse ostalo pa je »svetovnonazorsko blizu Katoliški cerkvi«.

Razumemo tudi, da gre za star boj, ki pa postaja bolj skrit, a vseeno očiten, ker je Slovenija vendarle začela proces demokratizacije. Nekaj se premika tudi na medijskem področju.

Razumemo tudi to, da gre za star instinkt nasprotovanja vsemu, kar ima pridevnik »katoliški«, ker je staremu totalitarnemu sistemu to vpisano v gene. Da si totalitarno-ideološki, namreč s seboj prinese nestrpnost do vsega, kar ne sodi v tvoj svetovni nazor.

Edini pravi svetovni nazor proti katoliškemu

Društvo novinarjev nas torej sili v črno-bel pogled na svet. Izgleda namreč, kot da bi obstajal le en, pravi svetovni nazor (z večinskimi mediji vred), katoliški svetovni nazor pa je pač nekaj, kar sicer toleriramo (kot so sami zapisali: »ne nasprotujemo financiranju različnih svetovnonazorskih in tudi nišnih vsebin«), a naj nas ne ovirajo pri našem, edinem pravem in zveličavnem svetovnem nazoru, ki naj ga država (torej vsi državljani) tudi financira.

In ko vse to postavimo na svoje mesto, vidimo, da gre samo še za en konstrukt, ki v svoji naftalinski naperjenosti proti vsemu, kar ni čisto naše, vleče stare poteze: pod krinko skrbì za svetovnonazorski pluralizem se na pranger vleče Cerkev in podtalno minira vse, kar se ne prilega povsem »edinemu pravemu svetovnemu nazoru«.

Spodbudno pa je to, da je katoliški svetovni nazor še vedno prepoznan in nekaterim celo nevaren. Še ena potrditev več, da je v tem nenehnem prerivanju treba vztrajati.